Jedro

Tožnik (policist) je v določenem obdobju na več obrazcih v nasprotju z navodili delodajalca popravil datume prekrška in datume vročitve na plačilnih nalogih ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Določenega dne je od, tujega državljana, kateremu je izrekel globo zaradi kršitve cestno prometnih predpisov, preje denar, razdolžil oz. dodal pa je samo določen denarni znesek ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/5 v zvezi s členom 209/2 KZ-1. V določenem obdobju je nepravočasno razdolžil več obrazcev, ki jih je zadolžil pri nadrejenem ter gotovino, ki jo je izterjal v postopkih. Glede na opisana ravnanja je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2009 in odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 1. 2010, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 28. 1. 2010 ni prenehalo, temveč da še traja, da mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje od dneva prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja s pravnomočno izvršljivo odločbo delovnega in socialnega sodišča, mu obračunati vse zapadle plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja in mu izplačati neto plače pa tudi vse preostale prejemke iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo in da mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi. V pritožbi navaja, da tožniku zagovor ni bil omogočen, o postopku pa tudi ni bil obveščen sindikat, katerega član je tožnik, čeprav je bil tožnik v kritičnem času tudi sindikalni zaupnik. Že na podlagi zgornjih ugotovitev je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Očitek, da je tožnik od tujca prejel 125,00 EUR, razdolžil pa le 40,00 EUR, ni bil dokazan niti v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem, čeprav se ve, da so kazenski postopki natančnejši od postopkov izredne odpovedi. Tujec A.A., ki je obremenil tožnika, je bil prav gotovo zastrašen od delavcev Policijske postaje B., zato sodišče prve stopnje njegove izpovedbe ne bi smelo šteti za verodostojne. Vodstvo Policijske postaje B. (komandir C.C. in policist D.D.) sta imela motiv, da tožnika obremenita s kaznivim dejanjem, kar izhaja iz tožnikovega zagovora. Policijska postaja B. je preverila na stotine plačilnih nalogov, ki jih je spisal tožnik, našla pa je le primer A.A.. Tožnik je spreminjal datume storitve prekrškov in datumov vročitve prekrška na plačilnih nalogih po izključnem navodilu pomočnika komandirja E.E.. To pa je delal tudi z vednostjo komandirja. Jasno je, da E.E. tega na sodišču ni potrdil, ker je tudi sam dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi in postopek zoper njega še ni zaključen. Zaradi popravljanja datumov niti toženi stranki niti kršitelju ni bila povzročena nobena škoda. Dejansko je šlo za disciplinski prekršek. Očitek v zvezi z razdolževanjem plačilnih nalogov praktično nima nobene teže, tako prakso pa praktično vzdržujejo pogosto na vseh policijskih postajah. Tožnik o razdolževanju tudi ni bil podučen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik sicer bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse bistvene dokaze (glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov pritožbeno sodišče nima pomislekov), ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in posledično utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), da je bila ta izredna odpoved pravočasna, da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora, da je tožnik kršitve, ki so mu bile očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko storil in da je glede na sporna ravnanja tožnika tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je ugotovila, da je tožnik naklepoma kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v obdobju od decembra 2008 do avgusta 2009 na več obrazcih JV/PROM-1 v nasprotju z navodili delodajalca popravil datume prekrška in datume vročitve ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Poleg tega je tožnik naklepoma kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v noči iz 2. na 3. 11. 2009 od tujega državljana, kateremu je izrekel globo zaradi kršitve cestno prometnih predpisov, prejel 125,00 EUR, razdolžil pa je samo 40,00 EUR ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/5 v zvezi s členom 209/2 KZ-1, poleg tega pa je tudi naklepoma kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v nasprotju z navodili delodajalca v obdobju od decembra 2008 do avgusta 2009 nepravočasno razdolžil več obrazcev JV/PROM-1, ki jih je zadolžil pri nadrejenem ter gotovino, ki jo je izterjal v postopkih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (enako, kot je ugotovila sicer že tožena stranka), da s tožnikom zaradi navedenega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razlogov, navedenih v 1. oziroma 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR in da je bil za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podrobne obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njegove pritožbe.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku tožena stranka zagovora ni omogočila. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bila pisna obdolžitev z vabilom na zagovor z dne 19. 11. 2009 (B5) vročena tožniku istega dne, kar izhaja iz fotokopije vročilnice. Zagovor je bil za tožnika razpisan na dan 26. 11. 2009. Na predlog tožnikovega pooblaščenca z dne 25. 11. 2009 za preložitev razpisanega naroka za zagovor za cca 25 do 30 dni (predlogu je bilo priloženo tudi zdravniško potrdilo z dne 25. 11. 2009), ki ga je tožena stranka prejela istega dne, je tožena stranka zagovor tožnika prestavila na 2. 12. 2009 (B11). Dne 1. 12. 2009 je pooblaščenec tožnika ponovno obvestil toženo stranko, da se tožnik zaradi psihičnih težav zagovora ne more udeležiti (B13) ter znova zaprosil za preložitev zagovora. Temu predlogu pooblaščenec tožnika ni predložil nobenega novega zdravniškega potrdila. Tožena stranka novemu predlogu za preložitev zagovora ni ugodila, s čimer pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni kršila njegove pravice do zagovora. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel tožnik psihične težave, zaradi katerih ni bil zmožen podati zagovora (potrdilo zdravnice F.F. z dne 25. 11. 2009), pri čemer je bilo zdravstveno stanje tožnika tako hudo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti niti v primeru, če bi tožena stranka ponovno ugodila njegovemu predlogu za preložitev zagovora. Glede na to, da je bil tožnik v pisni obdolžitvi z vabilom na zagovor tudi opozorjen, da lahko zagovor poda v pisni obliki in ker so bile v pisni obdolžitvi kršitve, ki so bile očitane tožniku, zelo podrobno in obširno obrazložene, bi lahko tožnik ob pomoči pooblaščenca tudi pisno podal svoj zagovor, na kar je bil v vabilu tudi izrecno opozorjen. Tožnik pa vsega navedenega ni storil, zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da zakon določa relativno kratke roke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zaključilo, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS o tem, da je lahko tudi potek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi prišlo v primeru preložitve zagovora, razlog, zaradi katerega od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 36/2012 z dne 7. 1. 2013). Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil obveščen sindikat. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik od tožene stranke niti ni zahteval, da bi o uvedbi postopka obvestila sindikat, čeprav je bil tožnik o tej svoji pravici v pisni obdolžitvi izrecno opozorjen (B5). Tožnik se v pritožbi nadalje sklicuje tudi na to, da je imel pri toženi stranki status sindikalnega zaupnika, vendar pa je tudi v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sindikalni zaupnik ne uživa absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da ga določba 113. člena ZDR ne ščiti, če krši delovne obveznosti, ki so določene v predpisih. Ob upoštevanju navedenega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti zato, ker o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil obveščen sindikat niti zato, ker je imel tožnik status sindikalnega zaupnika pri toženi stranki.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da niti v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik od tujca prejel 125,00 EUR in razdolžil le 40,00 EUR (tožnikova pritožba se v tem delu očitno nanaša na sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. IK 62687/2010 z dne 15. 6. 2012, s katero je bil med drugim tudi tožnik spoznan za krivega večih kaznivih dejanj - B64), pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz citirane sodbe niti ne izhaja, da bi bila predmet omenjenega kazenskega postopka tudi kršitev, ki naj bi jo tožnik storil v noči iz 2. na 3. november 2009. To pa ne pomeni, da tožena stranka iz tega razloga tožniku zaradi očitanega in ugotovljenega nepravilnega ravnanja, ki ga je tožnik storil v noči iz 2. na 3. november 2009 ne bi mogla podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po obširno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik očitano kršitev v noči iz 2. na 3. november 2009 dejansko storil. Do takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno izpodbija. Pritožbena trditev tožnika, da je bil tujec A.A., ki je tožnika s svojo izpovedbo obremenil, prav gotovo zastrašen od delavcev Policijske postaje B., ni z ničemer izkazana. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bil na naroku, kjer je sodišče zaslišalo navedeno pričo, prisoten tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec, da sta oba navedeni priči postavljala vprašanja, kljub temu pa na podlagi izpovedbe te priče nikakor ni mogoče zaključiti, da bi bila pod vprašajem njena verodostojnost. Nebistvena je nadalje tudi pritožbena navedba tožnika, da je tožena stranka pri preverjanju plačilnih nalogov, ki jih je spisal tožnik, našla zgolj „primer A.A.“. To dejstvo na pravilnost in zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima odločilnega pomena. S pritožbeno navedbo, da je tožnik spreminjal datume storitve prekrškov in datume vročitve prekrškov na plačilnih nalogih po navodilu pomočnika komandirja E.E. oz. z vednostjo komandirja, tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasno in nedvoumno ugotovilo, da niti pomočnik niti komandir s tem ravnanjem tožnika nista bila seznanjena. Te kršitve je naknadno ugotovil prav pomočnik komandirja E.E., ko je izvajal nadzor nad ravnanjem tožnika s plačilnimi nalogi. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbama prič E.E. in C.C., na podlagi katerih je zaključilo, da je tožnik sam in brez vednosti nadrejenih spreminjal datume storitve prekrška in datume vročitve na posameznih plačilnih nalogih. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo (nepravočasno razdolževanje plačilnih nalogov oz. obrazcev JV/PROM-1, ki jih je tožnik zadolžil pri nadrejenem in gotovine, ki jo je izterjal v postopkih) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta kršitev sama po sebi nima takšne teže, da bi bilo zaradi nje potrebno tožniku podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker pa je tožnik z ostalima dvema očitanima kršitvama huje kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki sta imeli vse znake kaznivih dejanj, kot to izhaja iz sklepa tožene stranke z dne 4. 12. 2009, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že na podlagi teh dveh ugotovljenih kršitev utemeljena.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljana razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.