Jedro

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, vendar le, če so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 272. člena ZIZ.

V primeru začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev gre največkrat za začasne odredbe, katerih namen je zavarovati možnost kasnejše izvršbe (zavarovalne začasne odredbe). Pomen predpostavke potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je v tem, da se začasno uredi sporno razmerje (regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe). Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bo sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena.

V konkretnem primeru bi sodišče lahko izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, s katero bi še pred izdajo sodbe odredilo toženi stranki, da sporni prispevek umakne s spletne strani, če bi ugotovilo, da po eventualni ugoditvi tožbenemu zahtevku, umik članka s spletne strani za tožečo stranko ne bi imel več pomena. Če bi lahko prišlo do takega zaključka, pomeni, da bi nastala predlagatelju nenadomestljiva škoda.

Nedvomno daje 134. člen OZ vsakemu pravico od sodišča zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo osebnostne pravice. O zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila po 134. členu OZ, bo sodišče moralo odločiti po predhodno izvedenem kontradiktornem postopku. Tožeči stranki je bila tudi že zagotovljena pravica do objave odgovora. Glede predlagane začasne odredbe, ki meri na takojšnje prenehanje kršitev z umikom objavljenega članka s spletne strani do izdaje sodbe o tožbenem zahtevku pa bi moral predlagatelj, zato da bi s predlogom uspel, podati konkretne trditve o pomembnih dejstvih, ki bi omogočale sodišču zaključek, da bo predlagatelju brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda in da posledično v okoliščinah konkretnega primera s sodbo o tožbenem zahtevku na podlagi 134. člena OZ ne bo mogel več doseči ustreznega sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo z dne 28. 10. 2016, ki se glasi: „Toženi stranki se naloži, da nemudoma, najkasneje pa v roku 24 ur od izdaje začasne odredbe odstrani iz svojega portala www... prispevek z dne 11. 10. 2016 z naslovom "M. M. ... je ... prikril ... in oškodoval ...", ker se v nasprotnem primeru za vsak dan zamude izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Ugovor oziroma pritožba zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadrži njene izvršitve.“

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila, uveljavljala je zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da predlogu zavarovanja z začasno odredbo z dne 28. 10. 2016 ugodi, oziroma podredno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da naj jo sodišče druge stopnje zavrne, izpodbijani sklep potrdi, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške postopka zavarovanja tožene stranke, z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na nedenarni zahtevek iz tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe, in ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna prenehati s kršitvijo osebnostnih pravic tožeče stranke tako, da nemudoma umakne iz spletne strani www... prispevek z dne 11. 10. 2016 z naslovom „M. M. ... je ... prikril ... in oškodoval ...“; toženi stranki se v prihodnje prepoveduje s takšnimi ali podobnimi prispevki posegati v osebnostne pravice tožeče stranke“, zaključilo, da predstavlja pravno podlago zahtevku določba prvega odstavka 134. člena OZ, po kateri ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Sodišče ali drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni zahtevek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (drugi odstavek 134. člena OZ). V zavarovanje te terjatve je tožeča stranka sodišču predlagala, da izda začasno odredbo. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (273. člen ZIZ), vendar le, če so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 272. člena ZIZ.

6. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo že na podlagi trditev tožeče stranke v tožbi in predlogu. Ker tožeča stranka v članku objavljenih dejstev ni poskušala niti ovreči, je štelo, da so navedena objavljena dejstva resnična. Glede zapisov o „prikritju“ in „oškodovanju“ je podalo oceno, da te vrednostne sodbe, ki temeljijo na resničnih dejstvih, nimajo objektivnih znakov žalitve. Posledično je zaključilo, da verjetnost terjatve po 134. členu OZ ni izkazana. Dodatno pa je tudi ugotovilo, da na podlagi nekonkretiziranih trditev v predlogu, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nadaljnje nenadomestljive škode, ni podan niti pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo regulacijske začasne odredbe.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za bi za utemeljitev predloga za začasno odredbo s takojšnjim umikom članka s spletne strani (še pred meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku), morala tožeča stranka izkazati poleg verjetnosti terjatve še predpostavko nastanka nenadomestljive škode.

8. V primeru začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev gre največkrat za začasne odredbe, katerih namen je zavarovati možnost kasnejše izvršbe (zavarovalne začasne odredbe). Pomen predpostavke potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je v tem, da se začasno uredi sporno razmerje (regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe)(1). Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bo sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena.

9. Če se v postopku, ki ga bo sodišče izvedlo po tožbi, izkaže, da je tožena stranka z objavo spornega prispevka kršila osebnostne pravice tožeče stranke, ji bo s sodbo naložilo, da članek s spletne strani nemudoma umakne; lahko pa ji bo tudi odredilo plačilo denarnega zneska od časovne enote v skladu z drugim odstavkom 134. člena OZ. Tožeča stranka pa bo imela pravico zahtevati tudi odškodnino za škodo, ki ji je nastala v času objave članka. Drugo tožeča stranka škodo, ki ji je nastala z objavo članka že vtožuje, prvo tožeča stranka pa je tudi napovedala odškodninski zahtevek za škodo, ki jo njej povzroča tožena stranka z objavljenim člankom. V konkretnem primeru bi sodišče lahko izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, s katero bi še pred izdajo sodbe odredilo toženi stranki, da sporni prispevek umakne s spletne strani, če bi ugotovilo, da po eventualni ugoditvi tožbenemu zahtevku, umik članka s spletne strani za tožečo stranko ne bi imel več pomena. Če bi lahko prišlo do takega zaključka, pomeni, da bi nastala predlagatelju nenadomestljiva škoda. Katere pa so okoliščine konkretnega primera, ki bi omogočale sodišču zaključek, da bo, če bo sodišče s sodbo ugodilo zahtevi tožeče stranke za takojšnje prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic, sodno varstvo ostalo brez pomena, tožeča stranka ni konkretizirala, s čimer se tudi pritožbeno sodišče strinja. V konkretnem primeru se težko nadomestljiva škoda presoja glede na ogroženost, ki jo predstavlja objavljen članek za predlagatelja v razmerju do bralcev, v času od objave do dokončne rešitve spornega razmerja v sodnem sporu. Sporni članek je bil objavljen 11. 10. 2016. Če je objavljen članek pustil neprijetne posledice na počutje prvega tožnika in na ugled drugega tožnika, ga je že povzročil. Kakšna nenadomestljiva škoda grozi tožeči stranki, ki je sodba, če bo zahtevku ugodeno, ne bo več mogla odpraviti, pa sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moglo ugotoviti, ker relevantnih trditev v to smer tožeča stranka ni podala.

10. Tožeča stranka v pritožbi ta očitek neutemeljeno izpodbija s stališčem, da je sodišče glede nenadomestljive škode postavilo previsok dokazni standard in da so za izdajo začasne odredbe zadoščale že trditve, da ima kot privatna (nejavna) oseba pravico zahtevati takojšnje prenehanje kršenja osebnostnih pravic. Kot je bilo že pojasnjeno, nedvomno daje 134. člen OZ vsakemu pravico od sodišča zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo osebnostne pravice. O zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila po 134. členu OZ, bo sodišče moralo odločiti po predhodno izvedenem kontradiktornem postopku. Tožeči stranki je bila tudi že zagotovljena pravica do objave odgovora. Glede predlagane začasne odredbe, ki meri na takojšnje prenehanje kršitev z umikom objavljenega članka s spletne strani do izdaje sodbe o tožbenem zahtevku pa bi moral predlagatelj, zato da bi s predlogom uspel, podati konkretne trditve o pomembnih dejstvih, ki bi omogočale sodišču zaključek, da bo predlagatelju brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda in da posledično v okoliščinah konkretnega primera s sodbo o tožbenem zahtevku na podlagi 134. člena OZ ne bo mogel več doseči ustreznega sodnega varstva. S pritožbenim stališčem o previsokem dokaznem standardu za utemeljitev zakonskega pogoja potrebnosti začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode pritožnica ni izpodbila ugotovitve sodišča prve stopnje, da nastanka težko nadomestljive škode ni izkazala.

11. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi trditev v predlogu, da niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da sodišče prve stopnje pri presoji verjetnosti terjatve ni zavzelo nobenega stališča v zvezi z zatrjevano objektivno žaljivostjo prikazanega „podkupovanja“ v obliki izplačila provizije na objavljeni shemi v članku, ki ne temelji na nobenem ugotovljenem dejstvu, do zatrjevanega računskega lapsusa, niti do trditev iz dodatka k tožbi in predlogu, v katerem je tožena stranka podala trditve v zvezi s stroški ter izplačili iz posla in h kateremu je priložila elektronsko sporočilo z dne 28. 10. 2016. Ne glede na navedeno pa drugačne odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče sprejeti, ker morajo biti zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ podani kumulativno, v konkretnem primeru pa ni podan pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Ni pa ji pritožbeno sodišče naložilo v plačilo stroške nasprotne stranke z odgovorom na pritožbo, ker je glede na vsebino odgovora na pritožbo ocenilo, da stroški zanj niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), saj ni obravnavalo stališč tožene stranke o tem, da je izrazoslovje stvar in pristojnost avtorja v cilju pritegnitve bralcev, niti stališč o nepomembnosti odgovora pri presoji verjetnosti terjatve.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.