Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Organ pa se je dolžan z navedbami stranke seznaniti in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.

Ob presoji navedenega tožbenega ugovora glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja sodišču ni razvidno, da je tožena stranka v upravnem sporu prerekala navedene tožnikove trditve (da se ni opredelila do tretjega sklopa novih dejstev), ki nakazujejo (vsaj) na možnost, da bo ob vrnitvi v Irak utrpel resno škodo (28. člen ZMZ-1), pri čemer navajanje novih dejanskih okoliščin v odgovoru na tožbo ni dopustno. Zato jih je treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Že glede na procesno stanje zadeve je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj navedena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tem pa je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrazložitve odločbe, ki je sestavni del pravice stranke do izjave.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-530/2019/70 (122-24) z dne 21. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik 20. 5. 2021. 2. Uvodoma je povzela tožnikove navedbe v zvezi z obravnavanim zahtevkom. Nato je ob sklicevanju na dokumentacijo upravne zadeve ugotovila, da je tožnik vložil dve prošnji za mednarodno zaščito (6. 3. 2019 in 7. 10. 2019). Po prvi je zapustil azilni dom, zaradi česar je bil 20. 3. 2019 izdan sklep o ustavitvi postopka. Potem, ko je bil vrnjen iz Nemčije, je 7. 10. 2019 vložil drugo prošnjo, ki jo je utemeljeval z grožnjo šiitskih milic, da bo usmrčen. Prošnja je bila zavrnjena z odločbo z dne 11. 6. 2020, katere zakonitost je potrdilo sodišče s sklepom I U 841/2021 z dne 2. 4. 2021. 3. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da tožnik kot novo dejstvo uveljavlja aretacijo članov družine v Iraku ter težave, ki jih je imel v Iraku že v letu 2003 zaradi organizacije A. in ameriške vojakinje v civilu. V zvezi z aretacijo je tožnik pojasnil, da se je njegova družina hotela vrniti iz Turčije v mesto Dohuk v Iraku, za kar je zaprosila Organizacijo združenih narodov (OZN). Ob vrnitvi v Irak sta bila aretirana tožnikov oče in mlajši brat, ki je zdaj v zaporu, za očeta pa se ne ve, kje je. Tožena stranka je presodila, da so navedena dejstva sicer nastala po odločitvi v prejšnjem postopku, vendar pa niso neposredno povezana s tožnikom, zaradi česar ne morejo predstavljati novih dejstev, ki bi povečevala njegovo možnost za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je bila po mnenju tožene stranke selitev družine prostovoljna, varnostna situacija v mestu Dohuk pa skladno s tožnikovimi navedbami mirna. Če bi selitev v Irak res predstavljala grožnjo za družino, zanjo po oceni tožene stranke, glede na to, da so v Turčiji živeli pod zaščito OZN, ne bi zaprosila.

4. V zvezi z drugim novim dejstvom je tožnik navedel, da ga je leta 2003 aretirala organizacija A., pri čemer je bil pretepen in zato prejel odškodnino v znesku 1000 ameriških dolarjev. Grozila mu je ameriška vojakinja, ki je od njega želela pridobiti informacije glede Sadama Huseina in stranke Baath ter ga v nasprotju z njegovo voljo hotela rekrutirati. Teh dejstev tožnik v prejšnjem postopku ni navajal, ker o tem zaradi groženj ni smel govoriti. Po presoji tožene stranke tožnikovo pojasnilo ni bilo zadostno. Zgolj dejstvo, da se je zdaj odločil govoriti o tem, ker se je zadeva odprla v Nemčiji na sodišču, pa ne pojasni, zakaj ga zdaj ni več strah in njegovega dolgoletnega molka o navedenih dogodkih. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik v prejšnjem postopku večkrat opozorjen na dolžnost govoriti resnico, prav tako mu je bilo pojasnjeno, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, seznanjen pa je bil tudi z zaupnostjo postopka.

5. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik navedenih dejstev ni navajal v predhodnem postopku, čeprav je zanje vedel. Le posplošeno je odgovoril, da družine ni želel vpletati v svoje zadeve, kar po presoji tožene stranke ni opravičljiv razlog za nepravočasno navajanje, še posebej zato, ker je bil med prejšnjim postopkom večkrat vprašan, ali je povedal vse, kar šteje za pomembno.

6. V nadaljevanju je tožena stranka presojala informacije, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci. Menila je, da na odločitev ne vplivajo informacije v zvezi z zapisovanjem arabskih imen. Tožnik je namreč pred nemškimi in slovenskimi migracijskimi organi navajal več različnih imen in rojstnih podatkov, kar po oceni tožene stranke ne vpliva na razloge, ki jih navaja v zahtevku. Po presoji tožene stranke niso pomembne niti informacije v zvezi z organizacijo A., saj je tožnik v prejšnjem postopku ni omenjal, zadostnega opravičila za to pa v postopku pri ponovni prošnji ni podal. 7. Tožena stranka je presojala tudi štiri fotografije dokumentov, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, ne da bi opredelili njihovo vsebino. Iz dveh je razvidno, da gre za turška dokumenta dveh različnih oseb in ne za tožnika. Iz preostalih dveh pa izhaja, da gre za sliki dokumentov, izdanih s strani Kazenskega sodišča Saladin v aprilu 2021, nanašajočih se na dve različni osebi, vendar ne na tožnika. Tožena stranka je presodila, da navedene fotografije niso pravno pomemben nov dokaz, saj se ne nanašajo na tožnika. Poleg tega gre za kopije, na katerih je del besedila zakrit, kar zmanjšuje njihovo dokazno vrednost. Ker gre za fotografije, pa ni možno niti forenzično preverjanje teh dokumentov.

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Trdi, da bi bilo treba upoštevati potek prejšnjega postopka, v katerem je izpolnjeval pogoje za priznanje statusa begunca. Tudi iz sklepa I U 841/2020 naj bi bilo razvidno, da je bila izpodbijana odločba v zvezi z zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito obremenjena s številnimi kršitvami, zaradi česar je tožnik upravičeno pričakoval ugodilno sodbo. Zato v bistvenem meni, da bi mu morala biti omogočena izvedba postopka mednarodne zaščite brez zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Trdi, da je formalistično omejevanje dostopa do postopka mednarodne zaščite v nasprotju s pravico do azila iz 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), predstavlja pa tudi kršitev 2. in 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

9. V nadaljevanju tožnik navaja, da je navedel tri sklope novih dejstev. Prvi se je nanašal na aretacijo njegove družine ob prostovoljni vrnitvi v Irak, drugi pa na organizacijo A.. V okviru tretjega sklopa novih dejstev, ki je povezan z drugim, pa tožnik ob sklicevanju na navedbe iz upravnega postopka pojasnjuje, da je v Nemčiji izvedel, da ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak, saj ga želijo iraške oblasti. Šele v Nemčiji naj bi izvedel, da je Amerika obnovila obtožbe, saj je mislil, da je bil postopek zoper njega končan v letu 2004. Do navedenih trditev pa se tožena stranka naj ne bi opredelila.

10. Iz tožnikovih navedb je razvidno nestrinjanje z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa glede drugega sklopa novih dejstev. Pojasnjuje, da v prejšnjem postopku ni želel govoriti o teh dejstvih, saj se je bal groženj, nanašajočih se nanj in njegovo družino. Poleg tega je verjel, da je njegov primer iz leta 2003 zaključen; zato ni imel razloga za omembo dogodkov iz tega leta, saj ni zaradi njih zapustil Iraka in zaprosil za mednarodno zaščito. Šele ko je v Nemčiji izvedel, da naj bi ga iskala Amerika, so postali pomembni razlogi v zvezi z ameriško vojsko v Iraku. Zato meni, da ni kriv, da teh dejstev v prejšnjem postopku ni navajal. 11. Po tožnikovem mnenju je treba navedene sklope novih dejstev presojati v okviru prvotne prošnje za mednarodno zaščito. Aretacija brata in očeta naj bi se nanašala tudi na tožnika, saj je kot glavni razlog preganjanja navajal preganjanje šiitskih milic zaradi pripisanega političnega prepričanja. Njegov oče je bil namreč poveljnik vojaške letalske enote v vojski Sadama Huseina in član stranke Baath, brat član osebne straže Sadama Huseina, na visokih položajih pa so bili tudi drugi sorodniki. Iz številnih informacij o izvorni državi naj bi bilo razvidno, da obstoječi režim preganja pripadnike režima Sadama Huseina ter bivše člane stranke Baath in njihove sorodnike.

12. Napačna naj bi bila ugotovitev tožene stranke o nepovezanosti navedene aretacije s tožnikom. Tožena stranka naj bi prezrla tožnikove navedbe, da je družina zaprosila UNHCR za vrnitev v Dohuk takoj po tem, ko so turške oblasti aretirale tožnikovega brata, ki je delal v osebni varnostni službi Sadama Huseina, ga deportirale v Irak, o njem pa še danes naj ne bi bilo informacij. Zaradi strahu, da se ji bo zgodilo isto, je družina želela v begunsko taborišče Dohuk, od koder sunitov naj ne bi izročali šiitskim milicam. Tožnik meni, da družina ni mogla predvideti, da jih bo bagdadska policija prestregla pred prihodom v Dohuk.

13. Tožnik se ne strinja s presojo tožene stranke glede možnosti predložitve novih dokazov. Meni, da v zvezi z določenimi navedbami niti ni mogoče pričakovati, da bi imel kakršnekoli dokaze, saj gre za dokumente državnih varnostnih služb, ki mu niso dostopni. Tožnikovi pooblaščenci so predložili informacije o organizaciji A., njihovih pobojih in drugih kaznivih dejanjih ter povezanosti s CIO, ki jih tožena stranka ne sprejema zaradi napačnega sklepanja, da gre za razloge, ki so obstajali že prej in bi jih tožnik moral uveljavljati v prvotnem postopku. Prav tako je tožnik zaradi zahteve tožene stranke, da navede dokaz glede navedb o svoji družini, predložil dokumente svojega očeta in brata iz Turčije. Ne strinja se z oceno tožene stranke glede istovetnosti oseb na dokumentih. Očitno naj bi bilo, da gre za njegovega očeta in brata, saj je očetovo ime izkazoval s kopijami dokumentov že v prvotnem postopku. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

14. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Ne strinja se s tožbenim ugovorom glede zahteve po ponovnem odločanju o tožnikovi prošnji zaradi stališč sodišča v zadevi I U 841/2020 in poudarja, da je tožnik zapustil azilni dom, preden je sodišče izdalo sodbo. Meni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo.

15. V nadaljevanju tožena stranka vztraja pri razlogih v zvezi s prvim in drugim sklopom novih dejstev. V zvezi s tretjim sklopom pa poudarja, da tožnik pri podaji zahtevka ni zadostno pojasnil, zakaj teh dejstev ni navedel že v prejšnjem postopku. Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da je tožnik šele v Nemčiji izvedel, da je Amerika obnovila njegov postopek.

16. Tožena stranka nasprotuje tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na pravočasnost navajanja novih dejstev. Meni, da je imel tožnik dovolj možnosti podajanja ustreznih navedb o organizaciji A. že v prvotnem postopku.

17. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je razvidno nestrinjanje s tožbenim ugovorom glede aretacije tožnikovega očeta in brata. Navaja, da ta dejstva niso v neposredni zvezi s tožnikom. Ob sklicevanju na zapisnik o sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka poudarja, da bratova deportacija in vrnitev tožnikove družine v Irak nista povezani.

18. Tožena stranka še trdi, da tožnik ni predložil dokazov, ki bi bili pomembni za obravnavani postopek, saj dokumentov iz Turčije ni mogoče povezati z razlogi, zaradi katerih želi mednarodno zaščito.

19. Dne 10. 6. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. V soglasju s strankami je s tem povezane listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

20. Tožba je utemeljena.

21. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

22. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je tožnik po glavni obravnavi v zadevi I U 841/2020 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je sodišče njegovo tožbo zavrglo s sklepom z dne 2. 4. 2021. Ker tožnik zoper navedeni sklep ni vložil pritožbe, je postala odločba tožene stranke z dne 11. 6. 2020, s katero je zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, pravnomočna. S tem pa je nastopila njena nespremenljivost in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari ter izpolnitev navedenih pogojev iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 glede predhodne odločitve. Zato že po naravi stvari ne more biti utemeljen tožbeni ugovor glede nezakonitosti navedene odločbe tožene stranke z dne 11. 6. 2020, sklicevanje na stališče sodišča v 12. točki omenjenega sklepa z dne 2. 4. 2021 pa je iztrgano iz njegovega konteksta (nanašal se je na dolžnost tožnika počakati na sodno odločitev). Ob takem stanju stvari je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikove navedbe iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka presojala v okviru postopka pri ponovni prošnji, s tem povezan tožbeni ugovor o kršitvi Listine in EKČP pa je zatrjevan le splošno.

23. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Organ pa se je dolžan z navedbami stranke seznaniti in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.2

24. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik kot novo dejstvo uveljavlja aretacijo članov družine v Iraku ter težave, ki jih je imel v tej državi že v letu 2003 zaradi organizacije A. in ameriške vojakinje v civilu. Vendar pa tožnik ob sklicevanju na navedbe iz upravnega postopka trdi, da tožena stranka ni presojala tretjega sklopa novih dejstev, ki naj bi bil povezan z drugim, in sicer, da je v Nemčiji izvedel, da ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak, saj ga želijo iraške oblasti. Navaja, da je šele v Nemčiji izvedel, da je Amerika obnovila obtožbe, saj je mislil, da je bil postopek zoper njega končan v letu 2004. 25. Ob presoji navedenega tožbenega ugovora glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja sodišču ni razvidno, da je tožena stranka v upravnem sporu prerekala3 navedene tožnikove trditve (da se ni opredelila do tretjega sklopa novih dejstev), ki nakazujejo (vsaj) na možnost, da bo ob vrnitvi v Irak utrpel resno škodo (28. člen ZMZ-1), pri čemer navajanje novih dejanskih okoliščin v odgovoru na tožbo ni dopustno4. Zato jih je treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Že glede na procesno stanje zadeve je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj navedena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tem pa je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrazložitve odločbe, ki je sestavni del pravice stranke do izjave.5 Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).6

26. Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka odpraviti in se opredeliti do navedenih dejstev z vidika dokaznih standardov iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Šele z obrazložitvijo, ki v dejanskem in pravnem pogledu ustreza z zakonom določenim standardom in v kateri so ustrezno obravnavani v upravnem postopku podani ugovori, je stranki dana polna možnost odločitve, ali in s katerimi ugovori bo uveljavljala sodno varstvo, sodišču pa ustrezna podlaga, da vsebinsko preizkusi pravilnost in zakonitost odločbe (ali sklepa).

1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 3 S tem v zvezi je tožena stranka namreč navedla le, "da tožeča stranka pri podaji zahtevka ni zadostno pojasnila, zakaj teh dejstev, ni navajala že v prejšnjem postopku. Tožena stranka ne more sprejeti tožbenih navedb tožnika, da je šele v Nemčiji izvedel za to, da je Amerika zanj obnovila postopek." 4 Več o tem tudi tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 570. 5 Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 127, 2. točka. 6 Glej 214. člen ZUP o sestavinah polne obrazložitve v zvezi z bistveno postopkovno napako po 7. točki drugega odstavka 237. člena, če je obrazložitev pomanjkljiva ali napačna, saj v tem primeru odločbe (ali sklepa) ni mogoče preizkusiti (tako tudi 158. opomba zgoraj navedenega komentarja).