Jedro

Izpodbijana sodba je bila izdana v postopku po pravilih socialnega spora, čeprav glede na določbo 7. člena ZDSS-1 ne gre za tak spor, temveč za gospodarski spor (481. člen ZPP). Vendar tako po določbi 31. člena ZDSS-1 in določbah ZPP revizija v tem sporu ni dovoljena, saj ne gre za premoženjski spor, katerega vrednost izpodbijanega dela presega revizijski minimum za premoženjski socialni spor 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), še manj za gospodarski spor (490. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 165,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 26. 1. 2007 in 3. 4. 2007 ter odločbi z dne 14. 3. 2007 ter 18. 5. 2007. Odločilo je, da je tožeča stranka za svojega delavca S. K. za obdobje od 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 upravičena s strani tožene stranke do refundacije nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za polni delovni čas, in sicer v znesku 586,44 EUR, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2007 pa v znesku 606,68 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki za obdobje od 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 plača premalo izplačano nadomestilo plače v višini 293,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 dalje do plačila, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2007 pa nadomestilo plače v višini 303,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2007 do plačila, v 8 dneh ter ji povrne tudi stroške postopka v znesku 1.750,33 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremenilo tako, da je znesek 1.750,33 EUR prisojenih stroškov nadomestilo z zneskom 553,99 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge, dejansko pa uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil zavarovanec oziroma delavec tožeče stranke z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spoznan za trajno nezmožnega za delo za polovico delovnega časa. Odločba o tem je postala dokončna in pravnomočna in kot takšna učinkuje za vsa pravna razmerja. Če bi bil delavec tožeče stranke zdrav in bi pričel delati, ne bi smel delati več kot štiri ure, ne glede na to, da ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za štiri urni delovni čas. V takšnem primeru ne bi bil upravičen do plače za osem, temveč za štiri ure, za preostale štiri ure pa bi lahko prejemal bodisi nadomestilo v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali nadomestilo v breme delodajalca, ker mu le-ta ni zagotovil ustreznega dela. Nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela predstavlja nadomestilo plače in ne nadomestilo nadomestila, do katerega je bil delavec upravičen za preostale štiri ure. Tudi po delovni zakonodaji delavec ni mogel biti več v delovnem razmerju za osem ur, in sicer ne glede na to, če mu z odločbo ni bila priznana pravica do invalidske pokojnine po 159. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Pričetka dela ne gre enačiti s fizičnim nastopom dela, temveč ga je treba tolmačiti v skladu z 9. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Podrejeno tožena stranka izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

4. V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da gre za premoženjski socialni spor, v katerem revizija ni dovoljena. Predlaga, da jo sodišče zavrže oziroma podrejeno zavrne, pri čemer poudarja, da nobena od odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi katere bi delavec tožeče stranke pridobil kakršnekoli pravice, ni postala pravnomočna – kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila izdana v postopku po pravilih socialnega spora, čeprav glede na določbo 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ne gre za tak spor, temveč za gospodarski spor (481. člen ZPP; glej tudi sklep Vrhovnega sodišča VIII R 49/2009). Vendar tako po določbi 31. člena ZDSS-1 (v zvezi z določbami ZPP) in določbah ZPP revizija v tem sporu ni dovoljena, saj ne gre za premoženjski spor, katerega vrednost izpodbijanega dela presega revizijski minimum za premoženjski socialni spor 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), še manj za gospodarski spor (490. člen ZPP).

7. Ne glede na to, da je tožena stranka o zahtevi tožeče stranke odločala z odločbami, je bistvo tožbenega zahtevka oziroma spora plačilo zneskov 293,22 EUR in 303,34 EUR. Predpisi iz področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, predvsem Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 3/98 in nadalj.) ter Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/2004 in nadalj.) v takšnem primeru ne predvidevajo izdaje posebnih upravnih odločb. Gre za premoženjski spor o plačilu navedenih zneskov, v katerem nobeden od zneskov, niti seštevek le-teh ne doseže vrednosti spora, ki je pogoj za vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje.

8. Na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP je nedovoljena revizija, ki je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. Na podlagi 377. člena ZPP je zato sodišče vloženo revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

9. Tožeča stranka je v odgovoru utemeljeno opozorila na nedovoljenost revizije, zaradi česar ji je dolžna tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo, ki glede na vrednost predmeta spora in veljavno Odvetniško tarifo znašajo 165,25 EUR. V primeru zamude, ki bo nastopila, če tožena stranka teh stroškov ne plača v določenem roku, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti.