Jedro

Tožnici ni uspelo v obnovi upravnega postopka dokazati, da je lastninsko pravico na v takratno Jugoslavijo uvoženem osebnem avtu še pred smrtjo pridobil v tujini (Nemčiji) njen mož, saj iz izpiska knjigovodske listine prodajalca, ki jo je uradno overil nemški državni organ in ima dokazno moč domače javne listine (3. odstavek 170. člena ZUP) izhaja, da je bila kupnina za ta avto izročena v gotovini prodajalcu po smrti tožničinega moža, ki avta za časa življenja ni prevzel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi carinarnice z dne 6.11.1991, s katero je navedeni prvostopni organ na podlagi 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravil svojo odločbo z dne 11.2.1991 in zavrnil tožničino prošnjo ter prošnjo D. in B.Ž. (tožničinih sinov) za oprostitev plačila carine za osebni avto Mercedes Benz 250 D, prijavljen z uvozno carinsko deklaracijo z dne 17.12.1990 carinski izpostavi Celje; ter odločil, da se navedeno vozilo postavi pod carinski nadzor in da bo o njem odločeno v prekrškovnem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 5. točke 28. člena carinskega zakona (CZ) in 3. odstavka 7. člena pravilnika o postopku za uveljavljanje pravice do carinske oprostitve (pravilnik). Tožena stranka navaja, da je bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da navedeno vozilo ni bilo plačano v gotovini dne 5.6.1990, ampak je bilo, kot je razvidno iz poročila nemških carinskih organov, plačano v gotovini dne 29.6.1990, torej po smrti tožničinega moža M.Ž. Iz poročila nemških carinskih organov je razvidno, da je bil kupoprodajni posel sklenjen z M.Ž. dne 5.6.1990 in ob tem izdan račun, predložen ob carinjenju. V knjigovodstvu nemške firme pa je odložen račun z istim datumom na ime tožnice. Ker je torej zapustnik le sklenil kupoprodajni posel, ni pa plačal vozila pred svojo smrtjo, ne gre za podedovane predmete, ki so lahko predmet carinske ugodnosti. Glede na določbo 5. točke 28. člena carinskega zakona in 7. člena pravilnika o postopku za uveljavljanje pravice do carinske oprostitve, se po mnenju tožene stranke oprostitev plačila carine in drugih uvoznih davščin ne more zahtevati za predmete, ki so bili pridobljeni po smrti pokojnika. V postopku za oprostitev plačila carine je tožnica navajala, da je njen mož kupil in plačal navedeno vozilo z gotovino 5.6.1990, torej pred svojo smrtjo, pozneje pa se je ugotovilo, da so bila ta dejstva netočna.

Tožnica v tožbi navaja, da iz kopije računa, ki se nahaja pri prodajalcu, izhaja, da je ta listina opremljena celo s knjigovodskim žigom z datumom 3.6.1990. Potrebno je ugotoviti, da je bil dne 3. in 4. 6. 1990 v Nemčiji praznik - binkošti, torej dela prosti dan in da je prišlo do napake pri prestavitvi knjigovodskega žiga za datum. Pri prodajalcu tako obstaja celo listina z dnem 3.6.1990. Vendar je očitno prišlo do pomote, saj žig ni bil na prvi delovni dan po praznikih pravilno prestavljan. Posebej pa še poudarja, da je na navedeni listini isti rokopis kot na računu. Gre namreč za podpis in pripis gospe Bader. Slovenski carinski organ se je v predmetni zadevi oprl le na poročilo carinskega inštituta Nemčije, ki po njenem mnenju temelji na enostranski izjavi prodajalca, vodje podjetja, in na ene vrste blagajniški knjigi, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bilo navedeno vozilo prodano 29.6.1990. Ta trditev pa je zaradi navedenih listin neresnična. Neresničnost pa lahko potrdi priča gospa B. Glede na pogodbo med prodajalcem in firmo Mercedes-Benz je bilo navedeno vozilo namenjeno za prezentacijo in se izključno zaradi tega razloga ni smelo prodati z dnem 5.6.1990. To je prodajalec dejanko dobro vedel. Zaradi tega ter v obrambo svojih interesov je zavestno zavedel carinski kriminalistični inštitut v Nemčiji, saj mu ni pokazal originalnih listin, da ne bi spravil v težave sebe v razmerju do firme Mercedes Benz, s čimer je tako oškodoval tožnico in ostale dediče, ki razpolagajo le z drugopisi navedenih listin, ki potrjujejo resničnost nakupa osebnega avtomobila na dan 5.6.1990. Zaradi navedenega je tožničin pooblaščenec najel odvetnika v Nemčiji, to je dr. P.K., ki je že vložil tožbo z dnem 13.12.1992, iz katere je razviden kronološki potek nakupa avtomobila in malverzacij prodajalca. Po njenem mnenju je popolnoma logično, da lahko kupec razpolaga le z računom kot dokazom o plačani kupnini. V danem primeru je iz računa jasno razviden predmet nakupa, cena in datum izvršitve plačila, ki je knjigovodsko evidentiran pri prodajalcu. Navedena trditev pa je celo potrjena s strani prodajalca. Sama ne nosi odgovornosti za prodajalčevo ravnanje, ki ni v njeni sferi, saj na dajanje podatkov nemškemu carinskemu kriminalističnemu uradu sama nima vpliva. Ni jasno, kako lahko slovenski carinski organ prezre vse te navedbe, ne da bi imel zato materialne dokaze. Poročilo nemškega carinskega organa ničesar ne pomeni glede na navedena dejstva. Zato enostranska odločitev slovenskega carinskega organa ni razumljiva, posebej zato ne, ker se dobesedno ignorirajo priloženi materialni dokazi, ki so skladni z njeno izpovedjo. Nobene logike ni, da bi sama najemala odvetnika v Nemčiji za dokaz neresnice in se izpostavljala visokim nepotrebnim stroškom. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je navedeni prvostopni organ s sklepom z dne 30.7.1991, ki je postal pravnomočen dne 16.8.1991, obnovil upravni postopek za carinsko oprostitev. S prejšnjo odločbo carinarnice z dne 11.2.1991 je bila namreč tožnici ter D. in B.Ž. carinska oprostitev priznana za idealno polovico osebnega avtomobila Mercedes Benz 250 D, uvoženega z UCD CI Celje št. 2339 z dne 17.12.1990. Odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke v obnovljenem postopku sta po presoji sodišča pravilni. Dokazno breme v zvezi z okoliščino, ali je lastninsko pravico na navedenem vozilu dne 5.6.1990 pridobil tožničin pokojni mož M.Ž., ali ne, je v upravnem postopku nosila tožnica, saj naj bi po dednem dogovoru z njenima sinovoma B. in D. dne 15.10.1990 to vozilo bilo registrirano na njeno ime.

Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, tožnici v obnovljenem postopku ni uspelo dokazati, da je lastninsko pravico na navedenem vozilu dne 5.6.1990 pridobil njen mož. M.Ž. je umrl dne 15.6.1990. Navedenega vozila ni prevzel, kar je nesporno, saj ga je na prevzem vozila po njegovi smrti na njegov naslov dne 5.7.1990 pozval prodajalec. Da bi navedeno vozilo M.Ž. dejansko plačal prodajalcu z gotovino dne 5.6.1990, ne izhaja iz treh računov v upravnih spisih, od katerih sta bila dva izdana na ime tožnice, eden pa na njegovo ime, kljub žigosani navedbi na računu, ki jo je podpisala uslužbenka prodajalca B., da je gotovina hvaležno prejeta istega dne. Pač pa izhaja iz fotokopije izpiska iz knjigovodske knjige prodajalca, ki jo je uradno dne 29.5.1991 overil nemški urad za pregon carinskih prekrškov v Munchenu in je bila posredovana prvostopnemu organu, in ki jo je šteti za listinski dokaz (159. in 166. člen ZUP) oziroma za javno listino, ki ima enako dokazno moč kot domača javna listina (3. odstavek 170. člena ZUP), da je bila kupnina za navedeno vozilo v znesku 53.700 DEM izročena v gotovini prodajalcu dne 29.6.1990, torej po smrti tožničinega moža. Navedeno vozilo pa je bilo prevzeto in odpeljano v takratno Jugoslavijo dne 10.12.1990 in je prešlo carinsko mejo na Ljubelju dne 12.12.1990. Glede na navedeno tožničine tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).