Jedro

Ob pogojih 26. člena ZBP mora prodajalec (avtomobila) kupcu priznati obresti od vnaprej plačane kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 167.820,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1992 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga stranski intervenient na strani tožene stranke revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da tožena stranka ni pogojevala nakupa avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Zato niso podani pogoji za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu. Navedeno zakonsko določilo ne nalaga plačila obresti, če je šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno. Kupcu vozila je bila namreč ohranjena vrednost, kar pomeni, da je za plačani denar prejel dogovorjeno stvar. Posledice zamude pri dobavi vozila so opredeljene v zakonu o obligacijskih razmerjih. Tudi obresti, ki so temelj za izračun dosojenega zneska, so višje od obresti za hranilne vloge na vpogled, ki jih je mogoče priznati. Ob dobavi vozila tudi ni bil napravljen končni obračun, po katerem je treba po eni strani kupcu priznati obresti, po drugi strani pa prodajalcu razliko v ceni od dneva plačila do izročitve vozila. Medsebojne končne obveznosti je torej mogoče ugotoviti le na podlagi pobota obveznosti. Zato je tožena stranka tudi postavila pobotni zahtevek, ki pa ga nižji sodišči nista sprejeli.

Tožeča in tožena stranka na revizijo stranskega intervenienta nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86) v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrecno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja in prispeva k enakopravnemu položaju strank (temeljna načela obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR). Pri tem pa nespremenjena cena za kupca predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. Z njegovim denarjem ves ta čas razpolaga prodajalec. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za predčasno uporabo denarja. Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno dejanje prodajalca, temveč so, kot rečeno, le odmena za uporabo kupčevega denarja.

Bistveno je torej, da je tožena stranka tožeči stranki postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. V tem obsegu je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je tožena stranka avtomobil tožeči stranki prodala pod navedenim pogojem. Drugačne revizijske navedbe stranskega intervenienta nasprotujejo omenjeni dejanski ugotovitvi in jih na revizijski stopnji ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Besedila 26. člena zakona o blagovnem prometu tudi ni mogoče razlagati s stališča, da se ta določba nanaša le na delna vnaprejšnja plačila. Če predpis velja za delna vplačila, toliko bolj velja za celotno plačilo. Drugačna razlaga bi ne bila v skladu z namenom omenjene zakonske določbe. Tudi višina dosojenih zneskov je pravilna, ker temelji na obračunu obresti za vpogledne hranilne vloge pri banki, ki ima svoj sedež v kraju stalnega bivališča tožeče stranke. V določbi 26. člena zakona o blagovnem prometu predvideni končni obračun ob dobavi avtomobila še ne pomeni, da bi tožena stranka morda imela podlago za upoštevanje domnevne koristi tožeče stranke zaradi inflacijsko pogojene (in torej navidezne) podražitve vozila. Obresti po navedeni zakonski določbi so, kot rečeno, le odmena za uporabo kupčevega denarja, kadar pride do tega v okoliščinah, ki jih določba predvideva. S tem pa je zavrnjena tudi revizijska trditev o napačni odločitvi o pobotnem ugovoru. Razlika v ceni vozila ob plačilu in dnevu dobave ne more biti podlaga za ugotovitev o koristi tožeče stranke in prikrajšanju tožene. Tožnik je namreč ob sklenitvi pogodbe svojo obveznost z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom kupnine že v celoti izpolnil in toženi stranki ne dolguje ničesar več.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).