Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo potrebe 2-letnega otroka, ki živi na kmetiji, 19.000,00 SIT mesečno. Zato naj mati, ki povsem sama skrbi za otroka in z delom na kmetiji staršev zmanjšuje stroške za otrokovo preživljanje ter prejema 17.400,00 SIT podpore zaradi nezaposlenosti, prispeva simboličnih 1.000,00 SIT. Oče naj prispeva otroški dodatek, ki v Švici znaša približno 14.000,00 SIT, preostanek do 18.000,00 SIT, kolikor je določena preživnina, pa naj primakne od svojega dohodka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 15.000,00 tolarjev v prvem odstavku izreka sodbe nadomesti z zneskom 18.000,00 tolarjev, drugi odstavek izreka pa se črta.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 10.000,00 tolarjev v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo pod opr.št. P..... dne 21.1.1994 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in njunega ml. sina D.M. dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici. Takrat je očetu naložilo plačilo preživnine 18.000,00 tolarjev mesečno od 27.9.1993 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 21.480,00 tolarjev. Po pritožbi tožene stranke je drugostopenjsko sodišče razveljavilo izrek o preživnini in plačilu pravdnih stroškov, zato je o tem sodišče prve stopnje ponovno odločalo. S sodbo pod opr.št. I P..... je dne 29.4.1994 razsodilo, da mora toženec plačevati preživnino za ml. D.M. od 1.10.1993 dalje v znesku 15.000,00 tolarjev mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v znesku 24.020,00 tolarjev.

Proti tej sodbi se je pritožil toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo otrokove potrebe na 19.000,00 tolarjev mesečno, toženec pa naj bi prispeval kar 15.000,00 tolarjev mesečno. Čeprav tožnici priznava delo z otrokom, meni, da je preživnina previsoko odmerjena. Priznava, da toženec sorazmerno dobro zasluži, vendar ponovno navaja, da odplačuje kredit v višini 1.000,00 švicarskih frankov mesečno, da plačuje za stanovanje 950,00 švicarskih frankov in razne prispevke v skupnem znesku preko 500,00 švicarskih frankov, poleg tega pa je sedaj na čakanju in bo ob zaposlitev. Tožnica pa živi na posestvu svojih staršev, bila je že zaposlena in je sama zapustila delo, poleg tega pa toženec plačuje preživnino za nazaj. Po njegovem bi bila primerna preživnina 10.000,00 tolarjev mesečno. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tudi tožeča stranka se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da toženec prejema 150 švicarskih frankov mesečno kot dodatek za otroka in da mora mati s svojim delom na kmetiji in v denarju prispevati svojim staršem, da lahko živita pri njih. Ker toženec od septembra 1993 dejansko ni ničesar plačal za otrokovo preživljanje, je sinovo preživljanje izključno na materinih ramenih, primerna preživnina pa bi bila 18.000,00 tolarjev mesečno.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

Sodišče druge stopnje je po določilu 365. čl. Zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, poleg tega pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Tako se je prepričalo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ima pa pomisleke v zvezi z uporabo materialnega prava.

V toženčevi pritožbi je kup pavšalnih navedb o tem, da plačuje preživnino, da bo izgubil delo, da je tožnica samovoljno prenehala delati in podobno, vendar toženec za potrditev svojih navedb ne ponuja nobenega dokaza, kar bi po določilu 352. čl. Zakona o pravdnem postopku moral. Poleg tega ne zanika, da bi prejemal dodatek za otroka in ne dokazuje, da bi bil ta nižji od 150,00 švicarskih frankov, kot je izpovedala tožnica. Zato sodišče druge stopnje ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega sodišča o ekonomski zmogljivosti I. in M. M., niti o ugotovljenih otrokovih potrebah.

Toda preživnina se določa po predpisih materialnega prava. Po določilu 79.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se določi višina prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Pri ocenjevanju pravnega standarda otrokovih potreb je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da znašajo denarni izdatki zanj približno 19.000,00 tolarjev mesečno, toda tožničina pritožba pri tem utemeljeno opozarja, da so ti nižji zaradi otrokovega življenja na kmetiji pri starih starših, to pa tožnica odplačuje s svojim delom na kmetiji. Tako se izkaže, da mati s svojim delom znižuje otrokove življenjske stroške, poleg tega pa nosi vso skrb za otrokovo življenje, vzgojo in varstvo.

Če s tem primerjamo finančne zmogljivosti otrokovega očeta in matere ugotovimo, da ima tožena stranka sorazmerno lepe dohodke in prejema dodatek za otroka, nezaposlena tožnica pa prejema le 17.400,00 tolarjev mesečno. Zato je prav, da oče poleg otroškega dodatka, ki je itak namenjen otroku, prispeva od svojega dohodka več kot ekonomsko ogrožena tožnica, ki za otroka v celoti skrbi. Glede na to je sodišče druge stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je določilo preživnino v znesku 18.000,00 tolarjev mesečno. S tem bo tožnica poleg skrbi in dela za otroka, prispevala za njegovo preživljanje z delom na kmetiji in s simboličnim zneskom 1.000,00 tolarjev, toženec pa bo poleg otroškega dodatka iz svojega dohodka primaknil ostalo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožničini pritožbi ugodilo iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in spremenilo izpodbijano sodbo (4. tč. 373. čl. ZPP), toženčevo pritožbo pa je zavrnilo (368.čl. ZPP). Ker je bila tožničina pritožba uspešna, ji je po določilu prvega odst. 154. čl. in drugega odst. 166. čl. Zakona o pravdnem postopku prisodilo tudi povrnitev pritožbenih stroškov, in sicer: za pritožbo 60 točk in končno poročilo stranki 10 točk, kar znese 70 točk po 65,00 tolarjev, skupaj 4.550,00 tolarjev; za sodno takso za pritožbo 5.400,00 tolarjev; in za poštnino 50,00 tolarjev; tako da ji je priznalo skupaj 10.000,00 tolarjev potrebnih stroškov, kar ji mora tožena stranka povrniti v 15 dneh.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92), Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS št. 13/94) in Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 in 14/91) s sklepom o uskladitvi vrednosti točke (Ur.l. SRS št. 9/91-6/94) na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91-I in 45/I/94). Tarifa za storitve pravne pomoči je objavljena v Ur.l. RS št. 10/91-35/94.