Jedro

Vrhovno sodišče je pravnomočni sklep o odreditvi pripora zgolj razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil pripor v vmesnem času že podaljšan in za ponovno odločanje ni bilo več podlage. Ponovno odločanje o odreditvi pripora zato ni bilo zakonito.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper obdolženega M. Ž. s sklepom dne 28. 2. 2019 odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in v pripor vštel čas od 26. 2. 2019 od 11.05 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Odločil je tudi, da na podlagi tega sklepa lahko pripor traja največ en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom dne 4. 3. 2019 kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik. S sodbo dne 28. 3. 2019 je Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo.

3. Nato je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom 3. 4. 2019 iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave zoper obdolženca (znova) odredil pripor, v katerega je vštel čas od 26. 2. 2019 od 11.05 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost ter odločil, da na podlagi tega sklepa lahko pripor traja največ en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 4. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik. Navaja, da se tudi tokrat z odločitvama sodišč ne more strinjati. V zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave, ker obdolženec na pripornem naroku ni bil seznanjen z vsemi listinami, na podlagi katerih je državna tožilka predlagala odreditev pripora. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, odrejen pripor odpravi, podrejeno pa, da napadeni sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

5. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot neutemeljeno. Iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče na pripornem naroku razpolagalo z vsemi kazenskimi ovadbami in njihovimi prilogami. Obramba bi se lahko z njimi seznanila, obširno pa je vsebino listin na naroku ustno predstavila državna tožilka. Obdolženec je zato imel možnost za pripravo svoje obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

7. V predmetni zadevi je bil pripor odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 28. 2. 2019 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 4. 3. 2019. Pripor je začel teči 26. 2. 2019, ko je bila obdolžencu vzeta prostost. S sodbo XI Ips 10625/2019 z dne 28. 3. 2019 je Vrhovno sodišče navedeni pravnomočni sklep razveljavilo, ker je ugotovilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklep namreč ni vseboval razlogov o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. V trenutku, ko je Vrhovno sodišče odločalo o prvi zahtevi za varstvo zakonitosti, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom dne 25. 3. 2019 na podlagi prvega odstavka 205. člena ZKP pripor že podaljšal. 8. Glede na to, da je bil pripor v času odločanja o (prvi) zahtevi za varstvo zakonitosti že podaljšan, je Vrhovno sodišče s sodbo dne 28. 3. 2019 pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Za ponovno odločanje o odreditvi pripora, ki je bil v vmesnem času že podaljšan, namreč ni bilo več podlage.1 Ponovno odločanje o odreditvi pripora s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 3. 4. 2019 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 9. 4. 2019 zato ni bilo zakonito.

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklepa z dne 3. in 9. 4. 2019 izrecno sicer ne uveljavlja, da sodišče o odreditvi pripora ponovno ne bi smelo več odločati. Iz celotne zahteve pa jasno izhaja, da priporu nasprotuje. Svoje stališče sicer utemeljuje s kršitvijo pravice do obrambe, ker naj ne njemu ne obdolžencu ne bi bila omogočena seznanitev z vsemi listinami, na podlagi katerih je državna tožilka utemeljevala predlog za odreditev pripora. Tako stališče, s katerim utemeljuje predlog za odpravo pripora oziroma razveljavitev pravnomočnega sklepa, pa po naravi stvari vsebuje tudi očitek, da sodišče o odreditvi pripora ponovno sploh ne bi smelo (več) odločati.

10. Ker je sodišče o odreditvi pripora odločilo kljub temu, da je bil pripor v vmesnem času že podaljšan in je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 28. 3. 2019 pravnomočni sklep razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep, ki ga zagovornik izpodbija s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Ker je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga se Vrhovno sodišče ni izrekalo o zagovornikovih očitkih o kršitvi pravice do obrambe.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato ji je v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil v vmesnem času pripor podaljšan.

13. Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP, se sodna taksa ne določi, ker je bilo z izrednim pravnim sredstvom odločeno v obdolženčevo korist. 1 Prim. sodbi VSRS XI Ips 66/2009 z dne 5. 8. 2009 in XI Ips 22460/2015 z dne 11. 5. 2017.