Jedro

Čeprav se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, to še ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 6150-64/2021/3 z dne 5. 5. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva tožene stranke po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikov projekt, z naslovom „...“, ne sprejme v sofinanciranje (1. točka izreka) ter da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik oddal prijavo na Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021, z oznako JPR-MV-2021, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 180 z dne 4. 12. 2020 (v nadaljevanju javni razpis), in sicer na področju A (ki se med drugim nanaša na tiskane medije). V skladu z merili za ocenjevanje programskih vsebin tiskanih medijev je bila tožnikova prijava ocenjena s skupno 329 točkami. Spodnja meja doseženega števila točk, pri kateri je projekte (glede na višino razpoložljivih sredstev) še mogoče financirati, je bila 345 točk, zato tožnikov projekt ni bil sprejet v sofinanciranje.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da so pri treh članih strokovne komisije za presojo in ocenjevanje projektov sofinanciranja programskih vsebin medijev podane okoliščine, zaradi katerih ne bi smeli biti člani komisije oziroma bi se morali izločiti iz odločanja, saj je podan dvom v nepristranskost. Dalje graja neobrazloženost izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na točkovanje njegove prijave po posameznih merilih, ter izpostavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje tudi, da je pri ocenjevanju njegove prijave v okviru 4. merila očitno prišlo do računske pomote, kar vse podrobno utemelji. Kot slednje tožnik zatrjuje, da sta bili v obravnavani zadevi kršeni načelo enakosti in pravica do svobode izražanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Toženki naj sodišče naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Meni, da razlogi, ki jih navaja tožnik, ne predstavljajo izločitvenih razlogov po 4.a členu Zakona o medijih (ZMed), tudi sicer pa bi tožnik izločitev članov komisije moral zahtevati že v času postopka na prvi stopnji, v upravnem sporu pa je s tem tožbenim razlogom prekludiran. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj iz nje jasno izhaja število prejetih točk po posameznih merilih in kriterijih ter skupna strokovna ocena projekta, poleg tega je podana tudi utemeljitev glede omejenosti finančnih sredstev. Toženka se glede obrazložitve odločbe sklicuje tudi na prakso naslovnega sodišča, kot izhaja iz sodbe, I U 853/2017 z dne 27. 3. 2018. Toženka dalje pojasnjuje, da pri dodeljevanju točk po 4. merilu ni prišlo do računske pomote – iz tožnikove prijave je razvidno, da prijavljeni projekt izhaja v okviru Sobotne priloge, ta pa (sledeč tožniku) vsebuje povprečno 15 izvirnih člankov na edicijo. Po navedenem merilu je tožnikova prijava zato pravilno prejela skupaj 25 točk. Kako je bila tožnikova vloga točkovana na predhodnem razpisu, ni relevantno. Toženka zavrača tudi navedbe glede kršitve načela enakosti in pravice do svobode izražanja, v zvezi s čemer pojasnjuje, da se vsi projekti presojajo izključno glede na merila in kriterije, določene v javnem razpisu, nikakor pa ne po kritičnosti ali naklonjenosti medija do vlade. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži stroške postopka.

5. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih stališčih in ta dodatno utemeljuje.

6. Tožnik je v okviru tožbe zahteval tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče je o zahtevi odločilo s sklepom, I U 917/2021-7 z dne 18. 6. 2021, s katero je to zavrnilo, odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe pa je pridržalo za končno sodno odločbo.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila, da se projekt „...“, s katerim se je tožnik prijavil na javni razpis, ne sprejme v sofinanciranje.

9. Tožnik v tožbi med drugim uveljavlja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, kar obširno utemeljuje. Konkretno kot sporno izpostavlja ocenjevanje njegove prijave po (pod)merilih _kakovost, aktualnost, izvirnost komunikativnost, pomen za posamezno regijo oz. lokalno skupnost, uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti ter zagotavljanje rednega, objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije._ Prav tako kot sporno izpostavlja ocenjevanje njegove prijave po merilu _kriterij povprečnega števila objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki_, pri uporabi katerega naj bi prišlo do računske pomote.

10. Sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v smislu, da se sodišče ne spušča v primernost strokovnotehnične plati odločitve. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.

11. Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To za primer, kakršen je obravnavani, izhaja tudi iz specialnega predpisa, ki ureja obravnavano materijo, to je Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), saj ta v 100. členu glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP, ta pa v 214. členu določa, kaj mora obrazložitev odločbe vsebovati.

12. Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne pojasnjena specifična narava te javnopravne zadeve, ne zaupana ji pooblastila na podlagi zakona. Ravno nasprotno - prav dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev, jo zavezuje k strogemu spoštovanju vseh mehanizmov, zlasti postopkovnih, ki zagotavljajo enako obravnavo prijaviteljev, tem pa daje možnost, da se seznanijo z razlogi za svoj morebiten neuspeh. Res je, da v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavitelj ne uveljavlja pravice do prejema želenega denarnega zneska (gre zgolj za pričakovano pravico), gre pa mu (in sicer ravno zato, ker gre za delitev javnega denarja) pravica do enakega obravnavanja, ki je v bistvu temeljno upravičenje, ki ga ima prijavitelj v postopku javnega razpisa. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavo zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

13. Uvodoma navedeno stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, zato ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

14. V konkretnem primeru je iz razdelka 8.1.1 javnega razpisa izhajalo, da se bodo programske vsebine tiskanih medijev ocenjevale po naslednjih merilih: kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (44 točk); pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost (20 točk); obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih, raziskovalnih in izobraževalnih programskih vsebin (10 točk); povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki (10 točk); zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo (6 točk); povprečno število prodanih izvodov tiskanih medijev (5 točk); pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (3 točke); zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije (2 točki). Možnih je 100 točk po posameznem članu strokovne komisije, tj. skupaj 500 točk. 15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da bila tožnikova prijava po (pod)merilu kakovost (ki je del merila kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave) s strani posameznih članov strokovne komisije ocenjena z naslednjim številom točk: 10 10 11 11 9, skupaj tako z 51 točkami (od 55, kolikor bi jih lahko največ prejela po tem (pod)merilu). Po (pod)merilu aktualnost (ki je del istega merila) je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 8 8 10 10 9, skupaj tako z 45 točkami (od možnih 55 točk). Po merilu _pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti_ pa je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 1 2 2 2 1, skupaj tako z 8 točkami (od možnih 15 točk).

16. V zvezi z ocenjevanjem po navedenih (pod)merilih iz izpodbijane odločbe izhaja, da „predlagani projekt obeta visoko stopnjo kakovosti in obravnava aktualne teme“ ter, da „projekt zagotavlja ustrezen pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti“. Kljub temu, da iz obrazložitve ocene po navedenih (pod)merilih izhaja, da je tožnikov projekt z vidika teh povsem ustrezen, iz številčnih ocen izhaja, da projekt ni bil ocenjen z največjim možnim številom točk, pri čemer pa razlogi za to v izpodbijani odločbi niso z ničemer pojasnjeni. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik, je tako podano neskladje med (številčno) oceno njegove prijave po navedenih (pod)merilih in obrazložitvijo ocene, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tako nerazumna in neskladna z zahtevanim standardom obrazložitve, kot izhaja iz uvodoma predstavljenih normativnih podlag, zaradi česar izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

17. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je bila tožnikova prijava po (pod)merilu izvirnost ocenjena s skupno 36 točkami (od možnih 55 točk), po podmerilu komunikativnost pa z 38 točkami (od možnih 55 točk). Navedeni oceni sta v izpodbijani odločbi obrazloženi s pojasnilom, da „iz prijavljenega opisa projekta ne izhaja ustrezna stopnja izvirnosti projekta v okviru samega medija, ali pa v okviru medijske krajine kot celote. Ravno tako iz obrazložitve ne izhaja ustrezna informacija o načinu zagotavljanja ustrezne stopnje komunikativnosti projekta“. Sodišče sodi, da je tako podana obrazložitev ocene povsem splošna in pavšalna, iz nje pa ni mogoče razbrati, kaj naj bi bile konkretne pomanjkljivosti tožnikovega projekta (iz obrazložitve izhaja zgolj mnenje oz. zaključek komisije, v ničemer pa razlogi zanj), enako pa tudi ne, kako konkretno so te vplivale na oceno tožnikove prijave (zakaj je bila tožnikova prijava glede na ugotovljene pomanjkljivosti torej ocenjena prav z navedenim številom točk, ne pa z manj ali več točkami). Tudi v tem delu izpodbijane odločbe posledično ni mogoče preizkusiti.

18. Smiselno enako sodišče ugotavlja tudi glede ocenjevanja tožnikove prijave po merilu _pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost_, po katerem je bila tožnikova prijava ocenjena z 19 od možnih 100 točk, ter po merilu _zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije_, po katerem je bila tožnikova prijava ocenjena z 2 od možnih 10 točk. Tudi obrazložitvi navedenih ocen sta po presoji sodišča splošni in pavšalni (projekt ne odraža velikega pomena za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost, projekt ne utemelji ustrezno nanašanja na lokalno skupnost; iz opisa projekta ne izhaja, na kakšen način – s kakšnimi uredniškimi mehanizmi – bo zagotovljeno redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov), iz njiju pa tudi ni mogoče razbrati, kako konkretno so ugotovljene pomanjkljivosti vplivale na oceno tožnikove prijave (kako je bila torej upoštevana „teža“ ugotovljenih pomanjkljivosti pri določanju ocene). Tudi v tem delu izpodbijane odločbe posledično ni mogoče preizkusiti.

19. Sodišče ob zapisanem za nerelevantno šteje tožnikovo sklicevanje na sodbo tega sodišča, I U 853/2017 z dne 27. 3. 2018, saj je v navedeni zadevi sodišče ob upoštevanju vsebine tedaj izpodbijane odločbe presodilo, da ta vsebuje ustrezno vsebinsko obrazložitev tožnikovega projekta glede vsakega posameznega kriterija glede na doseženo število točk. V predmetni zadevi, kot že pojasnjeno, ustrezna vsebinska obrazložitev ocenjevanja tožnikove prijave po presoji sodišča ni podana. Sodišče ob tem pripominja, da zahteva po ustrezni obrazloženosti odločb, ki omogoča preizkus njihove zakonitosti, izhaja iz ustaljene sodne prakse tega sodišča v številnih primerljivih zadevah, npr. v zadevah, I U 302/2018, I U 309/2018, I U 1722/2018, I U 526/2020, I U 617/2020, itd. 20. Glede ocenjevanja tožnikove prijave po merilu _povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki_ sodišče ugotavlja, da iz tožnikove prijave jasno in nedvoumno izhaja, da se projekt nanaša tako na časnik A., kot tudi na ... prilogo (ne pa zgolj na ... prilogo, kot v izpodbijani odločbi napačno ugotavlja toženka). Tako je v tožnikovi prijavi že v razdelku način realizacije oziroma objave projekta navedeno: „Objava člankov na mnenjski strani časopisa A., v okviru ... v sobotni izdaji časopisa A., na straneh kulture časopisa A. in na straneh ... priloge“, kar nedvoumno kaže na to, da se projekt nanaša tako na objave v časniku A., kot v ... prilogi. Enako izhaja tudi iz razdelka vsebinska predstavitev projekta, ki izrecno pojasnjuje objave tako v A., kot v ... prilogi tega časnika, iz razdelka _dinamika realizacije oziroma objave projekta v letu izvajanja projekta_, iz katerega izhaja, da bodo objave izvedene na različne dneve (v mesecu januarju tako na skupno 24 dni), in torej nedvoumno ne zgolj ob sobotah, ko (kot izhaja že iz imena edicije in je splošno znano) izhaja ... priloga, pač pa tudi na dneve, ko navedena edicija ne izhaja, izhaja pa časnik A., itd. 21. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je toženka pri ocenjevanju tožnikove prijave zmotno ugotovila dejansko stanje – napačno je namreč štela, da se tožnikov projekt nanaša zgolj na ... prilogo, tako pa napačno ugotovila tudi povprečno število izvirnih člankov, ki je osnova za uporabo _merila povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki_.

22. Skladno z razdelkom 8.3 javnega razpisa so merila natančneje definirana v Navodilih prijaviteljem za izdelavo vloge (v nadaljevanju navodila). Iz navodil v zvezi z merilom _povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki_ izhaja, da se to merilo nanaša na medij ter je ovrednoteno s točkami, in sicer: v kolikor je v posamezni številki povprečno objavljenih: do 10 izvirnih člankov - 0 točk; od (vključno) 10 do 20 izvirnih člankov - 5 točk; od (vključno) 20 in več izvirnih člankov - 10 točk. 23. Iz tožnikove prijave izhaja, da je povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki A. 60 člankov na posamezno številko, za ... prilogo pa 15 člankov na posamezno edicijo. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik, to pomeni, da je v vsaki ediciji A. v povprečju objavljenih 60 izvirnih člankov, ob sobotah (ko poleg A. izide še ... priloga) pa znaša število izvirnih člankov, ki izidejo v (obeh) edicijah, prijavljenih v okviru projekta, v povprečju 75 člankov. Navedeno posledično pomeni, da bi morala biti tožnikova prijava po merilu _povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki_ ocenjena s 50 točkami in ne zgolj s 25 točkami, kakor to izhaja iz izpodbijane odločbe. Pri ocenjevanju tožnikove prijave po navedenem merilu je toženka tako napačno uporabila materialno pravo (določbe javnega razpisa in navodil).

24. Po povedanem sodišče povzema, da je toženka pri ocenjevanju tožnikove prijave po merilu _povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki_ zmotno ugotovila dejansko stanje (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) ter napačno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), v zvezi s toženkinim ocenjevanjem tožnikove prijave po drugih, v tej sodbi obravnavanih kriterijih, pa izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljivosti obrazložitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

25. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi predstavljenih kršitev, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

26. Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

27. Tožnik je zahteval, da mu toženka povrne stroške postopka z izdajo začasne odredbe ter stroške upravnega spora.

28. Tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe ni uspel, zato sodišče, skladno z načelom uspeha (154. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), tožnikovi zahtevi po povrnitvi s to povezanih stroškov ni sledilo.

29. S tožbo je tožnik uspel, zato je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 10% za nadaljnji pripravljalni vlogi (4. člen Pravilnika), vse povečano za 22% DDV (odvetniška pisarna je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 382,47 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

30. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka:**

31. Iz toženkinega odgovora na tožbo izhaja njena zahteva, naj sodišče plačilo stroškov postopka naloži tožniku, kar je sodišče smiselno štelo za toženkino zahtevo po povračilu stroškov postopka.

32. Ker toženka v upravnem sporu ni uspela, je sodišče, skladno z načelom uspeha (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), njeno zahtevo po povrnitvi stroškov postopka zavrnilo.