Jedro

Uporaba fitnes naprav pomeni uporabo športnega objekta, kar pomeni, da mora biti vsak udeleženec skrben, da mora sam paziti na tveganja, ki so tipična in predvidljiva. Res je, da je tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja s fitnesom strožje odgovorna, saj zanjo velja profesionalna skrbnost, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžna storiti to, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik. Dolžnost tožene stranke je, da zagotovi ustrezne varnostne ukrepe in sicer tiste, ki presegajo običajno tveganje, saj je pravilo, da tipično tveganje prevzame športnik sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženih strank, da mu solidarno plačata odškodnino v znesku 14.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugotožena stranka pa še 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mu solidarno povrneta stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da povrne prvi toženi stranki 985,03 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik se je 5. 7. 2007 poškodoval pri vadbi v fitnes studiu, katerega upravljalec je Z., ko je dvigoval 190. kg uteži iz počepa in mu je utež padla na nogo. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče zaslišalo tudi izvedenca s področja športa, je sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je za nastanek škodnega dogodka odgovorna drugotožena stranka ter da je glavni in odločujoči vzrok obravnavanega škodnega dogodka ta, da je tožnik precenjeval svoje sposobnosti in ni upošteval pravil varne vadbe s tem, ko na napravi, na kateri je vadil v trenutku nesreče, ni nastavil spodnjih varoval- distančnikov na ustrezno višino.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pritožbi izpostavlja opustitev drugotožene stranke, ker ni poskrbela za ustrezni nadzor obiskovalcev fitnesa, saj ni imela zaposlene osebe, ki bi udeležencem svetoval in jim pomagal pri izvajanju vaj. Drugotožena stranka je bila dolžna zagotoviti vsem svojim obiskovalcem osebo, ki bi jim svetovala, kako naj izvajajo določene vaje in jih tudi opozarjala. V kolikor bi P.L. opravljal svoje delo, bi ga moral takoj opozoriti, da je njegov položaj pri izvajanju želene naloge napačen, kot tudi, da naprave ne uporablja pravilno. Ker tega ni storil, je bil pri izvedbi vaje, ki jo je delal, prepuščen samemu sebi in svojemu znanju. Meni, da bi moral fitnes zagotoviti osebo, ki bi bila obiskovalcem ves čas na razpolago, tega pa ni storil in tudi ni nudil ustreznega nadzora nad opravljanjem vaj. Za takšno opustitev pa drugotožena stranka odgovarja. V zvezi z mnenjem, ki ga je izdelal izvedenec, pa izvedencu očita, da nedopustno dela razlike med obiskovalci, ko loči tiste, ki prvič pridejo v fitnes od ostalih. Meni, da se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti z dejstvom, da je sam treniral že približno deset let. Sodišču tudi očita, da ni upoštevalo dejstva, da je nalogo strokovno pravilno izvedel, da pa naprava na kateri je vadil, ni predvidena za vadeče, ki močno odstopajo v svojih sposobnostih. Tako meni, da je s temi kršitvami v celoti izkazana krivdna odgovornost drugotožene stranke. Četudi je že dalj časa treniral, pa to še ne pomeni, da nadzor nad izvajanjem njegovih vaj ni potreben, kot je to sodišče napačno zaključilo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa da se sodbo razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje in toženim strankam naloži v plačilo vse pravdne stroške. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnikova trditvena podlaga je bila naslednja: - pri dvigovanju uteži se je premaknila sama naprava, ker ni bila pritrjena na podlago, zaradi česar je izgubil ravnotežje in mu je utež padla na nogo, - upravljalec bi moral poskrbeti za ustrezno montažo naprave, - tožnik je dvigoval težo 190 kg, ki je za večino izjemno visoka, je treniran bodybilder in usposobljen, saj je zelo izkušen in je vajo opravil popolnoma pravilno, zelo dobro pozna tehniko - do nezgode je prišlo po krivdi lastnika fitnesa, ker ni zagotovil montaže te naprave, saj bi moral zagotoviti, da se naprava ne bi premaknila in bi morala biti fiksno pritrjena - drugotožena stranka je malomarno skrbela za to napravo, ker ni zagotovila niti inštruktorjev, ki bi skrbeli za varnost in ki bi lahko umaknili utež z noge takrat, ko mu je ta utež padla na nogo - drugotožena stranka naprave ni primerno vzdrževala, saj so se tulci na vodilih zatikali - delavec mu je ves čas dopuščal izvajanje vaje, ni ga opozoril, na napravi ni opozorila, da se zatiča ne sme odstranjevati, sam zatičev ni odstranil - nikoli ni bil opozorjen na napake in so mu dopuščali, da je delal takšne vaje - konstrukcija naprave ne bi smela omogočati padca uteži. To je bila tista trditvena podlaga, na kateri je sodišče prve stopnje pravilno in v skladu z določbo 131 člena Obligacijskega zakonika (OZ) presojalo odgovornost drugotožene stranke, v zvezi s tem pa odgovornost prvotožene stranke, pri kateri je drugotožena stranka imela zavarovano svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je ob izvedbi obširnega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo tudi izvedenca, pravilno sledilo mnenju izvedenca, ki je opisal način vaje tožnika, in ki ga je sodišče povzelo v točki 19 sodbe in tudi navedel, da bi se tožnik lahko glede na konstrukcijo naprave izognil možnemu premiku naprave, če bi bil obrnjen od stene stran, ne pa k steni. Prav tako je izvedenec v mnenju pojasnil pravilno uporabo varnostnih zatičev oziroma distančnikov in obrazložil kako se nastavijo varovala, ki onemogočajo padec uteži. Tako je ob izvedenem dokaznem postopku v točki 20 pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je za nastanek škodnega dogodka odgovorna drugotožena stranka. Razlogi v sodbi so zadostni. Pritožnik pa dejstva, ki ga je zatrjeval v tožbi in sicer, da je bil vzrok nezgode v nepritrjeni napravi, s pritožbo ne izpostavlja več.

Pritožnik v pretežnem delu pritožbe izpostavlja ravnanje drugotožene stranke oziroma njeno opustitev, ki jo vidi v tem, da ni zagotovila osebe, ki bi ga poučila niti ki bi mu stalno lahko svetovala, kako naj vaje izvaja ter tudi opozarjala na kakršnekoli nepravilnosti. S tem utemeljuje protipravno ravnanje tožene stranke. Vendar ti pritožbeni očitki, ob že navedenem, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je strokovnjak na tem področju in ki je povedal, da fitnes centri praviloma nimajo posebnih pravil, da pa je običajno tako, da se osebam, ki prvič pridejo v tak center pokaže, kako naprave delujejo in se jih občasno tudi kontrolira, medtem ko za izkušene osebe to ni potrebno. Iz mnenja izvedenca torej jasno izhaja, da takšen nadzor, kot ga v pritožbi izpostavlja tožnik, ni bil potreben. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje kakšen naj bi bil ustrezen nadzor, vsekakor pa to ne more biti takšen, da bi nekdo stalno stal ob njemu in ga opazoval, saj bi v tem primeru moral imeti osebnega trenerja. Tudi če tožena stranka ni imela zaposlenega delavca, ki bi imel opravljen izpit, to še ne pomeni, da je takšna opustitev v vzročni zvezi z nastalo tožnikovo poškodbo. Tožnik je sam ves čas zatrjeval svojo izjemno izkušenost in sposobnost, kako obvlada takšne vaje kot tudi, da ima večletne izkušnje in da je v svoji kondiciji in pri opravljanju takšnih vaj nadpovprečen. Prav tako je zatrjeval, da se že več let ukvarja s to dejavnostjo, torej je bil izkušen in posebnih navodil in varstva ni potreboval. To je v mnenju potrdil tudi izvedenec, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo in ki je navedel, da je tožnik izkušen športnik in že vrsto let dela vaje za moč na takih in podobnih napravah. Prav tako pa je izvedenec navedel, da če bi tožnik imel pravilno nastavljena spodnja varovala, da nezgode ne bi prišlo.

Tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da si je tožnik pri vstopu v fitnes s tem, ko je plačal vstopnino, zagotovil osebo, ki naj bi ga kontrolirala. Uporaba fitnes naprav pomeni uporabo športnega objekta, kar pomeni, da mora biti vsak udeleženec skrben, da mora sam paziti na tveganja, ki so tipična in predvidljiva. Res je, da je tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja s fitnesom strožje odgovorna, saj zanjo velja profesionalna skrbnost (OZ člen 6/2), vendar pa to še ne pomeni, da je dolžna storiti to, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik. Dolžnost tožene stranke je, da zagotovi ustrezne varnostne ukrepe in sicer tiste, ki presegajo običajno tveganje, saj je pravilo, da tipično tveganje prevzame športnik sam. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je povedal, da ni potrebno, da bi oseba, ki je v fitnesu ves čas gledala kaj dela kateri od vadečih ali ga kontrolirala, saj je bil tožnik tisti, ki se je lotil dvigovanja uteži, pri tem pa je sam povedal in to večkrat poudaril, da je bil zelo izkušen in da je tega dne tudi vadil z izkušenim športnikom. Tudi izvedenec je v mnenju navedel, da izkušeno vadeči z dolgoletno prakso, kot jo je imel tožnik, strokovnih nasvetov ni potreboval niti pričakoval. Glede na mnenje izvedenca, ki je opisal, kakšna mora biti organizacija fitnes centra, torej ni bilo potrebno, da bi tožnika strokovna oseba posebej kontrolirala. Sicer pa je sodišče prve stopnje v točki 20 sodbe navedlo, da tožnik na napravi, na kateri je vadil ni nastavil spodnjih varoval na ustrezno višino- če bi to storil mu utež ne bi mogla pasti na nogo. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni dokazana vzročna zveza med opustitvijo drugotožene stranke in tožnikovo poškodbo kot tudi, da je tožnik sam odgovoren za nastalo nezgodo.

Pritožbene navedbe o tem, da bi ga moral P.L. takoj opozoriti, da dela vajo napačno, ker je bil obrnjen proti steni, opozoriti pa bi ga moral tudi na to, da naprave ne uporablja pravilno, ne držijo. Tožnik je sam zatrjeval, da je bilo zelo usposobljen, zato ni bilo potrebno, da bi tožena stranka zagotovila takšno varstvo. Tožnik tudi ni zatrjeval, da je kadarkoli želel dobiti kakšna pojasnila od drugotožene stranke, nasprotno ves čas je zatrjeval kako je bil usposobljen.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da izvedenec ne bi smel obiskovalcev deliti v dve skupini, ker da obiskovalci nimajo opravljenega strokovnega izpita. Izvedenec je pojasnil, da je organizator v fitnes centrih dolžan opozoriti tiste od obiskovalcev, ki pridejo prvič v fitnes, še posebno, kadar delajo na težjih napravah, ni pa dolžan opozarjati tistih, ki niso začetniki in redno obiskujejo fitnes centre. Zato je izvedenec pravilno obrazložil zakaj je obiskovalce delil v dve skupini in pritožba v tem delu ni utemeljena.

V konkretni situaciji, ko je tožnik kot zelo izkušen športnik prišel v fitnes center, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna oziroma da tožnik ni dokazal, da je tožena stranka opustila potrebno skrbnost. Zato je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde (OZ člen 131/1). Sodišče prve stopnje je svoje zaključke obširno obrazložilo, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165,154/1).