Jedro

Pri odločanju o odreditvi pripora, sodišče ugotavlja le, ali zbrani podatki in dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je osumljenec storilec kaznivega dejanja z njegovimi zakonskimi znaki. Takšno presojo je sodišče v tej zadevi opravilo in zaključka o obstoju utemeljenega suma ni gradilo na podatkih in dokazih, ki ob odločitvi še niso bili zbrani.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega H.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 29.12.2006 po 1. odstavku 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljenega H.O. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 31.12.2006 zavrnil zagovornikovo pritožbo.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 1. odstavka 201. člena, 2. odstavka 192. člena in 1. odstavka 199. a člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zoper osumljenca odrejeni pripor odpravi, ali pa napadeni sklep spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču so pravilno ugotovljeni in argumentirani razlogi za obstoj pripornega razloga in tudi utemeljeno sklepanje glede obstoja sorazmernosti, ki ga sodišče tudi pravilno utemelji. Zato je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ne sprejema razlogov, s katerimi je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo obstoj utemeljenega suma glede kaznivega dejanja, ki je očitano osumljencu. Meni, da navedba v kazenski ovadbi o anonimnih klicih ne more zadostovati za utemeljitev suma, ne da bi bila izkazana vsaj z določeno stopnjo verjetnosti s pomočjo kakršnegakoli materialnega dokazila. Dejstva in okoliščine, s katerimi se obrazlaga utemeljen sum, morajo obstajati že v času odločanja o odreditvi pripora, zaradi česar ne prepriča sklicevanje izpodbijanega sklepa na dokaze, ki naj bi bili pribavljeni in izvedeni v nadaljevanju postopka.

Po stališču zahteve pravnomočni sklep tudi pripornega razloga ne ugotavlja in argumentira v obsegu in na način, ki bi v skladu s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP omogočal trdno sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Le-ta ni ustrezno utemeljena, zgrešena je tudi utemeljitev glede sorazmernosti in neogibnosti, ki je ni mogoče utemeljevati z elementi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Navedbo, da oškodovanec ni z ničemer izzval obdolženca, označi vložnik zahteve kot špekulacijo. Izpodbijani sklep tudi ne vsebuje razlogov, ki bi ustrezno utemeljevali neogibnost pripora za varnost ljudi v smislu določbe 2. odstavka 192. člena ZKP.

Pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma, da je osumljenec storil obravnavano kaznivo dejanje, se je sodišče oprlo na podatke kazenske ovadbe PP L.M. z dne 28.12.2006 in njene priloge. Iz ovadbe je povzelo inkriminirani dogodek in navedlo dokaze, iz katerih so razvidne telesne poškodbe, ki jih je dobil oškodovani D.F. Upoštevalo je tudi okoliščino, da je med postopkom, ki so ga vodili policisti, na anonimni telefon policije dvakrat klical občan, katerega sporočilo je za osumljenca obremenilno. Na podlagi ponovljenega klica neznanega občana pa so policisti našli v bližini oškodovanca tudi predmet, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Po doslej zbranih podatkih in glede na vsebino osumljenčevega zagovora, se je slednji v istem času nahajal v lokalu E. bar. Ta dejstva in okoliščine izhajajo iz podatkov in dokazov, priloženih kazenskemu spisu, obstajala pa so že v času, ko je preiskovalna sodnica odločala o odreditvi pripora. Zato ni mogoče pritrditi smiselnemu očitku zahteve, da ni bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenega suma pred posegom v obdolženčevo pravico do svobode oziroma pred odločitvijo, da se zoper njega odredi pripor. Na presojo, ki jo je opravilo sodišče v tej fazi postopka, ne more vplivati dejstvo, da klica anonimnega občana doslej nista bila preverjena in da v zvezi z njima niso bili pridobljeni materialni dokazi. V postopku, v katerem se odloča o priporu, sodišče ugotavlja le, ali zbrani podatki in dokazi glede na njihovo vsebino zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je osumljenec storilec kaznivega dejanja z njegovimi zakonskimi znaki. Takšno presojo je sodišče v tej zadevi opravilo, hkrati pa navedlo, katere dokaze bo v nadaljnjem postopku treba preskrbeti. Ne gre tedaj za postopanje sodišča, s katerim bi zaključek o obstoju utemeljenega suma gradilo na podatkih in dokazih, ki ob odločitvi še niso bili zbrani.

Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presodilo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Obrazložitev, ki jo sklep vsebuje, pa tudi izpolnjuje zahteve, predpisane v 2. odstavku 202. člena ZKP. Pri tem je treba poudariti, da je za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti potrebno ugotoviti vsaj eno okoliščino objektivne in eno okoliščino subjektivne narave. Med objektivne okoliščine se uvrščata tako teža kot način storitve kaznivega dejanja, ki v tej zadevi predvsem v povezavi z ugotovljeno subjektivno okoliščino, ki zadeva osumljenčevo prejšnje življenje oziroma večkratno kaznovanost za huda kazniva dejanja, dajeta zanesljivo podlago za sklepanje, da je obdolženec nagnjen k storitvam nasilnih kaznivih dejanj in da je zato izkazana nevarnost njihove ponovitve, če bo na prostosti.

Sodišče je tudi ustrezno utemeljilo presojo neogibnosti pripora za varnost ljudi ter njegove sorazmernosti in obrazložilo, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Zato ne gre v napadenem sklepu za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in ne za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako pa sodišču ni mogoče očitati, da je postopalo v nasprotju z določbami 2. odstavka 192. člena in 1. odstavka 199. a člena ZKP. Sicer pa zahteva razen posplošenega nakazovanja, "da bi bilo potrebno ugotoviti, da ni videti okoliščin, ki bi nasprotovale možnosti hišnega pripora", ne vsebuje dovolj konkretnih navedb glede kršitev navedenih postopkovnih določb. Zato jih tudi ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). V obsegu, v katerem zahteva ne soglaša s presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo ponovitveno nevarnost in na podlagi katerih se je opredelilo do neogibnosti pripora ter sorazmernosti, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega H.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).