Jedro

Glede vsebinskega reševanja zahteve za prevzem preostalih nepremičnin se sodišče strinja z upravnim organom, da je na razlastitvenem zavezancu trditveno in dokazno breme, da bi zaradi razlastitve preostale nepremičnine zanj izgubile gospodarski pomen - kar je tisto pravnotvorno dejstvo, na podlagi katerega je s tako zahtevo lahko uspešen. Za to oceno so po mnenju sodišča lahko relevantni tudi povečani stroški gospodarskega izkoriščanja preostalih nepremičnin; če se ti prekomerno povečajo, ima to lahko tudi za posledico, da preostale nepremičnine za lastnika nimajo več gospodarskega pomena. Če povečanje stroškov izkoriščanja preostalih nepremičnin ni tolikšno, a je še vedno tako, da lahko vpliva na zmanjšano vrednost preostale nepremičnine, je lahko to pravno upoštevno v okviru določanja odškodnine po 105. členu ZUreP-1. Vprašanje pravočasnosti zahtevane razlastitve je bilo predmet prve faze razlastitvenega postopka, ki se je zaključila z odločbo, s katero je bila dovoljena uredba razlastitvenega postopka.

V skladu z načelom zaslišanja stranke se stranka izjavlja o ugotovitvah organa in tako lahko podaja ustrezne procesne predloge in s tem varuje svoj pravni položaj. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotnimi interesi, pa velja kontradiktornost tudi med strankami. Stranki mora biti dana možnosti, da se izjavi o rezultatu dokazovanja po končanem ugotovitvenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper št. 352-25/2009-23 z dne 24. 11. 2010 se odpravi in zadeva vrne Upravni enoti Koper v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Koper (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist Republike Slovenije razlastita nepremičnini parc. št. 1428/1 vl. št. 613 in parc. št. 1458/1 vl. št. 599, obe k.o. ..., katerih lastnik je A.A. (1. točka izreka), zavrnila zahtevo A.A. za prevzem preostalih nepremičnin parc. št. 1428/2, 1458/2 in 1458/3 (2. točka izreka), odločila, da lahko razlastitvena upravičenka ali razlastitveni zavezanec v nepravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Kopru sprožita postopek za določitev odškodnine za razlastitev parc. št. 1428/1 in 1458/1 k.o. ... (3. točka izreka), da je razlastitvena upravičenka dolžna pričeti z gradnjo predvidenih ureditev drugega tira železniške proge na odseku Divača – Koper najkasneje do 31. 12. 2012 (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in prenosa v posest Republiki Sloveniji (5. točka izreka), da spremembo zemljiškoknjižnega stanja izvede Okrajno sodišče v Kopru po uradni dolžnosti (6. točka izreka) in ugotovila, da stroški niso nastali oz. niso bili priglašeni do izdaje odločbe (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Republika Slovenija po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije z vlogo z dne 1. 10. 2009 vložila zahtevo za razlastitev parc. št. 1428/1 in 1458/1. Zahtevi so bili priloženi seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev in zemljiškoknjižna izpiska za vl. št. 599 in 613 k.o. ..., Uredba o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača-Koper (Uradni list RS, št. 43/2005), razlastitveni elaborat, izvleček iz Letnega načrta investicij in vzdrževanja javne železniške infrastrukture za leto 2008 Direkcije RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, odločbi o parcelaciji z dne 18. 11. 2008 in dokazila, da je bil lastniku parcel ponujen odkup, s priloženo kupoprodajno pogodbo in cenitvijo ter izkazano vročitvijo. Razlastitev je bila uvedena z odločbo z dne 13. 1. 2010, ki je postala pravnomočna dne 23. 3. 2010. V teku postopka je razlastitveni zavezanec podal zahtevek za dodatni odkup parc. št. 1428/2, parc. št. 1458/2 in parc. št. 1458/3. Na dne 10. 11. 2010 opravljeni obravnavi razlastitveni zavezanec razlastitvi ni nasprotoval, stališče glede odškodnine in dodatnega odkupa je ostalo nespremenjeno in sporazum o odškodnini ni bil dosežen. Razlastitvena upravičenka je nasprotovala dodatnemu nakupu in pozneje svoje stališče obrazložila. Upravni organ pojasnjuje, da se nepremičnini razlaščata za gradnjo javne železniške infrastrukture. Obseg omrežja je določen z državnim lokacijskim načrtom in obe parceli sta zaobseženi v tem omrežju kot njegov del. Načrtovana infrastruktura je sestavni del železniškega omrežja, katerega izgradnja je sestavni del petega evropskega prometnega koridorja in je tudi sofinancirana s strani Evropske unije. Tako izgradnja infrastrukture spodbuja tudi regionalni razvoj, povečuje kapaciteto in zanesljivost odvijanja železniškega prometa, iz česar izhaja, da je poseg sorazmeren s posegom v zasebno lastnino, saj ne gre za poseg, katerega koristi bi imel izključno posameznik. Upoštevati je tudi, da je poseg v zasebno lastnino odplačen. V zvezi z zahtevo razlastitvenega zavezanca za odkup preostalih delov nepremičnin upravni organ ugotavlja, da bodo stroški izkoriščanja gozda zaradi delitve parcel, katere načrtovana železnica prečka po sredini, večji, vendar to ne predstavlja izgube gospodarskega pomena vseh preostalih zemljišč, temveč zmanjšanje vrednosti. To pa je stvar odškodnine po 105. členu ZUreP-1. Iz grafičnega dela državnega lokacijskega načrta (list 2.3.4.A21 grafičnega dela v mapi 3 – 5) izhaja, da bo dostop do parc. št. 1458/3 možen neposredno s ceste T-8a, ki se navezuje na cesto T-7b (ki se 350 m po portalu predora T-7 združi z gozdno potjo, ki poteka po parc. št. 1469). Po navedbah zavezanca ostanejo na drugi strani (nedostopni) parcele v izmeri 2459 m2. Stroški izkoriščanja teh parcel se bodo povečali, vendar je to predmet odškodnine in z razlastitvijo povezanih stroškov. Preostale parcele ohranjajo tlorisne oblike, katerih dostopnost se ne bo spremenila (za parc. št. 1458/3 z nove ceste T-8a in parc. št. 1428/2 in 1458/2 z obstoječe poti na parc. št. 1469). Po navedbah zavezanca je možno preostale parcele gospodarsko izkoriščati, da pa zaradi manjše površine sečnja ne bo ekonomska. To po mnenju upravnega organa kaže, da imajo preostale nepremičnine še vedno gospodarski pomen, vendar so stroški izkoriščanja večji od običajnih. Zato gre za škodo, povezano z razlastitvijo in tako za predmet odškodnine. Upravni organ ugotavlja, da zavezanec ni predložil dokazil, da je do sedaj kakorkoli izkoriščal predmetne parcele in bi zato izgubile gospodarski pomen. Ker bo parc. št. 1458/3 neposredno dostopna s ceste T-8a, vzporedne z železniško progo in do katere razlastitveni zavezanec navaja, da bo edini dostop možen po zdajšnji cesti, to ne bo spremenilo možnosti njenega izkoriščanja. Na nasprotni strani bosta ostali parc. št. 1458/2 in 1428/2 v skupni izmeri 2459 m2, ki bosta dostopni po obstoječi poti, katera poteka po parc. št. 1469. Neposredno ob slednji poti ima zavezanec v lasti še parc. št. 1352 v izmeri 5835 m2, kar pomeni, da ostane v lasti kompleks zemljišč v skupni izmeri 8294 m2. To pa je obseg, ki ga je možno ekonomsko in gospodarsko izkoriščati. Upravni organ pojasnjuje, da je, ker sporazum glede odškodnine med strankama ni bil dosežen, stranki napotil na nepravdni postopek. Rok, ki ga je določil v skladu s 102. členom ZUreP-1 za pričetek gradnje, je vezal na možnost pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja, upoštevajoč pri tem predlog upravičenke po izvedbi nujnega postopka in zahteve izkazovanja pravice graditi v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ter razpolaganja z zemljišči. Glede nasprotovanja zavezanca, da gre za nujni postopek, upravni organ navaja, da vodenje samega postopka ni odvisno od naziva nujnega postopka, saj organ v vseh razlastitvenih zadevah postopa prednostno, kar pa lahko ne glede na nujnost traja daljše časovno obdobje. Bistvene so za nujni postopek pravne posledice, to je nesuspenzivnost pritožbe. Upravni organ navaja, da je razlastitvena upravičenka zahtevo po nujnem postopku utemeljila s projektom izgradnje infrastrukture, ki je vezan na časovne roke, opredeljene tako z Letnim načrtom investicij in vzdrževanja javne železniške infrastrukture, kot tudi z akti Evropske unije za izgradnjo evropskega prometnega omrežja in s tem povezanega sofinanciranja. V zvezi z nujnim postopkom je upravni organ presojal tudi možnost doseganja sporazuma o odškodnini. Če postopek ne bi bil nujen, bi bila razlastitvena upravičenka nesorazmerno z javnim interesom obremenjena s plačilom odškodnine, katere ni predvidela. Razlastitvena upravičenka ima sredstva za plačilo odškodnin zagotovljena. Sredstva so predvidena glede na opravljene cenitve, kar pomeni, da je v primeru drugačne odškodnine treba zagotoviti dodatna, nepredvidena sredstva. Zato bi vezanost pridobitve nepremičnine s plačilom odškodnine (v rednem postopku), katere višina je nepredvidljiva in nedoločljiva, ter v celoti odvisna od volje razlastitvenega zavezanca, prepuščena sodnemu postopku, bila nesorazmerna in bi institut razlastitve izgubil svoj namen. Z odločitvijo za izvedbo nujnega postopka pa ni okrnjena pravica razlastitvenega zavezanca do odškodnine.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve materialnih in postopkovnih predpisov. Navaja, da je bila zahteva za razlastitev podana 1. 10. 2009 na podlagi Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača-Koper. Glede na drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 in 103. člen Zakona o prostorskem načrtovanju to pomeni zamudo štiriletnega roka za začetek razlastitvenega postopka, saj Uredba, ki je bila sprejeta v skladu z ZUreP-1, ni bila popravljena v skladu s četrtim odstavkom 28. člena ZPNačrt. Ker je razlastitvena upravičenka zamudila zakonski rok, ni podlage za razlastitev. Nadalje se tožeča stranka ne strinja, da zaradi razlastitve preostale nepremičnine ne bodo izgubile gospodarskega pomena. Navaja, da iz zapisnika z dne 10. 11. 2010 izhaja, da ni bilo razprave oz. možnosti dokazovanja gospodarskega pomena. Zato je izpodbijana odločba nezakonita, saj niso upoštevane določbe 7., 9., 45., 146. in 165. člena ZUP. Sicer pa po mnenju tožeče stranke že ugotovitev upravnega organa, da sečnja ne bo ekonomska, pomeni, da bo parcela izgubila gospodarski pomen. Upoštevati namreč je, da imeti gozd pomeni izkoriščati les. Tožeča stranka pojasnjuje, da se bodo stroški gospodarjenja povečali, saj so iz parcele, ki je merila 2692 m2, nastale tri parcele, od katerih sta dve po površini zelo majhni in od proge ločeni. Zaradi lege parcel in glede na izračune, ki upoštevajo količino lesa za sečnjo na tako majhnih parcelah, ter dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi delitve parcele (2x priprava in prenos strojev za sečnjo, 2 različna kraja za spravilo lesa, prenos strojev za nakladanje lesa, povečanje dolžine ceste zaradi dveh različnih dostopov na parceli), so stroški tako visoki, da je sečnja neekonomska. Tudi parcela, ki je pred parcelacijo merila 1485 m2, po parcelaciji pa 1318 m2, in je s prejšnjo parcelo delno zadoščala definiciji zaokroženega kompleksa, je zaradi majhnosti izgubila gospodarski pomen. Glede zahteve upravnega organa po predložitvi dokazil, da je parcele izkoriščala, tožeča stranka opozarja, da gre za gozd in ne za polje ali travnik, na katerem se pospravlja pridelek, zato ne razume, kakšne dokaze naj predloži. Napačna je tudi trditev, da ji bo, ker ima v lasti še nepremičnino v izmeri 5835 m2, ostal kompleks v izmeri 8294 m2, kar pa omogoča gospodarsko izkoriščanje. To ne drži, saj so parc. št. 1458/2, 1428/2 in 1458/3 iz gospodarskega vidika nezanimive. Te parcele tudi ne mejijo ena na drugo. Med seboj so tako oddaljene, da stroškov pri sečnji ni mogoče porazdeliti. V zvezi s parcelo, ki meri 5835 m2, glede na razdaljo in lego sploh ni mogoče sklepati na kompleks. V nadaljevanju tožeča stranka prikazuje stroške, ki jih ima s sečnjo in sicer ti znašajo, če ne pride do razlastitve, za sečnjo 23,40 m3 lesa 792 EUR ali 33,84 EUR/m3, stroški ki bodo nastali po razlastitvi pa, izračunani na isti način, za sečnjo 17,61 m3 lesa 820,20 EUR ali 46,57 EUR/m3. Povečujejo se torej za 37,63 %, pri čemer je pomembno, da se sedaj kupuje les za ogrevanje v gozdu od 38 do 40 EUR/m3. Tako bo deljen gozd iz ekonomskega vidika vreden nič. Ekonomsko vrednost gozda pa predstavlja proizvodnja lesne mase, ki jo je treba ob določenih časovnih terminih posekati. Zato je po mnenju tožeče stranke jasno, da so preostale nepremičnine izgubile gospodarski pomen. V zvezi z navedbo upravnega organa, da bo razlastitev pomenila zmanjšanje vrednosti preostalih zemljišč, kar pa je predmet odškodnine, pa tožeča stranka poudarja, da gre za stroške gospodarjenja, ki pa v 105. členu ZUreP-1 niso navedeni. Tožeča stranka se tudi ne strinja z oceno, da je potreben nujen postopek. Navaja, da je postavljena pred dejstvo odvzema posesti, s tem da se bo o odškodnini razpravljalo pred drugim organom. Upravni organ tudi ni ščitil javne koristi v zvezi z gradnjo javne infrastrukture, saj se je zaradi njegovega delovanja skrajšalo časovno obdobje, v katerem bo morala razlastitvena upravičenka pridobiti gradbeno dovoljenje. Če bi upravna enota prednostno obravnavala razlastitveni postopek in ne bi poteklo 7 mesecev do oprave obravnave, bi bili interesi strank upoštevani. Upravni organ bi lahko sposobnost razlastitvene upravičenke, da razpolaga s sredstvi za poplačilo odškodnine, preveril tako, da bi ji naložil polog varščine v skladu s četrtim odstavkom 52. člena ZUPUDPP. Dejansko je upravni organ ščitil samo interese razlastitvene upravičenke, okrnjene pa so bile pravice tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo. Zahteva tudi povračilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, Republika Slovenija, na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče pritrjuje tožbenim ugovorom, s katerimi tožeča stranka izpodbija odločitev upravnega organa o zavrnitvi njene zahteve za prevzem parc. št. 1428/2, 1458/2 in 1458/3 k.o. ...

Po določbi 99. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02) lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Zahtevo vloži pri organu, ki vodi postopek razlastitve, ki mora o njej odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi.

Zahtevo v smislu prej navedene določbe je tožeča stranka vložila 23. 3. 2010. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila zahteva razlastitveni upravičenki posredovana šele na naroku dne 10. 11. 2010 in si je zato njena zastopnica pridržala pravico, da se o njej izjavi naknadno. Da bi bila njena izjasnitev z dne 17. 11. 2010 vročena tožeči stranki, iz spisa ne izhaja. Do zahteve se je upravni organ opredelil v izpodbijani odločbi in v njej ocenil, da tožeča stranka ni dokazala, da je predmetne parcele gospodarsko izkoriščala, ugotovil, da tožeči stranki glede na to, da ji ostaneta v lasti parc. št. 1458/2 in 1428/2, in ker je tudi lastnica par. št. 1352, ostane kompleks zemljišč, ki ga je možno ekonomsko izkoriščati, in presodil, da so povečani stroški izkoriščanja preostalih parc. št. 1458/2 in 1428/2 predmet odškodnine. Iz opisanega poteka postopka izhaja, da tožeča stranka ni imela možnosti dopolnjevati svoje zahteve z dodatnimi dokazi (če je to organ ocenil za potrebno), ni imela možnosti izpodbijati ugotovitve organa, da ji ostaja v lasti kompleks zemljišč, niti se opredeliti so stališč organa, kdaj preostale nepremičnine zanjo izgubijo gospodarski pomen. Zato je utemeljen tožbeni očitek, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja v postopku.

V skladu z načelom zaslišanja stranke (9. in 146. člen ZUP) je pred izdajo odločbe stranki treba dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Skladno s tem načelom se stranka izjavlja o ugotovitvah organa in tako lahko podaja ustrezne procesne predloge in s tem varuje svoj pravni položaj. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotnimi interesi, pa velja kontradiktornost tudi med strankami. Stranki torej mora biti dana možnosti, da se izjavi o rezultatu dokazovanja po končanem ugotovitvenem postopku. Ker v obravnavanem postopku tožeči stranki ta možnost ni bila dana, je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka in je kot taka nezakonita.

Glede vsebinskega reševanja zahteve za prevzem preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1 se sodišče strinja z upravnim organom, da je na razlastitvenem zavezancu trditveno in dokazno breme, da bi zaradi razlastitve preostale nepremičnine zanj izgubile gospodarski pomen - kar je tisto pravnotvorno dejstvo, na podlagi katerega je s tako zahtevo lahko uspešen. Za to oceno so po mnenju sodišča lahko relevantni tudi povečani stroški gospodarskega izkoriščanja preostalih nepremičnin; če se ti prekomerno povečajo, ima to lahko tudi za posledico, da preostale nepremičnine za lastnika nimajo več gospodarskega pomena. Če povečanje stroškov izkoriščanja preostalih nepremičnin ni tolikšno, a je še vedno tako, da lahko vpliva na zmanjšano vrednost preostale nepremičnine, je lahko to pravno upoštevno v okviru določanja odškodnine po 105. členu ZUreP-1. Kako je oceniti povečane stroške, ki naj bi jih tožeča stranka imela z gospodarskim izkoriščanjem preostalih nepremičnin, in jih je zatrjevala v zahtevi za prevzem preostalih nepremičnin, specificirala pa v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in to ponovila v tožbi, se sodišče v tej sodbi ne opredeljuje, ker mora to presojo v okviru svoje pristojnosti odločanja o zahtevi za prevzem najprej opraviti upravni organ.

Tožeča stranka pa po presoji sodišča ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je razlastitvena upravičenka zahtevo za razlastitev vložila prepozno, ker jo je vložila (dne 1. 10. 2009) po preteku štirih let po uveljavitvi Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača-Koper (Uradni list RS, št. 43/2005 z dne 29. 4. 2005). Vprašanje pravočasnosti zahtevane razlastitve je bilo predmet prve faze razlastitvenega postopka, ki se je zaključila z odločbo z dne 13. 1. 2010, s katero je bila dovoljena uvedba razlastitvenega postopka. Ta odločba je v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-3/2010/2 z dne 1. 2. 2010 postala dokončna in nato tudi pravnomočna.

Sodišče tudi nima pomislekov, da se postopek predmetne razlastitve izvede kot nujni postopek. Prvi odstavek 104. člena ZUreP-1 določa, da mora biti v primeru, da se razlastitev zahteva za namene iz prvega in drugega odstavka 93. člena tega zakona, ki terja hitro pridobitev nepremičnin, razlog za izbiro in potreba uporabe nujnega postopka dodatno obrazložen in utemeljen. Med strankami ni sporno, da se razlastitev zahteva za namen iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 – za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, ki je določena z Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača-Koper. Da je za navedeno gradnjo treba hitro pridobiti potrebne nepremičnine, je razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev ter nato še v vlogi z dne 17. 11. 2010 utemeljevala z roki izgradnje, določenimi z Letnim načrtom investicij in vzdrževanja javne železniške infrastrukture za leto 2008, ki ga je dne 11. 9. 2008 sprejela Vlada RS. Iz tega akta, ki ga je predložila, je razvidno, da je za izvajanje projekta sredstva odobrila tudi EU in da je pričetek gradnje predviden v letu 2012. Zamuda rokov bi povzročila nezmožnost pričetka gradnje, oškodovanje javnega interesa ter nezmožnost črpanja evropskih finančnih sredstev. Da navedeni razlogi utemeljujejo vodenje nujnega postopka, se z upravnim organom strinja tudi sodišče. Učinki nujnega postopka pa so, kot je pojasnil upravni organ, nesuspenzivnost pritožbe glede prenosa lastninske pravice in prevzema posesti, kar omogoča hitrejšo uresničitev razlastitvenega namena. Ker so že izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 104. člena ZUreP-1 zadostni, da se postopek vodi kot nujen, ni bilo potrebe po pologu odškodnine v skladu s četrtim odstavkom 52. člena ZUPUDPP (sicer pa predmetni postopek tudi ni bil voden po tem zakonu).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo Upravni enoti Koper v ponovni postopek. Sodišče ni samo odločalo o zadevi, kot je predlagala tožeča stranka, ker za takšno odločanje niso izpolnjeni pogoji, določeni v 65. členu ZUS-1. Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Stroške mora tožeči stranki v višini in roku, ki je določen v izreku, povrniti tožena stranka.

Pravni pouk temelji na določbi prvi odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu.