Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

Pritožba tožeče stranke glede denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

Pritožbama pravdnih strank glede prisoje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in glede stroškov postopka se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Višje sodišče v Ljubljani je v tej pravdni zadevi odločalo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010, s katerim je bila pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.720,36 EUR s pripadajočimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 15,30 EUR. Presežek tožbenega zahtevka v znesku 5.109,94 EUR s pripadajočimi obrestmi je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku prisodilo odškodnino. Pri odločitvi ni ustrezno upoštevalo vseh ugotovitev o obsegu poškodb, o intenzivnosti bolečin in okoliščine, da je bil že prej invalid. Sodišče prve stopnje tudi ni celovito upoštevalo izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca psihološke stroke, saj bi mu moralo sicer prisoditi zahtevano odškodnino v celoti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče uspeh strank v postopku ugotoviti po posameznih fazah glede na vrednost spora in odvisno od tega odmeriti stroške. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo nagrado za nadzorstveno pritožbo in nagrado zaradi vloženih prošenj zaradi obravnav. Toženi stranki je neutemeljeno priznalo stroške izvedenine v višini 600,00 EUR, saj tega stroška tožena stranka ni plačala. Tožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka izpodbija odločitev v obsodilnem delu glede prisoje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500,00 EUR ter posledično odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da v tem delu tožbeni zahtevek zavrne v celoti oz. podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi. V pritožbi pojasnjuje, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, katerega je tožnik postavil ponovno šele 18.12.2009, vendar pa sodišče prve stopnje o tem njenem ugovoru ni navedlo nobenih razlogov. Po mnenju tožene stranke je zahtevek na tej podlagi v celoti zastaran, v spisu pa tudi ni trditvene podlage glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi psihičnih posledic utrpelih poškodb. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti.

Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev prvostopnega sodišča v zavrnilnem delu glede prisojene denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v obsodilnem delu glede zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v odločitvi o stroških postopka.

Tožnik je bil dne 8.12.2000 poškodovan v prometni nezgodi, ko ga je kot pešca zbilo motorno vozilo ob vzvratni vožnji. Utrpel je udarnino leve rame, levega komolca, lažji nateg mišic na vratu, udarnino leve roke in zapestja, predela desnega kolka in levega kolena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodb trpel telesne bolečine in nevšečnosti. Telesne bolečine so v hudi obliki trajale en dan ali dva, v zmerni obliki v trajanju 5 dni, občasno pa dva do tri tedne, telesne bolečine lažje stopnje pa so se občasno pojavljale še približno šest tednov. Tožnik je bil po poškodbi prepeljan z reševalnim vozilom v bolnico, kjer je ostal na zdravljenju do 12.12.2000. V tem času so mu zaradi preiskav odvzeli kri, prejemal je tablete za lajšanje bolečin, opravljeno je bilo rentgensko slikanje in ultrazvočna preiskava trebuha. V času nastanitve v bolnici je moral počivati in je potreboval tujo pomoč.

Pravno podlago za določitev pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti predstavljata določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ. Navedeni določili zakona vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine z odločitvami v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Pri odločitvi je primerno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik že pred tem invalid. Tudi ob primerjavi prisojene odškodnine z odškodninami v zadevah, ki so podobne tožnikovi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina v znesku 1.700,00 EUR ne odstopa navzdol od siceršnje prisoje odškodnin. Povsem verjetno sicer je, da je tožnik glede na ugotovljeno slabo zdravstveno stanje, ki je posledica hudih degenerativnih sprememb, trpel telesne bolečine daljši čas in jih trpi še vedno, vendar pa te bolečine in nevšečnosti niso v vzročni zvezi z obravnavanimi poškodbami, zato tožena stranka zanje ne more odgovarjati. Pritožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino iz tega naslova je zato neutemeljeno, saj ni dejanske podlage za njeno zvišanje, prisojeni znesek 1.700,00 EUR pa ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala iz tega naslova. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno določbo 200. člena ZOR, pri odločanju pa ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT. Zatrjeval je, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi omejene gibljivosti na poškodovanih mestih in zaradi prisotnosti bolečin. Na obravnavi dne 1.7.2008 je prvič omenil tudi težave na psihičnem področju. V avgustu je bil prvič na psihiatričnem pregledu. Na obravnavi dne 3.9.2008 je pojasnil, da je psihiater pri njem ugotovil depresivno stanje, ki naj bi bilo posledica posttravmatske stresne motnje, ki je pri njem nastala zaradi obravnavanih poškodb. Po prejemu izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca ortopeda M. K. je tožnik umaknil zahtevek glede plačila denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je sprejel mnenje izvedenca, da zaradi obravnavanih poškodb tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane. V nadaljevanju postopka je izvedeniško mnenje podal tudi izvedenec klinične psihologije mag. D. T.. Na podlagi njegovega mnenja je tožnik dne 18.12.2009 ponovno zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 4.000,00 EUR, tokrat zaradi psihičnih težav, ki so posledica posttravmatske stresne motnje. Tožena stranka je takoj ugovarjala zastaranju zahtevka in zatrjevala odsotnost pravočasnih trditev o tej vrsti škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca T. in tožniku na tej podlagi prisodilo denarno odškodnino v višini 1.500,00 EUR. V razlogih sodbe se niti z besedo ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede zastaranja zahtevka in glede odsotnosti trditev, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Ker ni razlogov o odločilnem dejstvu, ali je terjatev zaradi zastaranja prenehala, je podana kršitev postopka absolutne narave iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj preizkus sodbe ni možen. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke, posledično pa tudi pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v odločitvi o prisoji denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do ugovorov tožene stranke glede zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in o zahtevku znova odloči. Zaradi delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje znova odločiti s končno odločbo glede na končni uspeh strank v postopku in pri odločitvi upoštevati tudi pritožbene stroške. Pri odločanju o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka sicer plačala predujem za izvedenca psihiatra, ki pa ni bil izveden, zato mora sodišče založeni predujem toženi stranki vrniti, ne pa, da ga je upoštevalo pri odločitvi o stroških v breme tožeče stranke. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.