Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 6.960,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 2. 2013 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo naj povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 806,42 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju navedel, da je bilo zdravljenje pri tožnici zaključeno 7. 10. 2010. S tako ugotovitvijo se tožnica ne strinja, zato je izvedensko mnenje prerekala. Zdravljenje takrat ni bilo zaključeno, saj iz izvida s 7. 10. 2010 izhaja, da se je stanje tožnice izboljšalo, vendar še vedno ne more normalno uporabljati desne roke pri vsakodnevnih opravilih ter se priporoča bolniški stalež do konca novembra 2010. Bolniški stalež je bil zaključen 12. 11. 2010. Tožnici so se še vedno pojavljale bolečine, ki jih je blažila z uporabo analgetikov. Kontrolni pregled je opravila 20. 1. 2011, ugotovljeno je bilo subjektivno izboljšanje stanja poškodovane roke. Tožnica je med zdravljenjem aktivno sodelovala z lečečim zdravnikom. Tožnica je zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja in neposredno zaslišanje izvedenca. Izvedenec izvedenskega mnenja ni dopolnil, na obravnavi pa ni eksplicitno odgovarjal na točno zastavljena vprašanja. Dvom v verodostojnost izvedenskega mnenja je vzbudil izvedenec, ko je zapisal, da je tožnico osebno pregledal in da je pregledal njen zdravstveni karton. Na eksplicitno zastavljeno vprašanje pa je odgovoril, da nič od tega ni opravil. Tožnica je zato predlagala postavitev novega izvedenca, njen predlog pa je sodišče zavrnilo. V konkretnem primeru 7. 1. 2010 (pravilno: 7. 10. 2010) niso bile dokončno znane vse posledice tožničine poškodbe. Tožnica je po tem datumu trpela fizične bolečine in izvajala naučene vaje. Hladila roko z obkladki in bolečine blažila z analgetiki. Dejstvo, da po tem datumu nihče od zdravnikov ni izvajal aktivnega zdravljenja, ne pomeni, da je bilo zdravljenje takrat zaključeno.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana(1) 6. 6. 2010, tožničino zdravljenje je bilo zaključeno 7. 10. 2010, tožba pa je bila vložena 17. 10. 2013. Ker je tožena stranka uveljavljala ugovor zastaranja, mu je sodišče ugodilo in zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na določilo 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 6. Tožena stranka odločitev sodišča izpodbija, saj meni, da je sodišče napačno ugotovilo, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno. Zaključek sodišča, da naj bi bilo zdravljenje zaključeno 7. 10. 2010, je po oceni pritožbe napačen, saj tožnica po tem datumu še vedno ni mogla normalno uporabljati desne roke pri vsakodnevnih opravilih, bolniški stalež je trajal do 12. 11. 2010, 20. 1. 2011 pa je tožnica opravila kontrolni pregled pri zdravniku specialistu. Izpodbija tudi verodostojnost izvedenskega mnenja, saj izvedenec tožnice ni osebno pregledal, niti njenega zdravstvenega kartona lečečega zdravnika, sodišče pa ni postavilo novega izvedenca medicinske stroke, kljub temu, da je tožeča stranka to predlaga. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

7. Po določilu 352. člena OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je poškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Sodišče mora vsebinsko napolniti pojem, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo. Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Prvostopenjsko sodišče je temu sledilo in ugotovilo, kdaj je bilo oškodovankino stanje stabilizirano in je bilo končano zdravljenje, od katerega je bilo realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Da bi to ugotovilo si je pomagalo tudi z izvedenskim mnenjem dr. E. S., ki ga je tekom postopka postavilo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zdravljenje tožnice trajalo do 7. 10. 2010, ko je zaključila z aktivnim zdravljenjem na oddelku za terapijo bolečine. Od takrat dalje ni bila izvajana nobena terapija več. Predpisano ni bilo več nobeno zdravljenje niti nadaljnji kontrolni pregledi. Tožnica je bila res kontrolno pregledana 20. 1. 2011, vendar terapija pred tem ni bila izvajana. Ugotovljeno je bilo subjektivno izboljšanje stanje. Ni pa bilo predpisano zdravljenje niti nadaljnji kontrolni pregledi. Glede kontrolnega pregleda je sodišče ocenilo, da gre za posamezne medicinske postopke, ki nimajo za posledico spremembe tožničinega stanja. Ponovno sklicevanje tožnice v pritožbi na kontrolni pregled v januarju 2010 ter trajanje bolniškega staleža do novembra 2010 ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Ključno je, da je bilo tožničino stanje do tega datuma stabilizirano in je bilo zdravljenje končano, saj ni bila izvajana nobena terapija več. Kontrolni pregled v januarju naslednjega leta ter bolniški stalež za polovičen delovni čas, na spremembo tožničinega stanja nista imela vpliva.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neverodstojnosti izvedeniškega mnenja in neupravičenosti zavrnitve postavitve novega izvedenca. Izvedenec je na pripombe tožeče stranke, ki jih je podala zoper izvedensko mnenje, odgovarjal neposredno zaslišan na naroku. Pojasnil je, da tožnice ni osebno pregledal, saj lahko opis in potek zdravljenja ugotovi iz medicinske dokumentacije. Osebni pregled pa bi pokazal (le) sedanje stanje oziroma, če ima tožnica po poškodbi še kakšne trajne posledice. Iz medicinske dokumentacije je izvedenec lahko ugotovil, kdaj je bilo tožničino stanje stabilizirano in kdaj je bilo končano zdravljenje. Osebni pregled zato niti ni bil potreben. Očitek, da izvedenec tožnice ni pregledal, zato ni utemeljen. Če tožeča stranka z izvedenskim mnenjem ni bila zadovoljna, to ne pomeni, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca. Sodišče je izvedensko mnenje sprejelo, na podlagi pripomb tožene stranke pa ga je izvedenec dopolnil. Pritožbeni očitek, da izvedenec ni "eksplicitno" odgovarjal na vprašanja pooblaščenca, na zaključke, ki so relevantni za pravilnost odločitve, ne vplivajo in ne narekujejo postavitve novega izvedenca.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Op. št. (1): Tožnico je ugriznil toženčev pes.