Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje brez konkretnega ugovora tožnika v smeri zmanjšane uporabe hiše v času, ko je v hiši živela tudi toženka, tožniku prisodilo v plačilo uporabnino v polovičnem znesku, je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi: „I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 17.979,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2017 dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 7.500,64 EUR.

III. Terjatvi tožeče stranke in tožene stranke se pobotata za znesek 7.500,64 EUR.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 12.594,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

V. V presežku se zahtevek tožeče stranke za znesek 7.500,64 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.979,40 EUR od 20.12.2016 do 31.7.2017 zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.466,21 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

VII. Tožeča stranka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti 238,27 EUR stroškov odvetniškega zastopanja tožene stranke pred sodiščem prve stopnje z nakazilom na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št. 01100-6950421931, sklic št. 00 100-6942019, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka do plačila.“

II. V preostalem delu se zavrne pritožba tožene stranke.

III. Tožeča stranka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti 12,23 EUR stroškov odvetniškega zastopanja tožene stranke pred sodiščem druge stopnje z nakazilom na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št. 01100-6950421931, sklic št. 00 100-6942019, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika proti toženki v višini 17.949,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka) in ugotovilo obstoj terjatve toženke proti tožniku v višini 6.250,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.783,33 od 1. 9. 2018 dalje do plačila in od zneska 467,31 EUR od 21.1.2019 dalje do plačila (II. točka izreka). Obe terjatvi je pobotalo za znesek 6.250,64 EUR (III. točka izreka) in toženki naložilo plačati tožniku v roku 15 dni znesek 13.299,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.263,94 EUR od 21.1.2019 dalje do plačila (IV. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo (V. točka izreka) in toženki naložilo, da mu povrne pravdne stroške v znesku 1.855,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), tožniku pa naložilo plačati v korist proračuna R Slovenije 149,80 EUR stroškov odvetniškega zastopanja toženke (VII. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da je tožnik toženki izročil vtoževani znesek z namenom, da plača dolg B.Ž., saj se je bal, da bo hiša prodana v izvršilnem postopku in se bo moral izseliti. Poudarja, da s tožnikom ni bil sklenjen noben dogovor o posojilu, temveč so med njima potekali pogovori o prepisu zgornjega stanovanja v hiši na tožnika. To je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik. Enako so izpovedali vsi trije sinovi. Toženka izpostavlja, da nobena od prič ni izpovedala, da naj bi tožnik toženki denar posodil, temveč da ji ga je izročil z namenom prepisa zgornjega dela hiše. Kar je tožnik plačal, po oceni toženke, ni bil dolžan plačati, zato tudi nima pravice terjati nazaj. Graja tudi v pobot določeno uporabnino. Meni, da sodišče prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je v določenem obdobju od 1.5.2015 do 29.2.2016 priznalo le polovično mesečno uporabnino, v posledici česar sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo v skladu s pritožbenimi navedbami, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Pritožba neutemeljeno vztraja, da posojilna pogodba med pravdnima strankama ni bila nikoli sklenjena in se pri tem opira na izpovedbe tožnika in prič, ki pa jih povzame vzete iz širšega konteksta. Sodišče druge stopnje glede danega posojila v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje, ki je na podlagi obširne obrazložitve pravilno zaključilo, da je tožnik toženki izročil denarna sredstva na njeno prošnjo, ker ni imela lastnih sredstev, da bi odplačala dolg B. Ž. in s tem preprečila prodajo njene nepremičnine v izvršbi, pri čemer je med pravdnima strankama obstajalo soglasje, da na strani toženke obstoji dolžnost vrnitve denarja. Tudi iz izpovedbe toženke namreč izhaja, da ji je bilo jasno, da je šlo za odplačen posel in da bo morala tožniku denar vrniti. Izpovedovala sicer je, da sta se o vrnitvi denarja le pogovarjala, ne pa tudi dogovorila, vendar kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav to pogovarjanje o vrnitvi denarja poleg ostalih okoliščin (prepustitev dela hiše tožniku) kaže na dejstvo, da ni šlo za neodplačen posel in da je tudi tožnica vedela, da gre za odplačen posel. Zgolj dejstvo, da je bilo govora o prepisu zgornjega dela hiše na tožnika, pravne narave danega oziroma posojenega denarnega zneska ne spreminja. Če je predmet posojila denar, mora posojilojemalec posojilodajalcu vrniti enak znesek denarja, kot ga je prejel (569. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Lahko pa se pogodbeni stranki, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi določila 283. člena OZ, sporazumeta, da dolžnik namesto izpolnitve prvotne obveznosti upniku izpolni drugo obveznost (nadomestna izpolnitev).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tako pravilno zaključilo, da je tožnik posodil toženki znesek v vtoževani višini, toženka pa mu ga ni vrnila, zaradi česar je pravilno priznalo obstoj terjatve tožnika do toženke. Pritožba sicer teka zakonskih zamudnih obresti od posojenega zneska ne graja, jih pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo na podlagi drugega odstavka 574. člena OZ in sicer po preteku dvomesečnega roka za vračilo posojila, ki se je iztekel 31.7.2017. Glede na navedeno pritožba toženke glede terjatve tožnika ni utemeljena. Je pa utemeljena v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku naložilo plačilo uporabnine za toženkino hiši v polovičnem znesku in sicer za čas od 1.5.2015 do 29.2.2016.1

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s plačilom uporabnine zavzelo stališče, da je tožnik dolžan za čas, ko je v toženkini hiši bival sam, plačati uporabnino v višini, ki jo uveljavlja toženka, za čas, ko pa je v hiši živela tudi toženka, pa uporabnino v polovičnem mesečnem znesku. Sodišče prve stopnje ima sicer razloge o plačilu polovičnega mesečnega zneska uporabnine, tako da kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podana, vendar pa so takšni razlogi sodišča prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje zmotni. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni ugovarjal višini uporabnine, temveč jo je le pavšalno prerekal, zaradi česar je pravilno štelo to dejstvo za priznano v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Tožnik prav tako ni navajal, da bi v času, ko je toženka živela v hiši, le-to uporabljal v manjšem obsegu kot v času, ko je v hiši živel sam. Kot je razumeti navedbe toženke v pobotnem ugovoru zahteva plačilo uporabnine v višini 250,00 EUR za tožnikovo bivanje v njeni hiši, ne glede na obseg bivanja. Ker tožnik tega niti pavšalno ni grajal, je potrebno šteti navedbe toženke za priznane. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez konkretnega ugovora tožnika v smeri zmanjšane uporabe hiše v času, ko je v hiši živela tudi toženka, tožniku prisodilo v plačilo uporabnino v polovičnem znesku, je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Toženka je glede na navedeno torej upravičena do uporabnine v vtoževani mesečni višini za ves čas, ko je tožnik neupravičeno bival v njeni hiši. Vendar ker s pritožbo izpodbija samo čas od 1.5.2015 do 29.2.2016, za katerega je sodišče prve stopnje prisodilo polovični mesečni znesek uporabnine, in ne izpodbija tudi časa od 1.3.2018 do 1.8.2018, ko je sodišče prve stopnje prav tako prisodilo polovični mesečni znesek uporabnine, je sodišče druge stopnje, ki mora odločati v mejah pritožbe, zaključilo, da je toženka upravičena do uporabnine za čas od 1.5.2015 do 19.9.2016 in za čas od 1.6.2017 do 28.2.2018 v mesečnem znesku 250,00 EUR2 in za čas od 1.3.2018 do 1.8.2018 do uporabnine v polovičnem znesku,3 skupaj torej do uporabnine v znesku 7.033,33 EUR. K temu je potrebno prišteti še v pobot uveljavljene in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene obratovalne stroške, ki jih pritožba ne izpodbija, v znesku 467,31 EUR. Tako znaša v pobot priznana terjatev toženke 7.500,64 EUR.

9. Toženka uveljavlja od v pobot uveljavljene terjatve tudi zakonske zamudne obresti od dne 1.9.2018 dalje, do katerih po oceni sodišča druge stopnje ni upravičena, saj ne zatrjuje, da je tožnika pozvala na plačilo uporabnine pred podanim pobotnim ugovorom v predmetnem postopku. Tako tožnik s plačilom v pobot uveljavljenega zneska sploh do podaje pobotnega ugovora pred sodiščem prve stopnje ni prišel v zamudo, v posledici česar toženka ne more zahtevati zakonskih zamudnih obresti od 1.9.2018 dalje do plačila.

10. Sodišče druge stopnje je v zvezi z uveljavljenim pobotom uporabilo materialno pravno teorijo, ki šteje, da je prišlo do pobota, ko so se stekli pogoji za pobot in ne šele s sodbo.4 OZ glede pobota v drugem odstavku 312. člena določa, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Pri procesnem pobotanju pobot nastane s sodbo, z odločbo o obstoju v pobot ugovarjane terjatve (tretji odstavek 324. člena ZPP), vendar se tudi v tem primeru skladno z drugim odstavkom 312. člena OZ šteje, da posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi tožeče in tožene stranke srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti. Posledica pobotanja je, da prenehata pobotani obveznosti do višine nižje od njiju.5

11. Ker je toženka uveljavljala v pobot svojo terjatev šele z vlogo dne 21.1.2019 so se takrat stekli pogoji za pobot. Terjatev toženke je takrat znašala 7.500,64 EUR, terjatev tožnika pa je z obrestmi do dne 21.9.2019 znašala 20.095,55 EUR6. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku še 12.594,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.1.2019 dalje do plačila.

12. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi toženke delno ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP).7

13. V posledici spremembe o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev. Sodišče druge stopnje pri tem v samo odmero pravdnih stroškov strank ni posegalo, ker le-ta pritožbeno ni sporna. Tožniku je priznalo stroške v višini 2.515,80 EUR, toženki pa stroške v znesku 1.142,25 EUR oziroma 571,12 EUR (upoštevaje dejstvo, da je imela toženka brezplačno pravno pomoč)8. 14. Tožnik, ki je postavil tožbeni zahtevek na plačilo 17.979,40 EUR, zaradi pobotnega ugovora ni uspel za znesek 7.500,64 EUR, kar pomeni, da znaša njegov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 58,28 %, uspeh toženke pa 41,72 %. Glede na uspeh je tako tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.466,21 EUR s strani toženke, toženka pa do povrnitve stroškov v znesku 238,27 EUR. Ker pa so bili le-ti izplačani na podlagi brezplačne pravne pomoči, do njih toženka ni upravičena, zato jih mora tožnik povrniti v proračun R Slovenije.9

15. Glede stroškov postopka s pritožbo sodišča druge stopnje ugotavlja, da je pritožbeno spornih še 11.728,76 EUR.10 Toženka je uspela s svojim pobotnim ugovorom v pritožbenem postopku še za nadaljnjih 1.250,00 EUR. Tako znaša njen pritožbeni uspeh 10,66 %.

16. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo strošek za sestavo pritožbo (upoštevaje sporno vrednost v pritožbenem postopku) 375 točk (Tar. št. 21/1 Odvetniške Tarife, v nadaljevanju OT), 2 % za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar znaša upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR, 229,50 EUR. Upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv je potrebno toženki odmerjene pritožbene stroške prepoloviti in tako znašajo 114,75 EUR.

17. Glede na uspeh toženke v pritožbenem postopku, mora tožnik povrniti njene pravdne stroške v znesku 12,23 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP) zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči v korist proračuna R Slovenije kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP).

1 Ne pa tudi za čas od 1.3.2018 do 1.8.2018, zato je sodišče druge stopnje za to obdobje pustilo polovični mesečni znesek uporabnine. 2 Za september 2016 pa za 19 dni, kar znaša upoštevaje dnevni znesek 8,33 (250EUR/30dni), 158,33 EUR. 3 Ker tega obdobja s pritožbo ne izpodbija. 4 T. Zima Jenull, Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017, str. 117. 5 II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008. 6 Za čas od 31.7.2017 do 21.1.2019 je nateklo 2.116,15 EUR zakonskih zamudnih obresti. 7 Ker je sodišče druge stopnje lahko postopkovne kršitve sodišča prve stopnje, odpravilo samo brez obravnave. Tako tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 440. 8 Določba petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Zodv). 9 Določilo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. 10 Kar predstavlja razliko med sporno vrednostjo v znesku 17.979,40 EUR in v pobot priznano terjatvijo toženke v znesku 6.250,64 EUR.