Jedro

Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti. Ker je v spornem obdobju veljavni Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur.l. SRS št. 48/90), v 15. čl. glede obresti napotoval na Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Ur.l. SRS št. 48/90), ta pa je v 32. čl. določal, da mora davčni zavezanec, če ne plača akontacije ali razlike po obračunu davka na dan zapadlosti, za zamujeno dobo plačati zamudne obresti po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije, je bila podana pravna podlaga za zamudne obresti od nepravočasno plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki kasneje ni odpadla. Zato ne gre za dejanski stan po 210. čl. ZOR, saj je imel prehod premoženja, konkretno plačilo prispevkov, pravno podlago v že navedenem ZPIZ/92 in ta pravna podlaga tudi kasneje ni odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan vrniti prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini SIT 466.800,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2000 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilno ugotovljenih bistvenih dejstvih in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja in dodaja naslednje.

Med strankama nesporna dejstva, ki jim tudi pritožba ne oporeka, je prvostopenjsko sodišče natančno povzelo v obrazložitvi v predzadnjem odstavku na 2. strani sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. K njim dodaja še, da je iz toženčevega spisa, št. 4.047.842 razvidno, da je toženec tožnici v postopku, končanem s, kot kaže, pravnomočno drugostopenjsko odločbo z dne

21.1.2003, s prvostopenjsko odločbo z dne 20.8.2002 na novo odmeril invalidsko pokojnino v znesku SIT 64.146,37 na mesec od

1.7.2000 dalje in sicer na podlagi skupne (višje) pokojninske dobe, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 22.1.1996, 28 let, 6 mesecev in 24 dni. Na podlagi naknadno vplačanih prispevkov ji je namreč v pokojninsko dobo vštel obdobje od 1.4.1992 do

15.1.1993 v skupnem trajanju 9 mesecev in 15 dni. Tožnica, ki je bila kot samozaposlena oseba (s.p.), zavezana za plačilo prispevkov iz 224. čl., v zvezi z 240. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS št. 27/83 - Ur.l. RS št. 10/91; nadalje: ZPIZ/92), namreč za obdobje od 1.4.1992 do

15.1.1993 tožencu prispevkov ni plačala. Zato ji le-ta ob priznanju pravice do invalidske pokojnine in odmeri le-te z odločbo z dne 22.6.1996 navedenega obdobja ni vštel v pokojninsko dobo, vštel pa ji ga je z že navedeno odločbo z dne 20.8.2002 o ponovni odmeri invalidske pokojnine od 1.7.2000 dalje. Torej, potem, ko je bil dolg na prispevkih z obrestmi na podlagi sklepov pristojnega davčnega organa z dne 13.6.1997 ter z dne 24.12.1997 od tožnice prisilno izterjan ter postopek prisilne izterjave, uveden s sklepom z dne 13.6.1997, ustavljen s sklepom z dne

2.6.2000 (priloga A/9 v spisu sodišča prve stopnje). Glede na opisano dejansko in pravno stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami), - enako pa tudi v ZPIZ/92 -, ni nobene pravne podlage za vračilo prispevkov, vplačanih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pravilno je zaključilo tudi, da za tožbeni zahtevek ni podlage niti v določbah 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 26/78 - 57/89), ki se je kot republiški predpis uporabljal za obligacijska razmerja, nastala pred 1.1.2002. Za prehod sredstev, konkretno za plačilo prispevkov je bila pravna podlaga v že navedenem ZPIZ/92, za prisilno izterjavo dolga pa v sklepih, izdanih v davčnem postopku, končanem s očitno pravnomočnim sklepom z dne 24.12.1997, s katerim je bil nadomeščen sklep o prisilni izterjavi dolga z dne 28.8.1997. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi ne gre za dejanski stan po 210. čl. ZOR, saj je imel prehod premoženja, konkretno plačilo prispevkov, pravno podlago v že navedenem ZPIZ/92 in ta pravna podlaga tudi kasneje ni odpadla. Zaradi vsega obrazloženega pritožbena izvajanja o tem, kako je potekal postopek za priznanje invalidnosti do oktobra 1995 ter o rubežu za pritožbeno rešitev zadeve ne morejo biti pravno relevantna.

ZOR določa (277. čl.), da dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še obresti. V obdobju, ko tožnica tožencu prispevkov ni plačala veljavni Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur.l. SRS št. 48/90), je v

15. čl. glede obresti napotoval na Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Ur.l. SRS št. 48/90). Le-ta je v 32. čl. določal, da mora davčni zavezanec, če ne plača akontacije ali razlike po obračunu davka na dan zapadlosti, za zamujeno dobo plačati zamudne obresti po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije. Vse navedeno za konkreten primer pomeni, da je bila podana tudi pravna podlaga za zamudne obresti od nepravočasno plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki kasneje ni odpadla ter zaradi obrazloženega pritožbeno stališče in navedbe z njim v zvezi, da bi moral toženec tožnici vrniti zarubljene obresti, ne more biti pravno relevantno.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.