Jedro

Če je delavec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je bil delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. 4. tč. razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 98/99) določa, da je tudi v primerih iz 59. čl. ZDR delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta po 1. odst. 57. čl. ZDR, dolžan izplačati regres za letni dopust po 2. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd, razen če se z delodajalcem ne dogovorita drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača 61.945,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe in da ji povrne njene stroške postopka v višini 19.200,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2001 do plačila, s sklepom pa je zaradi delnega umika tožbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka za plačilo 30.972,70 SIT s pp postopek ustavilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je smisel 59. čl. Zakona o delovnih razmerjih v varstvu delavca, da ne bi zaradi prenehanja delovnega razmerja pri enem delodajalcu ostal brez možnosti koriščenja preostanka dopusta pri drugem in da ne bi delodajalci zaradi tega izigrali delavčeve pravice do regresa za letni dopust. Če delavec ne izkoristi dopusta pri delodajalcu in mu delovno razmerje preneha, lahko pravico do regresa uveljavlja pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je tožnici dolžna zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta in s tem sorazmerni del regresa, ki je vezan na ta dopust. Ker je v sporni zadevi tožena stranka svojo obveznost do izplačila delnega regresa že izpolnila, tožnica z ozirom na prekinitev delovnega razmerja pri toženi stranki že po treh mesecih v letu 2000 ne more pričakovati, da ji bo tožena stranka plačala celoten regres.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača neizplačan del regresa za letni dopust za leto 2000, ker je ugotovilo, da je tožnica v letu 2000 pridobila pravico do izrabe letnega dopusta, zaradi česar ima tudi pravico do izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2000. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pravica do regresa vezana na pravico do izrabe letnega dopusta (in ne na dejansko izrabo) in da na izplačilo regresa za letni dopust ne vpliva dejstvo, da delavec pri delodajalcu ni bil zaposlen do konca tekočega leta, za katero uveljavlja regres za letni dopust. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je bila tožnici dolžna zagotoviti le del regresa za letni dopust, sorazmeren času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97, 51/98 - razlaga, 39/99, 98/99 - razlaga, 10/2000 - razlaga) je v 2. odst. 51. čl. določila, da je pravica do izplačila regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. 1. odst. 57. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93, ki je bil v spornem obdobju v veljavi) je določal, da ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Po 59. čl. ZDR je delavec izrabil letni dopust pri delodajalcu, kjer je pridobil pravico do njegove izrabe. Če je delavec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je bil delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. 4. tč. razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 98/99) določa, da je tudi v primerih iz 59. čl. ZDR delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta po 1. odst. 57. čl. ZDR, dolžan izplačati regres za letni dopust po 2. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd, razen če se z delodajalcem ne dogovorita drugače. Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče tožnici pravilno prisodilo razliko med prejetim in pripadajočim delom regresa za letni dopust za leto 2000 v neto znesku (v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil med toženo stranko in tožničinim novim delodajalcem sklenjen morebiten drugačen dogovor), skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.2000 do plačila. Po 1. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd je namreč dolžan delodajalec delavcu izplačati regres za letni dopust najkasneje do konca julija tekočega leta, v nelikvidnih organizacijah pa najkasneje do konca novembra tekočega leta. Ker tožena stranka nelikvidnosti v postopku ni zatrjevala, niti ni v zvezi z navedenim predložila nobenega dokaza, je bila dolžna tožnici izplačati pripadajoči del regresa do konca julija 2000, zaradi česar pripadajo tožnici zakonite zamudne obresti od neizplačanega dela regresa od prvega naslednjega dne, to je od 1.8.2000 do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške.