Revizija se dopusti glede vprašanj:
-ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena OZin upoštevalo vse za to potrebne okoliščine;
-ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP;
-ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
(1)ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine;
(2)ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku;
(3)in (3) ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.
1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prve in druge toženke v znesku 834.585,21 EUR z obrestmi (1. točka); da ne obstoji terjatev prve in druge toženke do tožnika v znesku 834.585,21 EUR z obrestmi (2. točka); in odločilo, da sta po pobotu prva in druga toženka dolžni tožniku plačati 834.585,21 EUR z obrestmi (3. točka). Odločilo je še o stroških postopka.
2.Sodišče druge stopnje je pritožbama prve in druge toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prve in druge toženke v znesku 350.000,00 EUR z obrestmi (1. točka); da ne obstoji terjatev prve toženke do tožnika v znesku 350.000,00 EUR z obrestmi (2. točka); in odločilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožniku plačati 350.000,00 EUR z obrestmi (3. točka). V preostalem delu je pritožbi prve in druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka.
3.Druga toženka v dveh obsežnih predlogih za dopustitev revizije, ki ju Vrhovno sodišče obravnava kot enoten predlog za dopustitev revizije, v bistvenem trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili vsebino Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004, v nadaljevanju Dogovor (konkretno 6. točko) in Aneksa št. 2 k Dogovoru (konkretno 3. točko), in da je posledično zmotna presoja, da je druga toženka zavezana plačati pogodbeno kazen. Trdi tudi, da ostaja nepojasnjeno, kako je sodišče druge stopnje prišlo do zneska 350.000,00 EUR pogodbene kazni. Graja še odločitev, da je obveznost toženk solidarna. Zatrjuje kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. in 25. člena Ustave. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili določila Dogovora in Aneksa št. 2 k Dogovoru glede obstoja obveznosti revidentke zagotavljati tožniku zaposlitev v prvi toženki do njegove upokojitve in plačila pogodbene kazni za primer njene kršitve; oziroma ali sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji obstoja obveznosti plačila pogodbene kazni revidentke v okoliščinah primera pravilno uporabili določbo 18. člena v zvezi z 247. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); (2) ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje o odgovornosti revidentke za plačilo pogodbene kazni na temelju Dogovora in Aneksa št. 2 k Dogovoru, čeprav sta ugotovili, da njeno ravnanje ni imelo ključnega vpliva na odločitev prve toženke po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku; oziroma ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je revidentka odgovorna za plačilo pogodbene kazni tožniku; (3) ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da sklenitev Dogovora in Aneksa št. 2 k Dogovoru glede obveznosti revidentke zagotavljati tožniku zaposlitev v prvi toženki do njegove upokojitve in plačila pogodbene kazni za primer njene kršitve v okoliščinah konkretnega primera ni nična; oziroma ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 86. člena v zvezi s 5. členom OZ; (4) ali je v skladu z določilom tretjega odstavka 247. člena OZ dopusten dogovor o pogodbeni kazni za utrditev obveznosti zagotavljanja zaposlitve tožniku do njegove upokojitve, če slednja predstavlja modaliteto plačila kupnine za poslovni delež v družbi; (5) ali je sodba sodišča druge stopnje o določitvi primerne višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena OZ in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine; (6) ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in s tem podana kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; (7) ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljena, ter da odgovarja revidentka skupaj s prvo toženko za plačilo celotne obveznosti; oziroma ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 394. člena OZ; (8) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe 251. člena OZ s tem, ko sta tožniku omogočili uveljavljanje izpolnitve pogodbene obveznosti (zagotavljanje zaposlitve do upokojitve) z izpodbijanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve te obveznosti; (9) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 82. člena OZ, ko nista upoštevali pogodbenega namena pravdnih strank, da se zaposlitev tožniku zagotovi kot kupnina za njegov poslovni delež; (10) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 86. člena OZ v povezavi s tretjim odstavkom 247. člena OZ, ko sta presodili, da obveznost, ki so jo pogodbene stranke utrdile s pogodbeno kaznijo, ni denarna, čeprav je bila tožniku zaposlitev zagotovljena namesto kupnine za poslovni delež; (11) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 86. člena OZ, ko sta presodili, da dogovor o pogodbeni kazni ni ničen, čeprav nasprotuje kogentnim določbam tretjega odstavka 247. člena OZ; (12) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 86. člena OZ v zvezi z 249. členom OZ, ko sta presodili, da zaveza zagotavljanja zaposlitve tožniku ni nična, čeprav nasprotuje morali, načelu vestnosti in poštenja ter kogentnim določbam Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1); (13) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 240. in 250. člena OZ o dolžnikovi odgovornosti, čeprav je do kršitve obveznosti prišlo zaradi gospodarske krize, torej iz vzroka, za katerega toženki ne odgovarjata; (14) ali je materialnopravno pravilna presoja, da gre pri največji gospodarski krizi po depresiji iz 30-ih let prejšnjega stoletja, ki se je začela konec leta 2008, v gradbeništvu pa nekoliko pozneje, za predvidljive okoliščine za toženki kot gospodarska subjekta, ki se ukvarjata z gradbeništvom; (15) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 240. in 250. člena OZ o odgovornosti druge toženke, čeprav je do kršitve obveznosti prišlo zaradi ravnanja prve toženke, ki ni v sferi druge toženke in na katerega druga toženka ni mogla vplivati; (16) ali je pravilna materialnopravna presoja, da je druga toženka dolžna plačati pogodbeno kazen, čeprav ni kršitelj, saj ni delodajalec tožnika in ji ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da je v Dogovoru in Aneksu št. 2 k Dogovoru dogovorjeno, da zaveza plačati pogodbeno kazen velja za kršitelja; (17) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravne določbe 252. člena OZ o zmanjšanju pogodbene kazni; (18) ali sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta zaključili, da je pogodbena kazen dogovorjena za vsako kršitev posebej in ne kot skupna pogodbena kazen, čeprav je v Dogovoru in Aneksu št. 2 k Dogovoru pogodbena kazen določena kot celota in ne za vsako kršitev posebej, zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; (19) ali je sodišče druge stopnje s tem, ko ni obrazložilo višine znižane pogodbene kazni, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 22. in 25. člen Ustave; (20) ali sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko nista obrazložili, zakaj je zagotavljanje zaposlitve nedenarna in ne denarna obveznost, zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršili 22. in 25. člen Ustave; (21) ali sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko nista obrazložili, zakaj je gospodarska kriza 2008 predvidljiva okoliščina za toženki, zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršili 22. in 25. člen Ustave; in (22) ali sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta zaključili, da je druga toženka odgovorna za plačilo pogodbene kazni, čeprav ni kršitelj, v Dogovoru in Aneksu št. 2 k Dogovoru pa je dogovorjeno, da pogodbeno kazen plača kršitelj, zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
4.Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.
5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).
6.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).