Jedro

Ker tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta za vsakega od zahtevkov, ki imajo različno podlago, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik zahteval ugotovitev služnostne pravice souporabe dvorišča - parc. št. 173/4 v korist svoje nepremičnine - parc. št. 173/6, obe k.o. ..., vknjižbo te služnosti ter odstranitev koruznjaka in drugih stvari, ki onemogočajo izvrševanje služnosti. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevka, da mora toženka odstraniti nadstrešek in svoje dvorišče (par. št. 173/4) urediti tako, da se meteorne in odpadne vode ne bodo stekale k tožnikovi stavbi na parc. št. 173/6. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 268.574 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje ter tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 55.000 SIT stroškov odgovora na pritožbo.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik uveljavlja s tožbo več zahtevkov, ki pa nimajo vsi iste dejanske in pravne podlage. Zahteva namreč ugotovitev služnosti, vpis te pravice v zemljiško knjigo in njeno varstvo pred zatrjevanim toženkinim vznemirjanjem (premestitev koruznjaka in odstranitev drugih stvari, ki onemogočajo dostop do njegove zgradbe ter prepoved nadaljnjih posegov v služnost), ob teh zahtevkih, ki imajo isto dejansko in pravno podlago, pa tudi odstranitev nadstreška toženkine stavbe, ki se naslanja na tožnikovo hišo, ter táko ureditev toženkinega dvorišča, ki bo preprečila stekanje meteornih in odpadnih vod k njegovi (tožnikovi) zgradbi, ki stoji pa parc. št. 173/6. Ta (zadnja) zahtevka imata drugačno podlago od preostalih. Tožnik z njima ne zahteva varstva služnostne pravice, pač pa varstvo lastninske pravice na parc. št. 173/6. Ta zahtevka zato tudi ne substancirajo dejstva, ki so značilna za zahtevke, ki se nanašajo na ugotovitev, vknjižbo in varstvo služnostne pravice, pač pa dejstva, ki jih narekujejo druge pravne norme - 42. člen in 5. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl.).

Ko je tako, bi moral tožnik posebej navesti vrednost teh zahtevkov, saj je skupna navedba vrednosti dopustna le pri zahtevkih, ki se opirajo na isto pravno in dejansko podlago (prvi in drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), v obravnavanem primeru pri zahtevkih za ugotovitev, vknjižbo in varstvo služnostne pravice na eni, in pri zahtevkih za odstranitev nadstreška in za ureditev dvorišča tako, da se meteorne in odpadne vode ne bodo stekale k tožnikovi zgradbi, na drugi strani. Nediferencirana navedba vrednosti (tožnik je za vse zahtevke navedel vrednost 1,500.000 SIT, čemur tudi toženka ni ugovarjala) ne zadošča za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, na katerega od več zahtevkov se nanaša taka navedba vrednosti, oziroma, kako naj se skupno naveden znesek vrednosti porazdeli po posameznih zahtevkih, ki imajo različno podlago. Zato je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da ima v takem primeru navedba le ene oziroma skupne vrednosti enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (npr. sklepi II Ips 576/2003, II Ips 2/2004, II Ips 36/2004, II Ips 448/2005, itd.). Tožba s tako opredeljeno oceno objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkov z različno podlago je formalno pomanjkljiva. Za odpravo take pomanjkljivosti je predviden postopek po 45. in 108. členu ZPP, vendar tega v revizijski fazi postopka ni mogoče izpeljati. Pozivanje tožnika, naj navede diferencirano vrednost spornega predmeta pri objektivno kumuliranih nedenarnih zahtevkih, ki imajo različno podlago, bi namreč povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank. Po vložitvi revizije bi bilo samo tožniku in za nazaj omogočeno ravnanje, ki bi povzročilo dovoljenost ali tudi nedovoljenost revizije (očitno odvisno od tega, kdo je vlagatelj revizije), toženec pa te možnosti ne bi imel. Zato je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da nediferencirane ocene vrednosti spornega predmeta kot formalne pomanjkljivosti v revizijski fazi postopka ni mogoče popraviti (npr. sklepi II Ips 62/2004, II Ips 346/2006, II Ips 535/2004, itd.).

Položaj je torej enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Tožnik zato nima pravice do revizije. Ker je ta nedovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).