Jedro

Resno poslabšanje zdravja osebe je vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj je tudi glede na nesporna dejstva v zadevi očitno, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko nepopravljivo poslabša. Vendar pa zdravje pritožnika ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil itd.). Vse navedeno torej lahko sodi v okvir težko popravljive škode, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa zakon.

Sodišče prve stopnje je nepravilno omejilo svojo presojo samo na vprašanje izvedbe operativnega posega in ob tem ni presojalo drugih upoštevnih okoliščin v zvezi z zdravstveno oskrbo, ki jo pritožnik prejema v zaporu, ter njegovim zdravstvenim stanjem, ki lahko kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode na njegovem zdravju in jih je treba odvrniti za čas odločanja o tožbi.

Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno prekinitvijo prestajanja kazni zapora je pomembno s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bi se pritožniku zaradi nadaljevanja prestajanja zaporne kazni in take zdravstvene oskrbe, ki jo v zaporu dejansko prejema, poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, in sicer v tolikšni meri, da je s predlaganim začasnim ukrepom mogoče in potrebno odvrniti nadaljnje hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni presojalo, zato zaradi zmotne uporabe 32. člena ZUS-1 relevantno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 566/2021-9 z dne 21. 4. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ) je z odločbo, št. 720-789/2018/661 z dne 17. 2. 2021, odločil, da se vloga tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora kot neutemeljena zavrne (1. točka izreka) ob tem pa tudi razveljavil svojo predhodno začasno odločbo z dne 30. 11. 2020 (2. točka izreka) ter odločil, da se je tožnik naslednji dan po vročitvi predmetne odločbe dolžan vrniti v ZKPZ in nadaljevati prestajanje zaporne kazni. Pritožbo tožnika je Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, z odločbo Generalnega urada, št. 720-116/2006/619 z dne 15. 3. 2021, zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na peti odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ter zaključuje, da je tožnik zlorabil ugodeno mu prekinitev prestajanja zaporne kazni. Dejansko stanje v zadevi ni bilo takšno, kot ga je skušal prikazati tožnik, saj je s predložitvijo dokumentov, ki niso izvirali od predlagateljev (Deželne bolnišnice – Univerzitetne klinike Gradec in Steiermaerkische Krankenanstaltengesellschaft m. b. H.), skušal prikazati nerealno dejansko stanje.

2. Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče navedeni odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj se mu začasno do odločitve o glavni stvari oziroma do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prekine prestajanje zaporne kazni, najdlje za čas hospitalnega zdravljenja v KABEG Kliniki Klagenfurt am Wörthersee, Celovec ob Vrbskem jezeru, Feschnigstrasse 11, Celovec, Avstrija, pri čemer mora skladno s četrtim odstavkom 82. člena Zakona vsak mesec predložiti novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju pogojev za prekinitev kazni iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 ter vsa potrdila o svojem zdravstvenem stanju, o vseh pregledih in hospitalizaciji ter operativnem posegu možganske anevrizme ter posredovati potrdilo o odpustu iz KABEG Klinike Klagenfurt. 3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da je nastanek zatrjevane težko popravljive škode na njegovem zdravju posledica izpodbijanega akta, torej zavrnitve njegove vloge za prekinitev prestajanja kazni zapora in odreditve takojšnje vrnitve na prestajanje zaporne kazni, ker nima še določenega datuma za poseg, za katerega zatrjuje, da je zanj življenjskega pomena. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik, ne glede na vse izvide in resnost zdravstvenega stanja, ki ga zatrjuje in izkazuje s predloženimi zdravstvenimi izvidi in mnenji lečečih zdravnikov, ni izkazal nujnosti začasne ureditve stanja, ki jo predlaga (prekinitve prestajanja zaporne kazni za čas bolnišničnega zdravljenja v KABEG Kliniki v Celovcu) oziroma ni izkazal, da bi zgolj z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe odvrnil škodo na njegovem zdravju, ki preti.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev pravil postopka. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna in nezakonita ter da izpodbijani sklep neposredno posega v njegove ustavne pravice do zdravja in življenja ter varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Pojasnjuje, da v predhodnem postopku nihče od njega ni zahteval potrdila o določenem datumu posega, toženka pa mu je pred tem z namenom zdravljenja v Deželni bolnišnici – Univerzitetni kliniki Gradec tudi brez posebnega datuma operativnega posega dovolila prekinitev prestajanja kazni zapora za obdobje od 5. 10. 2020 do 5. 11. 2020, zato tovrstnega potrdila pred tem ni posredoval in ga prilaga šele v tej fazi postopka. Sicer pa meni, da je škodo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal tudi brez posebnega termina sprejema, hospitalizacije ali operacije v KABEG Kliniki v Celovcu v Avstriji. Zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe med prestajanjem kazni se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je izkazan verjeten nastanek hujših škodljivih posledic na njegovem zdravju, za stabilizacijo bolezenskega procesa (torej operacijo anevrizme) pa je njuno potrebna začasna prekinitev prestajanja kazni zapora. Dodaja še, da ob upoštevanju načela sorazmernosti pri tehtanju vrednot zdravja in življenja z javnim interesom izvršitve kazni, dobijo vrednote zdravja in življenja prednost pred javnim interesom oziroma javno koristjo izvršitve kazni. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožnikove navedbe. Navaja, da iz mnenja PZK z dne 31. 8. 2020 izhaja, da pritožnik glede na opise nevroloških pregledov ni prizadet in je lahko nadalje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ Ljubljana), saj je enako zdravstveno ogrožen vsepovsod ter da mu je med prestajanjem kazni zapora zagotovljena vsa potrebna in pravočasna zdravstvena oskrba. Izpostavlja, da mu je bila kazen zapora v preteklosti že večkrat prekinjena, vendar v času prekinitve ni ustrezno poskrbel za svoje zdravje ter ni opravil zdravljenja, z katerega mu je bilo izvrševanje kazni zapora prekinjeno, s čimer je zlorabil institut prekinitve prestajanja kazni zapora na podlagi petega odstavka 82. člena ZIKS-1. Predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme. Če zahteva začasno odredbe za začasno ureditev stanja, pa mora natančno navesti kako naj sodišče to stanje začasno uredi.

9. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.1

10. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi.

11. Sodišče prve stopnje je svojo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe omejilo na ugotovitvi, da pritožnik ni predložil nobenega dokazila o novem datumu posega, ki naj bi ga opravili v KABEG Kliniki v Celovcu oziroma poziva te bolnišnice, naj se zglasi na zdravljenje oziroma operativni poseg. Zgolj na tej podlagi je ocenilo, da pritožnik ni izkazal nujnosti začasne ureditve stanja oziroma ni izkazal, da bi zgolj z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe odvrnil škodo na njegovem zdravju, ki preti.

12. Vendar pa v obravnavanem primeru pritožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga začasno prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi odvrnitve težko popravljive škode na njegovem zdravju, ki nastaja zaradi možganske anevrizme (tudi) zato, ker mu v zaporu ni omogočena ustrezna zdravstvena oskrba. Navaja, da mu tekom prestajanja kazni ni dostopna ažurna zdravstvena pomoč, zdravila prejema s tedensko zamudo, poleg tega takoj potrebuje zdravljenje, ki ga v Republiki Sloveniji ne more pridobiti. Posledično naj bi se mu njegovo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da so se mu pojavili novi zdravstveni zapleti, kot so povečanje anevrizme, okvara mitralne srčne zaklopke in tumor ledvice, zaradi česar naj bi bilo njegovo življenje neposredno ogroženo. Navedenim trditvam tožena stranka sicer nasprotuje in navaja, da mu je med prestajanjem kazni zapora zagotovljena vsa potrebna in pravočasna zdravstvena oskrba.

13. Glede na 32. člen ZUS-1 je resno poslabšanje zdravja osebe vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj je tudi glede na nesporna dejstva v zadevi očitno, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko nepopravljivo poslabša. Vendar pa zdravje pritožnika ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil itd.). Vse navedeno torej lahko sodi v okvir težko popravljive škode, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa zakon.

14. Pritožnik kot navedeno zatrjuje, da je navedeno posledica nadaljnjega izvrševanja kazni zapora, ki je bilo določeno z izpodbijano odločbo tožene stranke. Te navedbe pa so za odločitev o izdaji začasne odredbe lahko pomembne in niso očitno neutemeljene, čeprav so te okoliščine v zadevi med strankama še nadalje sporne.

15. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno omejilo svojo presojo samo na vprašanje izvedbe operativnega posega in ob tem ni presojalo drugih upoštevnih okoliščin v zvezi z zdravstveno oskrbo, ki jo pritožnik prejema v zaporu, ter njegovim zdravstvenim stanjem, ki lahko kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode na njegovem zdravju in jih je treba odvrniti za čas odločanja o tožbi.

16. Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno prekinitvijo prestajanja kazni zapora v obravnavanem primeru je torej pomembno s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bi se pritožniku zaradi nadaljevanja prestajanja zaporne kazni in take zdravstvene oskrbe, ki jo v zaporu dejansko prejema, poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, in sicer v tolikšni meri, da je s predlaganim začasnim ukrepom mogoče in potrebno odvrniti nadaljnje hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni presojalo, zato zaradi zmotne uporabe 32. člena ZUS-1 relevantno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

17. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da so za presojo izdaje začasne odredbe lahko z vidika resničnosti zatrjevanih dejstev pomembne tudi okoliščine, ki jih navaja tožena stranka. Ta poudarja, da je bila tožniku kazen zapora v preteklosti že večkrat prekinjena in da v času prekinitve ni opravil zdravljenja, za katerega mu je bilo izvrševanje kazni zapora prekinjeno, ter da se na prestajanje kazni zapora ni vrnil in je bil večkrat na begu, kot tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa je to del presoje, ki jo mora sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku šele opraviti.

18. Ker dejansko stanje torej ni bilo popolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti.

1 Prim. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020 in I Up 72/2020 z dne 19. 6. 2020.