Jedro

Pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je bila okrnjena tožnikom, je ustavna pravica pozitivnega statusa, kar pomeni, da pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati. Iz tega izhaja, da mora država tudi na področju prometa sprejemati take ukrepe, da posamezniki zaradi prometa ne bodo izpostavljeni prekomernemu hrupu. Čim takšnih ukrepov (pa čeprav zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev) ne sprejeme in pride do obremenitev okolja, ki presegajo dovoljene meje, je podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve obravnavane ustavne pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v: - I. točki izreka tako, da se znesek 2.800,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku, zniža za 400,00 EUR (na 2.400,00 EUR), znesek 2.800,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati drugi tožnici, zniža za 400,00 EUR (na 2.400,00 EUR) znesek 2.400,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tretjemu tožniku, zniža za 400,00 EUR (na 2.000,00 EUR), in znesek 2.500,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati četrti tožnici, zniža za 400,00 EUR (na 2.100,00 EUR), - II. točki izreka tako, da se znesek 10.500,00 EUR nadomesti z zneskom 8.900,00 EUR, - III. točki izreka pa tako, da se znesek 1.350,29 EUR zniža za 356,59 EUR (na 993,70 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 81,84 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) naložilo toženi stranki, naj plača prvemu tožniku 2.800,00 EUR, drugi tožnici 2.800,00 EUR, tretjemu tožniku 2.400,00 EUR in četrti tožnici 2.500,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila; (II.) tožbeni zahtevek nad dosojenim zneskom 10.500,00 EUR do vtoževanega zneska 12.600,00 EUR, je kot neutemeljen zavrnilo; (III.) toženi stranki je naložilo, naj plača tožnikom njihove pravdne stroške v višini 1.350,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga, da se prisojena odškodnina ustrezno zniža oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z ustrezno stroškovno posledico. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da porast hrupa na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega in da zato ne gre za škodo, ki bi presegla običajne meje. Sodišče ni zadostilo zahtevi po ugotovitvi dejanskega stanja, saj je povzelo le zakonske določbe in navedbe strank ter izpovedbe tožnikov, pri čemer se je praktično izognilo vsebinski presoji izvedenih dokazov oziroma jih je obravnavalo selektivno. Ker porast hrupa na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega, ne gre za hrup, ki presega običajne meje. Sodišče bi moralo pri zapolnjevanju pravnega standarda običajnih obremenitev izhajati iz vrednosti emisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji in pri tem ugotoviti, kakšne jakosti so tožniki še dolžni trpeti, ker so za okolje ob takšnih cestah normalne. Sodišče pa teh okoliščin ni štelo za pomembnih, saj se je zadovoljilo le z golimi podatki o jakosti hrupa ob sporni cesti v relevantnem obdobju. Sodišče toženi stranki očita, da je dovolila, da se je promet v spornem obdobju iz leta v leto povečeval, pri čemer spregleda, da se je promet povečeval tudi na drugih tranzitnih cestah, poleg tega pa ne navede, komu, kdaj in na kakšen način je tožena stranka tak promet dovolila. Omejevanje tranzitnega prometa bi bilo mogoče doseči le s preusmeritvijo prometa na avtoceste, vendar pa je tožena stranka, glede na pomanjkanje proračunskih sredstev, avtoceste gradila le postopoma. Pri določitvi odškodnine je sodišče v premajhni meri upoštevalo tudi zamenjavo oken na hiši tožnikov, ki jo je financirala tožena stranka, in ugotovitve izvedencev v tej smeri, da takšen ukrep pasivne zaščite predstavlja ustrezen protihrupni ukrep, saj odpravlja čezmerno obremenitev varovanih prostorov, v katerih se prvenstveno zadržujejo tožniki. Vse to bi moralo sodišče upoštevati pri zapolnjevanju pravnega standarda imisij hrupa, ki presegajo običajne meje, oziroma vsaj pri določitvi primernih zneskov odškodnin. Sodišče pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati trditev tožeče stranke o prahu in tresljajih, saj tožeča stranka ni dokazala, da je šlo za imisije, ki presegajo običajne meje. Ker naraščanje hrupnosti na cesti G1-1 in G1-3 ni primerljivo, ni sprejemljivo, da je bila tožnikom prisojena praktično enaka odškodnina kot oškodovancem ob cesti G1-3. Sodišče bi moralo tudi v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS, izpovedbe tožnikov, iz katerih izhaja bistveno manj nevšečnosti, kot so jih imeli oškodovanci ob cesti G1-3, ter dejstvo, da stanovanjski prostori hiše, v kateri živijo tožniki, zaradi zamenjave oken niso bili več obremenjeni s hrupom. Da je prisojena odškodnina bistveno previsoka in da odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, je razvidno iz večjega števila odločb Višjega sodišča v Mariboru o prisojenih odškodninah oškodovancem, ki so bili izpostavljeni višjemu hrupu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da so tožniki zaradi prekomernega hrupa na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičeni do povračila škode, ki presega običajne meje. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je promet ob hiši tožnikov povzročal hrup, ki je v relevantnem obdobju presegal mejne vrednosti dovoljenega hrupa, kakor tudi kritične vrednosti, zaradi česar so tožniki trpeli psihično neugodje. Tožena stranka s pritožbo ugotovitev sodišča prve stopnje o jakosti hrupa, ki imajo oporo v dopolnitvi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor z dne 15. 11. 2013, ne izpodbija. Vztraja pa, da zgolj dejstvo, da je hrup presegal mejne in kritične vrednosti dovoljenega hrupa, ki so določene z Uredbo o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju, ne zadošča za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke, s čimer pa se sodišče druge stopnje ne strinja. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da (že) mejne vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ. (1) To stališče ne more biti drugačno, kljub različni pravni terminologiji, ki jo v 3. členu o čezmerni obremenitvi okolja vsebuje Zakon o varstvu okolja. Po ustaljenem stališču sodne prakse pri tem tudi ni relevantno, kako močan hrup je postal običajen v življenjskem okolju tožnikov oziroma ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar le do „normalnih“ meja. Kadar te imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo. (2) Glede na navedeno s strani tožene stranke zatrjevana okoliščina, da porast hrupnosti na sporni cesti G1-1, ob kateri živijo tožniki, v slovenskem merilu ni nič posebnega, ni bistvena za presojo v tej zadevi, kar izhaja tudi iz osme točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej zvezi zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni bila toženi stranki kršena pravice do izjave. Tudi sicer ima izpodbijana sodba zadostne in razumljive pravne in dejanske razloge o odločilnih dejstvih ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako je sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno in se pri tem ni izognilo vsebinski presoji izvedenih dokazov, kot navaja tožena stranka, niti ni dokazov obravnavalo selektivno.

6. Tožena stranka prav tako neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je za povečevanje prometa na sporni cesti odgovorna tožena stranka, saj je odvijanje takšnega prometa dovolila. Za urejanje in odvijanje prometa po cestah v Republiki Sloveniji je odgovorna tožena stranka, zato je logičen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka odgovorna za povečevanje prometa v spornem obdobju, pri čemer ni relevantno, niti na kakšen način je tožena stranka dovoljevala povečevanje prometa, niti dejstvo, da se je promet povečeval tudi na drugih tranzitnih cestah, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je bila okrnjena tožnikom, ustavna pravica pozitivnega statusa, kar pomeni, da pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati. Iz tega izhaja, da mora država tudi na področju prometa, sprejemati take ukrepe, da posamezniki zaradi prometa ne bodo izpostavljeni prekomernemu hrupu. Čim takšnih ukrepov (pa čeprav zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev) ne sprejeme in pride do obremenitev okolja, ki presegajo dovoljene meje, je podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve obravnavane ustavne pravice.

7. Tožena stranka pa delno utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnin za nepremoženjsko škodo, do katerih so upravičeni tožniki zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe tožnikov, pravilno ugotovilo, da je hiša, v kateri živijo tožniki, od sporne ceste oddaljena približno 19 metrov, da so na cesto obrnjena okna dnevne sobe, spalnice in kuhinje, da je hrup kljub ustrezni pasivni zaščiti prehajal v same prostore, saj so imeli tožniki okna tudi odprta, da je bilo v času povečanega prometa življenje tožnikov v hiši moteno, predvsem pa je bilo moteno njihovo spanje – težko so zaspali, velikokrat so se zbujali, zaradi česar so bili nenaspani, težje so se koncentrirali, težje so opravljali svoje dnevne obveznosti, bili so razdražljivi, kar se je vse odražalo na medsebojnih odnosih, da je promet povzročal tudi smrad, zadrževanje ljudi ob cesti, uriniranje, metanje odpadkov. Ob upoštevanju navedenih neugodnostih, ki so jih tožniki trpeli 32,5 mesecev, in prepovedi vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji ter dejstvu, da sta bila prva dva tožnika v relevantnem obdobju brez službe oziroma že upokojena, da je bil tretji tožnik več kot eno leto pretežno doma, četrta tožnica pa je bila večino časa doma več kot eno leto in pol, pol leta je delala polni delovni čas, osem mesecev pa šest urni delovni čas, je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta prva tožnika upravičena vsak do odškodnine v višini 2.800,00 EUR, tretji tožnik do odškodnine v višini 2.400,00 EUR, četrta tožnica pa do odškodnine v višini 2.500,00 EUR.

8. Tožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnin premalo upoštevalo pravočasno in ustrezno izvedeno pasivno protihrupno zaščito (zamenjavo oken), ki jo je financirala tožena stranka. Ker je hrup zaradi ustrezne pasivne protihrupne zaščite prehajal v prostore le, ko so imeli tožniki odprta okna, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, in torej ne ves čas, sodišče druge stopnje ocenjuje, da so tožniki upravičeni do odškodnin, ki so za 400,00 EUR nižje od tistih, ki jim jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Ob tem velja dodati, da se ni moč strinjati s toženo stranko, da bi bili tožniki dolžni po zamenjavi oken živeti in spati ob zaprtih oknih, ter okna odpreti le za kratek čas zaradi prezračevanja. Navade ljudi v zvezi z odpiranjem/zapiranjem oken so različne, zaradi česar so imeli tožniki pravico imeti odprta okna tudi dalj časa in ne le zaradi prezračevanja, kljub temu da so bili dolžni kot oškodovanci škodo zmanjševati. Nerazumno bi bilo zgolj, če bi imeli okna ves čas odprta, kar pa ni bilo ugotovljeno.

9. Glede na pritožbeno sklicevanje na odškodnine, ki so bile prisojene oškodovancem ob cesti G1-3, ki naj bi utrpeli bistveno več nevšečnosti kot tožniki, ker naj bi bil ob tisti cesti višji hrup kot ob cesti G1-1, s katerim želi tožena stranka utemeljiti, da so bile tožnikom prisojene previsoke odškodnine, sodišče druge stopnje po pregledu zadev, dostopnih preko baze IUS-INFO, ugotavlja, da odškodnine, ki so odmerjene tožnikom ob upoštevanju, da so bila v njihovi hiši zamenjana okna, ne odstopajo od sodne prakse. (3) Dodaja pa še, da je tudi v obravnavanem primeru hrup presegel kritične vrednosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnin neutemeljeno upoštevalo trditve tožeče stranke, da je bilo na vrtovih in v prostorih veliko prahu, ki so ga povzročali plini, in da so čutili tresljaje, tako da je steklovina v hiši žvenketala, velja še pojasniti, da ne držijo, saj sodišče prve stopnje navedenih imisij pri odmeri odškodnin tožnikov ni upoštevalo.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je vsakemu od tožnikov odškodnino, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, znižalo za 400,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke do umika tožbe 34 %, uspeh tožene stranke pa 66 %, po umiku tožbe je uspeh tožeče stranke 71 %, tožene stranke pa 29 %. Pravdne stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje, in sicer znašajo stroški tožeče stranke do umika tožbe 2.403,32 EUR ter po umiku tožbe 1.030,19 EUR, stroški tožene stranke pa znašajo do umika tožbe 660,90 EUR ter po umiku tožbe 409,20 EUR. Ker njihove odmere pritožba ne izpodbija, se je sodišče druge stopnje na prvostopno odmero oprlo. Upoštevajoč ugotovljeni uspeh pravdnih strank, je tožeča stranka upravičena do povračila 1.548,56 EUR pravdnih stroškov (4), tožena stranka pa do povračila 554,86 EUR pravdnih stroškov (5). V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 993,70 pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Sodišče druge stopnje je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Uspeh tožene stranke s pritožbo je 15 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha ji ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 81,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi).

13. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

(1) Glej npr. zadevi II Ips 813/2007 in II Ips 409/2009. (2) Glej npr. zadeve II Ips 813/2007, II Ips 940/2007 in II Ips 409/2009. (3) Glej npr. zadeve dosojenih odškodnin za hrup ob cesti G1-3: II Ips 337/2010, II Ips 78/2012 in II Ips 257/2010. (4) Do umika tožbe je upoštevajoč ugotovljeni uspeh upravičena do povračila 817,13 EUR, po umiku tožbe pa do 731,43 EUR pravdnih stroškov.

(5) Do umika tožbe je upoštevajoč ugotovljeni uspeh upravičena do povračila 436,19 EUR, po umiku tožbe pa do 118,67 EUR pravdnih stroškov.