Jedro

Sprememba napovedane vrednosti spornega predmeta na četrtem naroku za glavno obravnavo je bila prepozna. Četudi je sodišče novo vrednost ugotovilo kot nesporno med strankama, ta pravdnima strankama glede dovoljenosti revizije ne more podeliti več pravic, kot jih nudi določba tretjega odstavka 44. člena ZPP. Nova označba vrednosti spornega predmeta bi bila dopustna po začetku obravnavanja glavne stvari le, če bi tožeča stranka spremenila tožbo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta zoper toženko vložila tožbo, s katero sta zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je njunemu zahtevku v celoti ugodilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi toženka vlaga revizijo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja. Ena od omejitev je določena v drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju: ZPP), po katerem mora za dovoljenost revizije v premoženjskem sporu vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presegati 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT).

Obravnavani spor je premoženjske narave. Ker gre za nedenarni zahtevek, sta tožnika po drugem odstavku 44. člena ZPP v tožbi z dne 24. 6. 1998 vrednost spornega premeta ocenila na 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT), kar ne presega v prejšnjem odstavku navedene vrednosti.

Revizijsko sodišče kot vrednost spornega predmeta ni moglo upoštevati zneska 4.590,22 EUR (prej 1.100.000 SIT), ki ga je toženka navedla na prvi strani revizije. Tega ni moglo storiti kljub temu, da je toženka to novo vrednost določila na četrtem naroku 7. 12. 2004 (utemeljevala jo je s potekom časa in padcem vrednosti tolarja) in kljub temu, da je sodišče prve stopnje med strankama kot nesporno ugotovilo novo vrednost spornega predmeta v višini 1.100.000 SIT.

Po tretjem odstavku 44. člena ZPP se mora namreč sodišče, če tožeča stranka za nedenarni zahtevek navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Na opustitev določitve vrednosti spornega predmeta ali na neprimernost njene označbe lahko opozori tudi tožena stranka in si s tem zagotovi pravico do vložitve dovoljene revizije. To pa lahko stori le v odgovoru na tožbo oziroma najpozneje na naroku pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Ker toženka tega ni storila, oziroma tega ni storila pravočasno, spremenjena vrednost pravdnima strankama ne more podeliti več pravic, kot jih nudi določba tretjega odstavka 44. člena ZPP, pa čeprav je sodišče prve stopnje o tem sprejelo sklep, s katerim je novo vrednost ugotovilo kot nesporno med pravdnima strankama. Sprememba vrednosti oziroma drugačna - višja - označba vrednosti spornega predmeta bi bila dopustna naknadno le, če bi tožeča stranka spremenila tožbo (glej npr. Sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 71/2000 in II Ips 167/2008 ali J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 230).

Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).