Jedro

Pravilnost uporabe materialnega prava je treba preizkusiti po uradni dolžnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se v drugem odstavku izreka, odločba sodišča prve stopnje pa v nerazveljavljenem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in je med drugim odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo znesek 2,320.000,00 (v obrazložitvi prvostopne odločbe je naveden znesek 2,370.000,00 SIT) in ji povrniti stroške postopka. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložilo toženo podjetje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in zmotne uporabe materialnega prava po določilu 356. člena ZPP in sicer določb 145., 158. in 339. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Predlagal je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbo sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije je navajal, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj ni sodišče odločilo tudi o obveznosti zavarovalnice do tožnice, saj je bila v predlogu opredeljena kot tožena stranka. Sodišče bi moralo tožnico opozoriti, da predlog ni sposoben za obravnavanje, ker zahtevek zoper zavarovalnico ni bil podan. Šele iz tako popravljenega predloga bi bilo razvidno, v kakšnem sosporništvu sta toženca. Zavarovalnica je udeleženka s položajem sospornika. Zavarovalnica je že začela postopek za plačilo odškodnine, s čemer pa pridejo nanjo, po določilih 339. člena ZOR, vse zavarovančeve pravice. Zavarovanec je povzročitelj prometne nezgode, tožnica pa nima pravice do kumulacije odškodninskih zahtevkov. Zavarovalnica je že v času odločanja pred sodiščem reševala zahtevek za isto škodo, na kar je bilo sodišče opozorjeno, vendar ni reagiralo. Ta opustitev pomeni bistveno kršitev postopka po omenjenem določilu ZPP.

Glede subrogacije je vprašljivo, ali ni tožnica nezakonito uveljavljala odškodnino zoper toženca, saj je zavarovalnica tožnici 31.1.1995 v celoti izplačala odškodnino iz avtomobilske odgovornosti povzročitelja nesreče. Materialno pravo je bilo kršeno tudi zato, ker se v izpodbijani odločbi prvemu tožencu krivda zaradi povzročitve škode ne očita in ni ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožici, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona ni bila podana.

Navedba revizije, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v delu, ki se nanaša na odločitev o toženi zavarovalnici, ni utemeljena. Tožeča stranka je v predlogu za varstvo pravic res navedla kot toženo stranko oba toženca, vendar je odškodnino zahtevala le od podjetja. Predlog je bil sposoben za obravnavanje, zato ni bilo razloga za to, da vrne sodišče predlog tožeči stranki v popravo, v smislu določila prvega odstavka 109. člena ZPP. Predlog je bil razumljiv in je vseboval vse, kar mora predlog vsebovati. Če tožnica ni vložila zahtevka tudi zoper zavarovalnico, je to njena pravica in zaradi te okoliščine podjetje nima nobene škode. Iz njegove pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je razvidno, da ima pri zavarovalnici sklenjeno zavarovanje odgovornosti, zato bo lahko regresiralo znesek, ki ga bo izplačalo tožnici do višine zavarovalne vsote od zavarovalnice. V času izdaje odločbe sodišča prve stopnje je še veljal zakon o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 38/84 in 87/89), zato sklicevanje na sosporništvo ni utemeljeno, ker se določila o sosporništvu v postopku pred sodišči združenega dela niso uporabljala. V postopku so sodelovali udeleženci, to je vsi, ki so bili nosilci pravic in dolžnosti v razmerju, o katerem se je odločalo v postopku. Pri postavljenem zahtevku le zoper podjetje, pa sodišče ne po ZSZD ne po ZPP, ni imelo pravne podlage za to, da bi obveznost plačila odškodnine naložilo tudi zavarovalnici.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP zaradi neskladnosti izreka in obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje ni bila izrecno uveljavljena, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane odločbe ni preizkusilo.

Sklicevanje revizije na to, da je zavarovalnica tožnici izplačala odškodnino iz naslova avtomobilske odgovornosti v celoti 31.1.1995, je novost, ki ni pravno upoštevna. Po določilu 387. člena ZPP smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje o zadevi odločilo 26.1.1995, torej pred tem, ko naj bi zavarovalnica tožnici izplačala omenjeno odškodnino. Če je bila odškodnina, ki je bila tožnici v tem postopku priznana, že plačana, bo toženo podjetje plačilo lahko ugovarjalo v morebitnem izvršilnem postopku po 50. členu zakona o izvršilnem postopku (ZIP - Uradni list SFRJ, št. 20/78 do 27/90).

Pravno pomembna pa je navedba revizije, da je bilo kršeno materialno pravo glede temelja odškodninske odgovornosti. Podjetje v postopku na prvi in na drugi stopnji ni izpodbijalo tožničinega zahtevka glede temelja. Iz opisa okoliščin nesreče iz katere izhaja škoda, ki jo je utrpela tožnica, pa ni razvidno, zaradi česa naj bi podjetje objektivno ali krivdno odgovarjalo za posledice nesreče. Po določilu drugega odstavka 365. člena pazi sodišče po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Vprašanje krivdne ali objektivne odgovornosti podjetja za škodo pa je materialnopravno vprašanje.

Sodišče druge stopnje se do temelja odškodninske odgovornosti podjetja za škodo, ki jo je utrpela tožnica, ni opredelilo, zato je utemeljeno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, do katerega se bosta morali sodišči druge in prve stopnje opredeliti.

Ker je revizija zaradi povedanega utemeljena, ji je bilo treba na podlagi določila drugega odstavka 395. člena ZPP ugoditi, razveljaviti odločbo sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP, ZOR in ZIP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).