Jedro

V predmetnem sporu so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice uporabe: - izdana je bila odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki po vsebini predstavlja akt o podelitvi pravice gradnje; - objekt je bil na tem zemljišču zgrajen ob vednosti in izrecnem dovoljenjem pravne prednice pritožnice; - graditelj je zgrajeni objekt uporabljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti 366,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik lastnik nepremičnine – ID znak parcela 0000 1111/1, katastrska občina 0000 A., parcela 1111/1, do deleža 1/1 (do celote), ki v naravi predstavlja tretjo z desne v nizu štirinajstih garaž, v izmeri 14 m2, na naslovu .... Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne tudi 1.193,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno, v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožnik in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je v zemljiški knjigi na parceli 1111/1 0000 k.o. A. vpisana kot lastnica tožena stranka (po podatkih GURS gre za parcelo v izmeri 14 m2, ki je pozidano zemljišče, nestanovanjska stavba št. X). Nadalje ni sporno, da je bila ta parcela pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)1 družbena lastnina, vpisana imetnica pravice uporabe pa pravna prednica tožene stranke – Občina B. Tožnik kot bistveno trdi, da je vpis v ZK napačen, ker je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe njegov oče C. C. Zato bi moral biti C. C. vpisan kot lastnik, na podlagi dedovanja pa sedaj tožnik. Glede na to, da so lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi zakona (2. in 7. člen ZLNDL) pridobile tiste fizične (in pravne) osebe, ki so na dan 25. 7. 1997 (na dan uveljavitve ZLNDL) na njej imele pravico uporabe, sodišče prve stopnje pravilno izpostavi, da je ključno vprašanje v tem sporu ali je imel oče tožnika na navedeni dan pravico uporabe nepremičnine. V zvezi s tem vprašanjem so ključni zaključki sodišča prve stopnje sledeči: - kljub odsotnosti pisne pogodbe je bil prenos pravice uporabe na investitorja izveden2; - ZPZS takrat še ni predpisoval plačila za prenos pravice uporabe; - na dan uveljavitve ZLNDL je lastninsko pravico pridobil tedanji resnični, dejanski imetnik pravice uporabe C. C., ki jo je imel tudi ves čas v posesti, plačeval je tudi prispevek za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča; - vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi je zato nepravilna, ker na dan uveljavitve ZLNDL tožena stranka ni bila imetnica pravice uporabe; - tožnik se bo lahko kot lastnik garaže vpisal tudi na podlagi predmetne sodbe (v zapuščinskem sklepu je le navedba: garaža na ...), sklep je tudi deklaratorne narave.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

7. Tožena stranka v pritožbi kot bistveno navaja, da sam obstoj sporne garaže na navedeni parceli parc. št. 1111/1 k.o. A. ni sporen, sporno pa je ali je bila ta zgrajena skladno s predpisi oziroma ali je pravni prednik tožnika zato na njej pridobil pravico uporabe. V zvezi s slednjim ponavlja, da je bilo investitorju dovoljenje izdano za začasen namen. Zato v pritožbi meni, da o prenosu pravice uporabe ni mogoče govoriti, ker je investitor gradil v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. V primerih nezakonite gradnje na zemljišču v družbeni lastnini pa sodna praksa priznava le ustanovitev stavbne pravice, zato bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker investitor s črno gradnjo na družbeni lastnini ni mogel pridobiti pravice uporabe (ne pred, ne po uveljavitvi ZTLR, ki je v 12. členu sanacijo stanja pogojeval za zakonitostjo gradnje).

Trditve o nelegalni gradnji so nedopustna pritožbena novota in tudi neresnične, na kar utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. Dejstvo je, da ne iz odločbe o lokaciji, ne iz gradbenega dovoljenja ne izhaja, da garaža ne bi smela biti zidana. Še več, v odločbi o lokaciji je določeno, da se mora novi garažni boks po zunanjem izgledu povsem prilagoditi obstoječemu garažnemu objektu. In tej zahtevi je investitor brez dvoma v celoti zadostil. Glede na to, da so bile že obstoječe garaže zidane in z lesenimi vrati, je investitor postavil točno tako garažo3. Zato tudi ne drži, da je bila pravica uporabe omejena, ker je v gradbenem dovoljenju objekt naveden kot provizorij. Poleg tega zakonodaja v obdobju gradnje garaže izraza „provizorij“ ni poznala. To pa pomeni, da „provizorj“ v relevantnem obdobju ni bil pravni standard in zato tudi ni mogel imeti pravnih posledic. In še, takratna zakonodaja za začasne in pomožne objekte ni zahtevala izdaje gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je zapis "provizorij" v obravnavani odločbi, s katero je bila investitorjem odobrena uporaba zemljišča za gradnjo garaž (tudi v povezavi z ostalim procesnim gradivom), povsem pravilno ocenilo. Ob pomanjkanju nasprotnih trditev in dokazov ni bilo razlogov, da ne bi sodišče sledilo tudi pojasnilom tožnika, v katerih primerih in zakaj se je v tedanjih odločbah o podelitvi zemljišča za gradnjo uporabljal izraz "provizorij"4. Ne nepomembno pa je tudi dejstvo, da je garaža ob lastninjenju stala in je povezana z zemljiščem (ni odstranjena), do lastninjenja pa tudi nihče ni zahteval njene odstranitve.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da investitor zemljišča ni olastninil, ker pravice uporabe ni pridobil s pogodbo, odločbo, na podlagi prisilnega prenosa zaradi dolgoletne uporabe ipd. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja pravilno povzelo večinsko ustaljeno sodno prakso, da je pravico uporabe pridobila tudi oseba, ki sicer ni imela za to pisne pogodbe, je pa ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala. Gradbeno dovoljenje vsebuje pravico graditi, pravica graditi pa implicira pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem objekt stoji. Sodišče prve stopnje je ob skrbni presoji vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj zanesljivo ugotovilo, da so v predmetnem sporu vsi pogoji za pridobitev pravice uporabe izpolnjeni: - izdana je bila odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki po vsebini predstavlja akt o podelitvi pravice gradnje; - objekt je bil na tem zemljišču zgrajen ob vednosti in izrecnem dovoljenjem pravne prednice pritožnice; - graditelj je zgrajeni objekt uporabljal. Zato je tudi neutemeljeno nadaljnje razlogovanje pritožnice, da je lahko investitor na podlagi 271. člena SPZ po 1. 11. 2003 na takem zemljišču pridobil le zakonito stavbno pravico za čas, dokler stavba stoji. Povsem pavšalno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da investitor garaže ni gradil z vednostjo pravne prednice tožene stranke, glede na obrazloženo je to tudi neutemeljeno, enako kot je tudi neutemeljeno zatrjevanje, da je gradil brez njenega dovoljenja.

Trditev, da bi pravica uporabe lahko prešla na vse stanovalce, je prav tako pritožbena novota (na kar utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo). Je pa tudi neutemeljena. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da izdaja odločbe hišnemu svetu v tistem času ni bila neobičajna praksa, poleg tega je v povezavi z drugimi listinami povsem jasno na katere tri investitorje (z imenom in priimkom, med katerimi je C. C., oče tožnika) se dovoljenje nanaša. To zato ne more biti razlog za prehod pravice uporabe na vse stanovalce (in zato sporna garaža ne predstavlja splošnega skupnega dela stanovanjske stavbe). Z vidika lastninske pravice pritožnice na nepremičnini pa je ta trditev tudi nelogična, saj kaže na to, da vpis v zemljiško knjigo ni pravilen in ji je takšno razlogovanje v škodo.

9. Tudi zaključek sodišča o identiteti garaže je pravilen, podprt z listinskimi dokazi, ki potrjujejo tožbene navedbe. Dejstvo je, da sta bili odločba o lokaciji in odločba o dovoljenju za gradnjo izdani za zemljišče parc. št. 2222/2 k.o. A., sporna garaža pa se nahaja na parc. št. 1111/1 k.o. A. Del parcel 2222/2 k.o. A. je namreč postal del parcele 1111/0 k.o. A. Iz delilnega načrta – naznanilnega lista5 z dne 11. 9. 1973 pa nadalje izhaja, da so nastale nove parcele št. 1111/3, 1111/1, 1111/5 in 1111/6 vse k.o. A., posestnik parcele št. 1111/1 k.o. A., ki predstavlja garažo v izmeri 14 m2, pa je pravni prednik tožnika (C. C.).

Res je neizkazana dolžnost investitorja plačati 20.000.- din, kar bi moral investitor občini B. plačati iz naslova prispevka k stroškom za urejanje mestnega zemljišča, vendar razlog za to, glede na obrazloženo, ne more biti v tem (kot zatrjuje pritožba), da ni gradil na zemljišču za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Zatrjevani razlog, zaradi katerega se sodišče prve stopnje ob tem ne bi smelo sklicevati na odločbo II Ips 18/2015 pa tudi ni podan, ker tožena stranka zmotno meni, da gre za spor med državo in občino, med katerima je prenos pravice uporabe brezplačen. V zadevi II Ips 18/2015 gre namreč za spor med državo in bivšimi imetniki pravice uporabe. Poleg tega pa je neizkazano plačilo prispevka k stroškom za urejanje mestnega zemljišča, glede na že obrazloženo, irelevantno, ker ZPZS plačila za prenos pravice uporabe takrat ni predpisoval. 10. Sodišče prve stopnje je tudi stroške postopka pravilno odmerilo (drugi odstavek 12. člena Odvetniške tarife - OT6), zakaj bi moralo sodišče uporabiti izjemo iz tretjega odstavka 12. člena OT, pa pritožba ne pove.

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške - 500 točk za odgovor na pritožbo in 22 % DDV (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL); Uradni list RS, št. 44/97, s kasnejšimi spremembami spremembami 2 Že z lokacijsko odločbo in gradbenim dovoljenjem ter dokazanim dejstvom, da je C. C. gradnjo garaže izvedel ob dovoljenju in vednosti pravne prednice tožene stranke, gradnjo financiral in od izgradnje dalje garažo nemoteno uporabljal, je povsem jasno izraženo izjavnovoljno ravnanje pravne prednice tožene stranke, da v konkretnem primeru prenese pravico uporabe na C. C. Tako je bilo doseženo soglasje volj za prenos pravice uporabe, kar pomeni, da je de facto obstajal dogovor vseh udeležencev o oddaji spornega zemljišča za gradnjo garaž in posledično prenos pravice uporabe na investitorje. Ta dogovor je tudi realiziran, C. C. je financiral in izgradil garažo, pravna prednica tožene stranke pa od tedaj dalje nepremičnine nima več v posesti. Pravilnost sodne prakse – Up-517/17 o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. 3 Glej fotografije garaž A 10 4 Izraz „provizorij“ se je uporabljal na območjih kjer prostorski akti še niso bili sprejeti (objekt bi bilo treba odstraniti, če bi bil prostorski načrt spremenjen ali bi bilo to v javnem interesu, kar se do danes ni zgodilo). 5 Naznanilni list je dokaz o pravici uporabe (I Cp 2992/2013) 6 Odvetniška tarifa, Uradni list RS št., 2/15 s kasnejšimi spremembami.