Jedro

Spor o statusu optantskega premoženja (sporazum z R Italijo: 3.7.1965 in 18.12.1954) je premoženjskopravni spor (1. čl. ZPP).

Tožeča stranka ni kriva za pravdne stroške, niti niso nastali po naključju (čl. 156. ZPP), če je tožba posledica zavračanja ustrezna zemljiškoknjižna izjava s strani tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izreku o pravdnih stroških razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženima strankama, da morata izstaviti na naslov tožeče stranke ustrezno listino, sposobno za vpis družbene lastnine v zemljiški knjigi pri nepremičnini, vpisani v vl. št. 54 kot družbena lastnina. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka tožencema povrniti njune pravdne stroške. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, Javni tožilec R Slovenije pa je proti njej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti le glede izreka o pravdnih stroških.

Tožena stranka očita sodbi sodišča druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njenem mnenju ne gre za zahtevek, o katerem je pristojno odločati sodišče (2. odstavek 354. člena točka 3). Ugotovitev, ali nepremičnine imajo naravo optantskega premoženja, je vezana na upravni postopek. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je tožena stranka že v pritožbi osporavala pristnost fotokopije odločbe o opciji, ki je dejansko nikoli ni prejela. Sicer pa je materialno pravo zmotno uporabljeno ob ugotovitvi, da so sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebenih podjetij, ne glede na to, ali gre za optantsko premoženje ali ne.

Javni tožilec R Slovenije, ki sodbo sodišča druge stopnje izpodbija le glede izreka o pravdnih stroških, predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč, kolikor je odločeno o stroških postopka in vrnitev zadeve v tem obsegu sodiššču prve stopnje v novo odločanje. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o stroških napak oprli na določbo 1. odstavka 156. člena ZPP, češ, da toženi stranki spora nista zakrivili oziroma, da je posledica neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, česar pa ni mogoče pripisati naključju, ki bi izviralo iz sfere tožencev. Tožeča stranka je namreč vložila tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine zato, ker vknjižbe v družbeno lastnino brez sodelovanja tožene stranke ni mogla doseči. Uporabiti bi bilo treba določbo 1. odstavka 154. člena ZPP.

Revizija ni utemeljena, zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena.

Na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Republiko Italijo dne 15.9.1947 sta toženca po ugotovitvah nižjih sodišč že bila lastnika spornih nepremičnin na podlagi dedovanja. Po odločbi z dne 21.10.1948 je toženka optirala za Republiko Italijo, toženec kot njen sin pa je zaradi mladoletnosti delil njen status. Pri spornih nepremičninah gre zato za optantsko premoženje, torej premoženje oseb z območja, priključenega tedanji FLRJ po mirovni pogodbi z Italijo z dne 10.2.1947. Pravni položaj takšnega premoženja je urejen z meddržavnimi sporazumi z Italijo z dne 3.7.1965 in 18.12.1954. Ker sporne nepremičnine niso zajete v protokolu o dokončni ugotovitvi upravičencev po "listi A", sklenjenem 18.2.1983 med tedanjo SFRJ in Republiko Italijo glede premoženja, ki ostane v lasti optantov, so postale državna last oziroma družbena lastnina na originaren način na podlagi zakona. Sodišče druge stopnje tudi pravilno ugotavlja, da za še odprte postavke glede statusa teh nepremičnin ni predpisan upravni postopek. V zadevi gre torej za premoženjskopravni spor (1. člen ZPP) in je za vknjižbo družbene lastnine na nepremičninah potrebna izjava tožene stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka. Podana je torej sodna pristojnost, revizijska teza o tem, da gre zgolj za upravno postopanje, pa ni sprejemljiva.

Optantski status tožene stranke temelji na oceni odločbe o opciji z dne 21.10.1948. Pristnost omenjene odločbe oziroma njene fotokopije je tožena stranka osporavala že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, vendar pa je sodišče druge stopnje v tem pogledu o pristnosti navedene odločbe sprejelo dokazno oceno prvega sodišča z navedbo, da imajo vse ugotovitve sodišča prve stopnje ustrezno dokazno podlago. V tej smeri torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj revizija s tem v bistvu načenja vprašanje dokazne ocene, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Nastanek družbene lastnine na spornih nepremičninah na originaren način je z navedbo zakonite podlage že obrazložen, temeljiteje pa ga je obdelalo predvsem sodišče druge stopnje. Pri tem s stališča uporabe materialnega prava ni pravno pomembna navedba v razlogih izpodbijane sodbe, po katerih naj bi sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino tudi na podlagi predpisov o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

Javni tožilec pa v svoji zahtevi utemeljeno opozarja, da so v postopku na nižjih stopnjah bile napačno uporabljene določbe zakona o pravdnem postopku o stroških (156 oziroma 154. člen). Brez sodelovanja tožene stranke namreč tožeča stranka ni mogla izposlovati vpisa družbene lastnine na spornih nepremičninah. Tožba je posledica takega nesodelovanja, pri čemer je tožena stranka utemeljenost tožbenega zahtevka ves čas zavračala. Tožeča stranka torej ni kriva za nastale pravdne stroške, niti niso nastali po naključju. Zato je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena, v zvezi s členom 156. in 154. ZPP, ugotovljenih glede na določbo 1. točke 1. odstavka 404. člena ZPP, po 1. odstavku 394. člena ZPP v izreku o pravdnih stroških sodbi nižjih sodišč razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje zaradi uporabe 1. odstavka 154. člena ZPP.