Jedro

Pri tožnikovi premestitvi niso bile ustrezno upoštevane njegove zdravstvene omejitve iz odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, vendar odreditev neustreznega dela še ne pomeni nedopustnega ravnanja tožene stranke v smislu obstoja predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Tožena stranka je namreč tožniku delo na delovnem mestu za tekočim trakom v določenem oddelku odredila zato, ker je imela na tem delovnem mestu povečane potrebe po delu in ker je (sicer zmotno) štela, da je to zanj ustrezno delo. O nedopustnem ravnanju delodajalca je mogoče govoriti le v primeru, če gre za hudo zlorabo delovnopravnih institutov z njegove strani, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. V obravnavanem primeru tudi ni izkazana krivda tožene stranke, ki bi bila v skladu z določbo 135. člena OZ podana v primeru, če bi tožena stranka ravnala naklepno ali iz malomarnosti. Tožena stranka namreč tožnika na zanj neustrezno delovno mesto ni premestila z namenom šikaniranja in pri premestitvi ni ravnala malomarno, saj je, glede na to, da delo za tekočim trakom v določenem oddelku redno opravljajo delovni invalidi III. kategorije ter da se delo na tem delovnem mestu šteje za enega najlažjih pri toženi stranki, upravičeno menila, da je tožnika premestila na lažje delovno mesto, ki ga bo glede na njegove zdravstvene omejitve lahko opravljal .

Ker tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke, kar je eden od pogojev za njeno odškodninsko odgovornost in je tožena stranka obenem dokazala, da ni ravnala naklepno ali malomarno, je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 14.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka I/1 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in plačati davke in prispevke za vsako mesečno bruto razliko v plači v obdobju od 25. 10. 2010 do 31. 7. 2011, nato pa tožniku izplačati neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne razlike v plači do plačila (točka I/2 izreka sodbe). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.198,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka ravnala (vsaj) malomarno, saj to, da delo za tekočim trakom v oddelku A. opravljajo večinoma delovni invalidi, ne pomeni, da lahko tožena stranka kogar koli samovoljno razporedi na to delovno mesto. Vsak delovni invalid namreč tega dela ne zmore, pa čeprav naj bi šlo za lažje delo. Ravno iz razloga, ker tožena stranka zaposluje večje število delavcev invalidov, bi morala vedeti, kakšen je postopek premestitve takšnega delavca. Tožena stranka je bila s tožnikovimi omejitvami pri delu seznanjena, zato bi morala v postopku njegove premestitve pridobiti novo izvedensko mnenje glede vprašanja, ali je delo na delovnem mestu v oddelku A. za tožnika ustrezno. To izhaja tudi iz obvestila B.B., dr. med. z dne 8. 12. 2012, v katerem je tudi zapisano, da bi tožnik v primeru poslabšanja zdravja izgubil vse pravice iz invalidskega zavarovanja, če bi se izkazalo, da novo delovno mesto zanj ni primerno. Da tožena stranka ni pravilno izpeljala postopka premestitve tožnika, potrjuje tudi izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 11. 5. 2011, iz katerega, da ji tožena stranka ni dostavila opisa delovnega mesta v oddelku A.. Lahkomiselno mišljenje, da je neko delo za tožnika lažje, ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka kljub ustni (in nato še pisni) zahtevi tožnikove pooblaščenke za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja tožnika ni želela premestiti nazaj na staro delovno mesto, zato je tudi iz tega razloga ravnala malomarno. S prejemom pisne zahteve za odpravo kršitve pravic je bila seznanjena tudi z zdravniškim potrdilom C.C., dr. med. z dne 25. 10. 2010, iz katerega izhaja, da tožnik ni sposoben za opravljanje dela za tekočim trakom. Tožena stranka se zato od prejema ustnega opozorila dalje ne more več sklicevati na to, da je ravnala pravilno. Če bi tožena stranka tožnika takoj premestila nazaj na staro delovno mesto, tožniku nastala škoda ne bi bila tako obsežna. Tožnik je izpovedal, da je o svoji nezmožnosti za opravljanje dela v oddelku A. govoril z nadrejeno delavko D.D., nadrejenim delavcem E.E. in socialno delavko, tožena stranka pa kljub temu ni storila ničesar. Nazaj na staro delovno mesto ga je premestila šele po prejemu izvedenskega mnenja v zadevi opr. št. I Pd 20/2011, zato bi tožnik moral, če ne bi bil v bolniškem staležu, vse do končanja spora pred delovnim sodiščem delo opravljati na zanj neustreznem delovnem mestu, zaradi česar bi se mu zdravstveno stanje lahko še bistveno bolj poslabšalo. Ker so invalidi po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.) varovana kategorija, njihove pravice pa določa tudi 52. člen Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), bi morala tožena stranka ravnati z večjo skrbnostjo. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 276/2013 z dne 11. 4. 2013, v kateri je bilo dejansko stanje podobno obravnavanemu, zavzelo stališče, da je delodajalec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo zaradi odreditve dela v nasprotju z omejitvami iz invalidske odločbe utrpi delavec. Tožena stranka je v postopku premestitve tožnika kršila določbi 200. člena ZDR in 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS; št. 106/1999 in nadalj.), smisel teh določb pa je varovanje pravic invalidnih oseb, zato jih je treba šteti za prisilne. Tožena stranka je odgovorna tudi za tožniku nastalo premoženjsko škodo. Za obstoj te odgovornosti zadostuje že ugotovitev, da je bila premestitev tožnika nezakonita. V primerih, ko delodajalec delavca nezakonito premesti na drugo delovno mesto, je delavec vedno oškodovan za razliko v plači, saj je prisiljen oditi v bolniški stalež. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da samo razsodi, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2005 na delovnem mestu vzdrževalec - čistilec za nedoločen čas, s polnim delovnim časom (A2). Stranki sta dne 7. 7. 2008 za isto delovno mesto sklenili novo pogodbo o zaposlitvi (B1), tožena stranka pa je tožnika z obvestilom o spremembi lokacije opravljanja dela z dne 9. 10. 2010 (A5; v nadaljevanju: obvestilo o odreditvi drugega dela) obvestila, da bo od dne prejema obvestila dalje delo opravljal v oddelku A.. Tožnik je to delo pričel opravljati 14. 10. 2010, štiri dni kasneje (tj. 18. 10. 2010) pa je nastopil bolniški stalež.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 14. 3. 2008 (A6) izhaja, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 1. 2005 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in da mu je bila z odločbo ZPIZ z dne 21. 2. 2005 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni pogostega ali stalno potrebnega popolnega ali močnega prijema desne roke in prstov in kjer je mogoča občasna razbremenitev desnice s podporo podlahti, s polnim delovnim časom. Iz odločbe z dne 14. 3. 2008 še izhaja, da je tožnik sposoben za delo vzdrževalca - čistilca.

9. Med istima strankama je v zvezi z odreditvijo dela za tekočim trakom v oddelku A. pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 20/2011 tekel še en individualni delovni spor, v katerem je tožnik od tožene stranke zahteval, da odpravi kršitev njegove pravice do zagotavljanja dogovorjenega in varnega dela ter ga pozove nazaj na delo vzdrževalca - čistilca po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2005. Spor se je dne 7. 10. 2011 končal s sklenitvijo sodne poravnave, s katero sta stranki sporazumno ugotovili, da je tožena stranka tožbeni zahtevek tožnika v celoti izpolnila (A1).

10. V obravnavanem individualnem delovnem sporu pa je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi odreditve neustreznega dela. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 184. člena ZDR, v skladu s katero mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): nastanek škode tožniku, nedopustno ravnanje tožene stranke, vzročna zveza med tem nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da delovno mesto, na katerega je tožena stranka prerazporedila tožnika, ni ustrezalo njegovim omejitvam III. kategorije iz invalidske odločbe, vendar pa je tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, saj je presodilo, da nista podani (vsaj) dve predpostavki za odškodninsko odgovornost tožene stranke, tj. nedopustno ravnanje in krivda. Pritožbeno sodišče tej odločitvi pritrjuje iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s pisnim obvestilom o odreditvi drugega dela posegla v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi mimo postopka, ki ga za to določa ZDR. V skladu z drugim odstavkom 47. člena ZDR v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 29. člena ZDR se namreč v primeru, če se spremeni vrsta dela, ki ga delavec opravlja, med delavcem in delodajalcem sklene nova pogodba o zaposlitvi. Ker nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto v oddelku A. ni bila sklenjena, je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbami ZDR, ko je tožniku odredila delo na tem delovnem mestu, vendar pa to v obravnavani zadevi niti ni odločilno. Kršitev navedenih določb ZDR namreč ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da mu je škoda nastala zato, ker je bilo odrejeno delo na delovnem mestu v oddelku A. zanj neustrezno.

12. Na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev prim. prof. dr. F.F., dr. med. (A3) in dr. G.G. (A4), ki sta bili izdelani v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 20/2011, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožnikovi premestitvi niso bile ustrezno upoštevane njegove zdravstvene omejitve iz invalidske odločbe, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča odreditev neustreznega dela še ne pomeni nedopustnega ravnanja tožene stranke v smislu obstoja predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Tožena stranka je namreč tožniku delo na delovnem mestu za tekočim trakom v oddelku A. odredila zato, ker je imela na tem delovnem mestu povečane potrebe po delu in ker je (sicer zmotno) štela, da je to zanj ustrezno delo. Iz izpovedi prič E.E. (operativni vodja oddelka A. pri toženi stranki in tožniku nadrejeni delavec) in tožnikove žene H.H. izhaja, da je delovno mesto za tekočim trakom eno najenostavnejših delovnih mest pri toženi stranki. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi v resnici verjela, da je odrejeno delo skladno s tožnikovimi omejitvami iz invalidske odločbe, tudi po stališču pritožbenega sodišča pa je o nedopustnem ravnanju delodajalca mogoče govoriti le v primeru, če gre za hudo zlorabo delovnopravnih institutov z njegove strani, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

13. Ker morajo biti vse predpostavke za odškodninsko odgovornost podane kumulativno, je tožbeni zahtevek že zaradi odsotnosti prve predpostavke (tj. nedopustnega ravnanja tožene stranke) neutemeljen. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izkazana niti krivda tožene stranke, ki bi bila v skladu z določbo 135. člena OZ podana v primeru, če bi tožena stranka ravnala naklepno ali iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnika na zanj neustrezno delovno mesto ni premestila z namenom šikaniranja. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri premestitvi tožnika ni ravnala malomarno, saj je, glede na to, da delo za tekočim trakom v oddelku A. redno opravljajo delovni invalidi III. kategorije ter da se delo na tem delovnem mestu šteje za enega najlažjih pri toženi stranki (tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa dr. F.F. izhaja, da je delo na delovnem mestu vzdrževalec - čistilec, ki ga je tožnik opravljal pred premestitvijo, navidez resnično težje), upravičeno menila, da je tožnika premestila na lažje delovno mesto, ki ga bo glede na njegove zdravstvene omejitve lahko opravljal. 14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka ravnala malomarno zato, ker pred odreditvijo dela na delovnem mestu v oddelku A. ni pridobila novega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje glede ustreznosti tega delovnega mesta za tožnika. Določba 101. člena ZPIZ-1, katere kršitev izrecno uveljavlja pritožba, namreč tega od delodajalca ne zahteva. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti in da ima zaradi tega pri delu določene omejitve. To potrjuje tudi obvestilo o odreditvi drugega dela, v katerem je tožena stranka zapisala, da bo tožnik zaradi napovedanih potreb po delu, organizacije dela in nemotenega poteka delovnega procesa od dne prejema obvestila dalje delo opravljal v oddelku A. v skladu s pogodbo o zaposlitvi in z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 21. 1. 2005. Ker je tožena stranka verjela, da je odrejeno delo za tožnika ustrezno, v postopku premestitve ni kršila določbe 1. alineje četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1, v skladu s katero mora delodajalec pri izbiri drugega delovnega mesta za zavarovance, pri katerih je nastala invalidnost, upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti.

15. Pritožba malomarnost tožene stranke utemeljuje tudi z obrazložitvijo, da tožena stranka tožnika ni premestila nazaj na staro delovno mesto takoj po prejemu ustne zahteve tožnikove pooblaščenke za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so neutemeljene, saj je bila tožena stranka glede na zgoraj navedene ugotovitve prepričana, da je zahteva za odpravo kršitev pravic neutemeljena, ko je po prejemu izvedenskih mnenj v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 20/2011 ugotovila, da temu ni tako, pa je tožnika takoj premestila nazaj na delovno mesto vzdrževalec - čistilec. Pritožba v zvezi s tem tudi napačno navaja, da je bila tožena stranka že s prejemom pisne zahteve za odpravo kršitve pravic seznanjena z zdravniškim potrdilom C.C., dr. med. (A10), iz katerega naj bi izhajalo, da tožnik za opravljanje dela za tekočim trakom ni sposoben. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v dokazne listine v spisu ugotavlja, da je omenjeni zdravnik v tem potrdilu le opozoril direktorja tožene stranke in E.E. na spoštovanje tožnikovih zdravstvenih omejitev za delo, navedenih v odločbi ZPIZ z dne 14. 3. 2008. 16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 276/2013 z dne 11. 4. 2013. V navedeni zadevi se je tožnik poškodoval na delu za obdelovalnim strojem, tožena stranka pa, poleg tega, da mu je odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ, tožnika ni praktično in teoretično usposobila za varno delo, zato ne gre za primerljivo zadevo.

17. Ker tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke, kar je eden od pogojev za njeno odškodninsko odgovornost in je tožena stranka obenem dokazala, da ni ravnala naklepno ali malomarno, je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (točka I/1 izreka sodbe).

18. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači v obdobju od 25. 10. 2010 do 31. 7. 2011, ko je bil tožnik v bolniškem staležu (točka I/2 izreka izpodbijane sodbe). Pritožba v zvezi s tem sicer uveljavlja, da je treba tožbenemu zahtevku iz tega naslova ugoditi že na podlagi ugotovitve, da je bila premestitev tožnika nezakonita, vendar to ne drži. Za utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo morajo biti namreč prav tako izpolnjene vse (štiri) predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke.

19. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).