Jedro

Iz obrazložitve odločbe razlogi, ki bi se nanašali na II. točko izreka(t.j. glede stroškov postopka), niso razvidni, temveč se po vsebini nanašajo le na v I. točki izreka sprejeto odločitev. Ker pa mora obrazložitev odločbe glede na 214. člen ZUP vsebovati (tudi) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku, se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti in je že iz tega razloga odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, št. 4613-263/2010/2 z dne 23. 11. 2010, se v II. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 109,70 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4613-263/2010/2 z dne 23. 11. 2010, v I. točki izreka odločil, da se pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega organa (Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo), št. 4613-230/2010/3 z dne 17. 3. 2010, ugodi in se navedena odločba odpravi, ter v II. točki izreka, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je prvostopni organ izdal odločbo z dne 17. 3. 2010, s katero je gospodarski družbi A. d.d. naložil, naj v roku 15 dni od prejema odločbe omeji dostop do tam navedene spletne strani, na kateri gospodarska družba B. prireja spletne igre na srečo z onemogočenjem pretvorbe tam navedenega tekstovnega spletnega naslova. Iz pritožbenih navedb tožnika izhaja, da ker je bila družba A. 25. 2. 2010 pripojena tožniku, to pomeni, da je njena subjektiviteta prenehala oziroma se je kot prevzeta družba pripojila prevzemni družbi, tj. tožniku, zaradi česar ni podana pasivna legitimacija. Po vpogledu v Zgodovinski izpis iz sodnega registra z dne 23. 11. 2010 je drugostopni organ ugotovil, da so navedbe tožnika izkazane, kar pomeni, da je bila prvostopna odločba izdana neobstoječemu subjektu, ki ne more biti stranka v upravnem postopku. Na prvi stopnji so bila tako nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je bil napravljen napačen sklep prvostopnega organa. Glede na navedene ugotovitve je drugostopni organ po 251. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je v tožbi navedel, da je v pritožbi zoper prvostopno odločbo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Odvetniško tarifo priglasil stroške postopka (takso za pritožbo v višini 14,18 EUR, nagrado za postopek v višini 1.047,50 EUR po tar. št. 2200, poštne in telefonske stroške v pavšalnem znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV). Tožnik je torej ob priglasitvi stroškov navedel tudi posamezne tarifne številke, na katerih temeljijo priglašeni stroški. Glede na drugi odstavek 113. člena ZUP (v primeru uspeha v postopku je stranka upravičena do povračila stroškov za pravno zastopanje) je odločitev organa nepravilna. Povračilo stroškov pravnega zastopanja stranke v upravnih postopkih je urejeno v Pravilniku o stroških upravnega postopka. Ta v 14. členu določa, da se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po odvetniški tarifi. Organ bi se moral o priglašenih stroški tožnika opredeliti, torej določiti njihovo višino in svojo odločitev ustrezno obrazložiti, česar pa v odločbi ni storil. Tožnik je (glede na naloženo obveznost v prvostopni odločbi) vrednost predmeta ocenil na 23.000 EUR, kar pomeni, da nagrada za postopek v skladu s tar. št. 2200 ob predvideni nagradi 419 EUR za to vrednost spora in količniku 2,5 znaša 1.047,50 EUR. Ker zastopanje stranke v upravnem postopku po ZODT šteje za izvensodne storitve z razponom količnika med 05, do 2,5, je tožnik glede na utemeljitev pritožbe na sodni praksi Sodišča EU, stroške priglasil s količnikom 2,5, saj je zadeva močno presegala težavnost običajnih oziroma povprečnih primerov. Drugostopni organ bi torej moral povračilo stroškov naložiti prvostopnemu organu ali pa si pridržati odločitev o njih po četrtem odstavku 118. člena ZUP. Tožnik ni odgovoren za ravnanje prvostopnega organa, če ta ob izdaji odločbe ni preveril obstoja stranke, zoper katero je postopek vodil, prav tako pa tožnik zaradi skrajšanega postopka ni imel možnosti tega dejstva sporočiti organu. Glede na težavna pravna vprašanja pa je bilo zastopanje tožnika po pooblaščencu potrebno in upravičeno. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločitev organa spremeni tako, da se II. točka glasi: Pritožniku se povrnejo stroški postopka v višini 1.298,02 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, ter da tožencu naloži v plačilo stroške upravnega spora v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila. Podrejeno pa je tožnik predlagal, da sodišče odločbo v II. točki izreka odpravi in vrne v ponovno odločanje tožencu.

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo navedel, da tožnik ni zahteval povrnitve upravne takse in stroškov postopka, organ pa o njih ne more odločiti brez zahteve stranke, zgolj na podlagi specifikacije stroškov – stroškovnika. Po Zakonu o upravnih taksah lahko tisti, ki je plačal takso za pritožbo ali drugo pravno sredstvo, ki mu je organ ugodil, zahteva vrnitev takse z zahtevkom, ki ga vloži najpozneje v 60 dneh od dneva, ko je bila izdana odločba, s katero se je ugodilo pritožbi. To pomeni, da mora taksni zavezanec povrnitev takse izrecno zahtevati. Tudi iz prvega odstavka 166. (točno: 116.) člena ZUP jasno izhaja, da mora stranka povrnitev stroškov postopka izrecno zahtevati. Stroškovnik ni zahteva za povrnitev stroškov. Na to ne napotuje niti prvi odstavek 14. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku. Organ ne nasprotuje, da je tožnik upravičen do povrnitve takse in stroškov, vendar pa mora to zahtevati.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

Z izpodbijano II. točko izreka odločbe, št. 4613-263/2010/2 z dne 23. 11. 2010, je drugostopni organ odločil, da v tem postopku (tj. pritožbenem postopku, ki je tekel na podlagi pritožbe tožnika zoper odločbo prvostopnega organa, št. 4613-230/2010/3 z dne 17. 3. 2010) niso nastali posebni stroški postopka. Iz obrazložitve te odločbe pa razlogi, ki bi se nanašali na citirano II. točko izreka, niso razvidni, temveč se po vsebini nanašajo le na v I. točki izreka sprejeto odločitev, tj. na odpravo prvostopne odločbe z dne 17. 3. 2010. Ker mora obrazložitev odločbe glede na zgoraj citirano določbo ZUP vsebovati (tudi) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku, teh razlogov pa izpodbijana odločba o odločitvi, sprejeti v II. točki izreka, nima, sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti in je že iz tega razloga odločba nezakonita ter jo je v tem delu zato treba odpraviti. Če odločba take obrazložitve, kot jo predpisuje zgoraj citirani 214. člen ZUP, nima, stranke namreč niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe tudi ne more preizkusiti (sodba VS RS, št. U 529/92-5 z dne 15. 12. 1993).V odgovoru na tožbo je drugostopni organ kot zastopnik toženke sicer pojasnjeval svojo odločitev (vendar pa to le v oziru tožbenih ugovorov), ker pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijane odločbe, to naknadno pojasnjevanje ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve.

Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo v II. točki izreka odpravilo ter zadevo v tem obsegu v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj drugostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Sodišče še pripominja, da se ni spuščalo v presojo tožnikovih ugovorov, ker je bila že zgoraj ugotovljena kršitev zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta v obsegu izpodbijane II. točke izreka.

K 2. točki izreka: Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je tožniku priznalo stroške v višini, kot jih je tožnik priglasil. Glede vračila sodne takse bo sodišče postopalo v skladu s 36. in 37. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10).