Jedro

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz predpisov (33.a člena ZGO in iz določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K.), da so navedene površine namenjene proizvodnim dejavnostim, torej je predlagan poseg glede namembnosti skladen s PUP, ki posebnih določb v zvezi s predmetno gradnjo nima, kot tudi s splošnimi določbami, ki veljajo za celotno območje, kar je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila že tožena stranka in pred njo upravni organ prve stopnje, medtem ko umestitvi objekta v prostor tožniki niti ne ugovarjajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 8.4.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe F.F. in tožnikov zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 27.12.2001. Z navedeno prvostopno odločbo je bila investitorju T. d.o.o., (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) dovoljena gradnja distribucijskega centra na zemljiščih parc. št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16 in 17 k.o. ... in gradnja plinskega voda na zemljiščih parc. št. 18, 19 in 20 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo na podlagi 33. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/2000). Kot ugotavlja v izpodbijani odločbi že tožena stranka, so bila pridobljena tudi vsa potrebna soglasja. Tožniki pa temu ne ugovarjajo oziroma ne uveljavljajo morebitnih nepridobljenih soglasij.

V zadevi ni sporno, da se lokacija nahaja v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranja (Uradni vestnik G., št. 15/88, 38/96, 5/97, 43/97, 23/98, 28/98 in Uradni list RS, št. 70/94, 35/95, 69/95, 27/96 in 6/2001, PUP). Prav tako ni sporno, da zemljišča ležijo v prostorski celoti 06 S., v območju urejanja: P 06/1 - tovarna S. Te površine so namenjene proizvodnim dejavnostim, torej je predlagan poseg glede namembnosti skladen s PUP, ki posebnih določb v zvezi s predmetno gradnjo nima. S splošnimi določbami, ki veljajo za celotno območje, pa je predlagani poseg skladen, kar je v izpodbijani odločbi po mnenju sodišča prve stopnje pravilno ugotovila že tožena stranka in pred njo upravni organ prve stopnje, medtem ko o umestitvi objekta v prostor tožniki niti ne ugovarjajo.

V zadevi je bila opravljena javna obravnava dne 7.12.2001. V zvezi s to javno obravnavo prvi tožnik A.A. v tožbi ugovarja, da ni prejel vabila na obravnavo in se posledično ni imel možnosti izjaviti glede posega ter ustrezno varovati svojih pravic in pravnih koristi. Prvi tožnik ne izpodbija dejstva, da pisnega obvestila ne bi prejel, torej, da o pošiljki ne bi bil niti obveščen. V zmoti pa je po mnenju sodišča prve stopnje, ko navaja, da bi moralo biti iz obvestila razvidno, kdo je pošiljatelj oziroma kakšna je vsebina pošiljke. Po mnenju sodišča prve stopnje iz zakonskih določb ne izhaja, da bi moralo biti iz obvestila razvidno, za kakšno pošiljko gre. Ker v tem primeru ne gre za obvezno osebno vročanje, se vročitev opravi v skladu s predpisi o poštnih storitvah (Zakon o poštnih storitvah, Uradni list RS, št. 35/97, ZPSto). Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožbeni ugovor o kršitvah določb postopka v zvezi z vročitvijo vabila prvemu tožniku neutemeljen, saj je prvi tožnik obvestilo o pošiljki prejel, vendar je ni dvignil. Drugi tožnik J.J. prav tako uveljavlja kršitve določb postopka ter navaja, da je upravni organ prve stopnje isti dan izdal tako sklep, da se mu ne prizna položaj stranke v tej zadevi, kot tudi odločbo o glavni stvari, to je sporno enotno dovoljenje za gradnjo. Svoje trditve, da gre za absolutno kršitev pravil postopka, opira med drugim tudi na stališče, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, Oddelka v Celju. V zvezi s to sodbo oziroma stališčem, ki je v njej sprejeto, sodišče prve stopnje pojasnjuje, da gre v citirani zadevi za drugačno dejansko stanje. Vprašanje lastnosti oziroma položaja stranke je bilo odvisno od rešitve predhodnega vprašanja, ki se je obravnavalo v sodnem postopku pred rednim sodiščem in je to zahtevalo prekinitev postopka. Po mnenju sodišča prve stopnje stališče iz citirane sodbe ni splošno uporabno za vse primere v zvezi s priznanjem lastnosti stranke v upravnem postopku.

Iz upravnih spisov je, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, razvidno, da sta bila tako sporni sklep, s katerim drugemu tožniku ni bila priznana lastnost stranke, kot tudi sporno enotno dovoljenje za gradnjo, izdana 27.12.2001. Zoper sklep se je drugi tožnik pritožil in tožena stranka je v pritožbenem postopku z odločbo z dne 14.3.2002 sklep odpravila ter drugemu tožniku priznala lastnost stranke v postopku. Po presoji sodišča prve stopnje s tem drugemu tožniku niso bile kršene pravice glede pravnega varstva. Drugi tožnik je vložil pritožbo zoper sporno enotno dovoljenje za gradnjo. Po presoji sodišča prve stopnje pa so tehtni tudi argumenti tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je drugi tožnik bil s sporno gradnjo toliko seznanjen, da se je lahko na odločbo pritožil ter se vsebinsko spustil v presojo zakonitosti odločbe.

Tožniki v tožbi tudi menijo, da o njihovih pritožbah tožena stranka ni v celoti odločila in ni v celoti rešila predmeta tožbe, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožniki v tožbi sicer ne navajajo, glede katerih pritožbenih ugovorov naj tožena stranka ne bi odločila oziroma naj ne bi odločila v celoti. Sodišče prve stopnje pa po vpogledu v pritožbe in izpodbijano odločbo tožene stranke ugotavlja, da je tožena stranka odgovorila na vse relevantne pritožbene ugovore. Tako je po presoji sodišča prve stopnje ta tožbeni ugovor neutemeljen in zatrjevana kršitev 254. člena ZUP ni podana.

Tožniki ugovarjajo tudi stvari pristojnosti upravnega organa prve stopnje, ki je izdal enotno dovoljenje za gradnjo. Po mnenju tožnikov namreč upravni organ prve stopnje ni stvarno pristojen za izdajo spornega enotnega dovoljenja za gradnjo. Pri tem se sklicujejo na Odlok o določitvi objektov in naprav ter drugih posegov v prostor, za katere daje lokacijsko dovoljenje za urejanje prostora pristojni republiški organ (Uradni list SRS, št. 28/85 in Uradni list RS, št. 67/97). Ta odlok namreč določa, da za objekte v 1. in 2. varstvenem pasu na tistih zaščitenih območjih vodnih virov pitne vode, ki služijo potrebam več občin, daje lokacijsko dovoljenje republiški organ.

Stvarno pristojnost za izdajo lokacijskega dovoljenja določa 52. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki v 1. odstavku določa, da lokacijsko dovoljenje izda za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ. Stvarno pristojnost za izdajo gradbenega dovoljenja pa določa 35. člen ZGO, ki v 1. odstavku določa, da gradbeno dovoljenje izda upravna enota. Iz citiranih določb izhaja, da je splošno stvarno pristojen za odločanje v tovrstnih zadevah upravni organ prve stopnje, torej upravna enota.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je bila izdelana tudi strokovna ocena obremenitve okolja za sporni poseg v prostor, in sicer jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo. Iz te ocene je tudi razvidno, da zemljišče, na katerem bo obravnavani poseg, ne leži na območju, ki bi bilo z odlokom zavarovano kot vodovarstveno območje in za katerega bi bil z odlokom sprejet vodovarstveni režim. Po presoji sodišča prve stopnje je tako izpodbijano enotno dovoljenje za gradnjo izdal pristojni organ, saj ne gre za objekt v 1. ali 2. varstvenem pasu na tistih zaščitnih območjih vodnih virov pitne vode, ki služijo potrebam občin (8. alinea 1. točke 2. člena prej citiranega odloka, ki določa pristojnost republiškega upravnega organa).

Drugi tožnik v tožbi še zatrjuje, da je meja zemljišča, na katerem se predvideva sporni poseg, sporna. Z ograjo naj bi se namreč bistveno posegalo v območje poljske poti, ki je v naravi širša, kot to izhaja iz katastra. Dostop do zemljišč naj bi bil oviran oziroma zaradi postavitve ograje nemogoč. Vendar drugi tožnik, razen pavšalne trditve, da je meja sporna, za to ni predložil nobenih dokazov. Po mnenju sodišča prve stopnje pa v upravnih spisih ni podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, da so tožniki sprožili postopek za ureditev meje in tega v upravnem postopku tudi ne zatrjujejo. Kolikor pa tožniki ugovarjajo točnosti podatkov, ki izhajajo iz zemljiškega katastra, leži dokazno breme na njihovi strani. Če je meja sporna, je njen potek možno ugotavljati v postopku za ureditev mej, torej v sodnem postopku, obstoj tega postopka pa, kot že navedeno, ni izkazan.

Tožniki v tožbi zatrjujejo tudi kršitev določb 4. odstavka 30. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj naj bi postopek vodil predstojnik organa, ne da bi izpolnjeval pogoje, določene v 31. členu ZUP. Vendar tožniki v potrditev teh svojih tožbenih navedb niso predložili nobenih dokazov, niti jih niso natančneje opredelili. Zgolj dejstvo, da ima enotno dovoljenje za gradnjo opravilno številko brez začetnic osebe, ki je vodila postopek, po mnenju sodišča prve stopnje ne dokazuje, da ta oseba ne izpolnjuje pogojev glede izobrazbe oziroma pogojev za vodenje postopka. Iz izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo je, po mnenju sodišča prve stopnje, kot to pravilno ugotavljajo tožniki, razvidno, da ga je podpisal le načelnik upravne enote. Okoliščina, da je odločbo podpisal le načelnik upravne enote, ne pa tudi oseba, ki je postopek do izdaje odločbe vodila, po presoji sodišča prve stopnje ne pomeni take kršitve procesnih pravil, ki bi pomenila absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot to zmotno zatrjujejo tožniki. Po presoji sodišča prve stopnje ta kršitev procesnih pravil na samo odločitev ni imela nobenega vpliva in ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Postopek pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke je bil po mnenju sodišča prve stopnje pravilen, prav tako je pravilna in na zakonu utemeljena izpodbijana odločba, zato je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki so jo tožniki vložili dne 21.1.2003, tožniki ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Niso se le sklicevali na to, da je meja z izdajo izpodbijanega dovoljenja postala sporna, pač pa so za to ponudili tudi dokaze, to je zaslišanje strank in ogled na kraju samem. Po njihovem mnenju je stališče sodišča prve stopnje, da se to vprašanje rešuje zgolj v postopku za ureditev mej, napačno in nezakonito. Če je meja sporna in se poseg v prostor predvideva prav na tem območju, bi upravni organ moral ta sporna dejstva strankam predočiti in razjasniti zadevo ter po potrebi postopek prekiniti, vse dokler vprašanje o uporabi spornega dela zemljišča in meje ni rešeno, saj gre po njihovem mnenju za predhodno vprašanje.

V obravnavanem primeru je upravno odločbo prve stopnje podpisal le načelnik M.M., potem, ko je upravni delavki zadevo odvzel. Torej se šteje, da je tudi sam načelnik vodil postopek in o zadevi tudi odločil. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do dne plačila.

Tožena stranka, prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov obravnavalo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz predpisov (33. a člena ZGO in iz določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranja), da so navedene površine namenjene proizvodnim dejavnostim, torej je predlagan poseg glede namembnosti skladen s PUP, ki posebnih določb v zvezi s predmetno gradnjo nima, kot tudi s splošnimi določbami, ki veljajo za celotno območje, kar je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila že tožena stranka in pred njo upravni organ prve stopnje, medtem, ko umestitvi objekta v prostor tožniki niti ne ugovarjajo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožbeni ugovor, ki ga tožniki ponavljajo v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, o kršitvah določb postopka v zvezi z vročitvijo vabila prvemu tožniku neutemeljen, saj je prvi tožnik obvestilo o pošiljki prejel, vendar je ni dvignil. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno pojasnilo sodišča prve stopnje, da gre v citirani zadevi (sodišča prve stopnje, Oddelka v Celju) za drugačno dejansko stanje, saj je bilo vprašanje položaja stranke odvisno od rešitve predhodnega vprašanja, ki se je obravnavalo pred sodnim postopkom pred rednim sodiščem in je to terjalo prekinitev postopka. Zato stališče iz citirane sodbe ni splošno uporabno za vse primere v zvezi z priznanjem lastnosti stranke v upravnem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča so pravilna tudi stališča sodišča prve stopnje glede tožbenih navedb tožnikov o priznanju lastnosti stranke v postopku; da o pritožbah tožnikov tožena stranka ni v celoti odločila in ni v celoti rešila predmeta pritožbe; o ugovorih tožnikov glede stvarne pristojnosti upravnega organa prve stopnje; o tem, da je meja zemljišč, na katerih se predvideva sporni poseg, sporna, saj bi se z ograjo bistveno posegalo v območje poljske poti, ki je v naravi širša, kot to izhaja iz katastra in o tem, da so podane kršitve določb 4. odstavka 30. člena ZUP, saj naj bi postopek vodil predstojnik organa, ne da bi izpolnjeval pogoje, določene v 31. členu ZUP. Te ugovore ponavljajo tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedene ugovore, saj nimajo podlage v določbah ZUP, ZUN, ZGO in Odloka o določitvi objektov in naprav ter drugih posegov v prostor, za katere daje lokacijsko dovoljenje za urejanje prostora pristojni republiški organ, pa tudi ne izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Tudi pritožbeno sodišče meni in pri tem pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj dejstvo, da ima enotno dovoljenje za gradnjo opravilno številko brez začetnic osebe, ki je vodila postopek, ne dokazuje, da ta oseba ne izpolnjuje pogojev glede izobrazbe oziroma pogojev za vodenje postopka. V zvezi s tem je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniki v potrditev svojih tožbenih navedb, ki jih sedaj ponavljajo v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, glede tega niso predložili nobenih dokazov, niti jih niso natančneje opredelili.

Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe tožnikov. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.