Jedro

Tožnik je v prometni nesreči utrpel zvin leve rame, delno raztrganino rotatorne manšete, nateg vratnih mišic, udarnino glave in udarnino ledvene hrbtenice. Primerjava z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, pokaže, da je prisojena odškodnina v višini 3,6 povprečne neto plače, prenizka. V že razsojenih odškodninah s primerljivimi škodnimi posledicami, so bile priznane odškodnine vsaj v višini pet povprečnih neto plač.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: - v I. točki tako, da se znesek odškodnine 1.299,50 EUR zviša za 897,50 EUR (na 2.197,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 4.857,00 EUR (namesto 3.932,00 EUR) in 2.197,00 EUR (namesto 1.299,50 EUR); - v III. točki tako, da se znesek 1.504,21 EUR nadomesti z zneskom 1.547,62 EUR.

II. Sicer se pritožbi zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 31,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati 1.299,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.932,00 EUR za čas od 10. 5. 2009 do 8. 7. 2009 in od zneska 1.299,50 EUR za čas od 9. 7. 2009 do plačila (I. točka izreka), da se višji tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da mora toženka tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.504,21 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da se pritožuje zoper neprisojenih 1.030,00 EUR po vseh postavkah premoženjske in nepremoženjske škode (925,00 EUR za neprisojeno nepremoženjsko škodo in 105,00 EUR za neprisojeno premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči), ker pa je izplačana odškodnina z revalorizacijo večja za 132,50 EUR, se pritožuje za neprisojenih 897,50 EUR.

3. Glede odškodnine za telesne bolečine meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi najmanj 2.025,00 EUR za celotno škodo, vendar se pritožuje le zoper neprisojenih 425,00 EUR, da mu ne nastajajo še nadaljnji nepotrebni stroški. Že samo okoliščina večjega števila poškodb, raztrganina rotatorne manšete in imobilizacija, v skladu s sodno prakso, nudijo podlago za višjo odškodnino. Sodišče bi moralo, v skladu z aktualno sodno prakso in upoštevaje dejstvo, da je utrpel hud primaren strah in je bil v srednjem hudem strahu za izid zdravljenja še tri tedne, prisoditi odškodnino za strah najmanj v znesku 700,00 EUR, kot je vtoževal. Za neprisojenih 200,00 EUR se zato pritožuje. Poškodbe so mu pustile posledice in sicer lažjo omejeno gibljivost rame pri dvigu nad horizontalo in pri rotatornih gibih, ima pa tudi manjšo grobo moč v predelu mišic ramenskega obroča. Po poklicu je elektrotehnik in je delal kot pomočnik strojnika turbine, zaradi posledic nesreče pa se ni počutil sposobnega za delo, ki ga je opravljal in se je preusmeril na delo skladiščnika in viličarista. Redno ima bolečine pri dviganju težjih predmetov, kadar jih poskuša dvigniti nad horizontalo. Težje opravlja fizična dela. Opustil je igranje malega nogometa, saj ni užitek igrati nogomet, pri katerem moraš ves čas paziti na bolečino in na neko manjšo intenzivnost. Zaradi težav z ramo je opustil tudi smučanje. Če mora biti aktivnost pri športu manj intenzivna, je to šport, ki ne ustvarja več zadovoljstva, ne ustvarja več možnosti polne aktivnosti. Tudi z vožnjo z motorjem se lahko ukvarja le previdno in počasneje, pri daljši vožnji pa ima bolečine. Že v tožbi je dokazoval, da mu je tožena stranka iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki sicer res nima direktne zveze s konkretno pravdno zadevo, zaradi omejene gibljivosti leve rame priznala 5% invalidnost. Slednje je vsaj pokazatelj, da ima tožnik precejšnje trajne posledice. Ob nesreči je bil star komaj 34 let, pred njim je bilo najbolj ustvarjalno in najbolj delovno obdobje. Meni, da bi mu iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče moralo priznati 1.800,00 EUR, kot je vtoževal, in se za neprisojenih 300,00 EUR pritožuje. Nepravilno je stališče sodbe, da do odškodnine za tujo pomoč ni upravičen, ker pomoč, ki jo je nudila njegova žena, ne presega okvira medsebojne pomoči med zakoncema. Škodo, ki jo je povzročila zavarovanka toženke, tudi škodo zaradi potrebne dodatne pomoči in postrežbe, mora plačati toženka. Škodo plača namesto zavarovanca in je nesprejemljivo, da bi morala namesto zavarovanke svoj prosti čas koristiti tožnikova žena. Sodna praksa je tu zavzela jasno stališče in je drugačno stališče, kot ga zavzema sodba krivično. Pomoč in postrežba je tožniku nudila žena, ki mu je zahtevek cedirala. Pomoč je bila potrebna, upravičen je bil najmanj do 21 ur pomoči. Upoštevaje vrednost ure okoli 5,00 EUR, kar laično prisojajo sodišča, predstavlja odškodnino znesek 105,00 EUR, glede katerega se pritožuje. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj bi moralo sodišče priznati stroške izvedenca v celoti. Te stroške je zakrivila toženka, ker je dala neprimerno poravnalno ponudbo.

4. Toženka se pritožuje zoper stroškovni del odločitve. Sodišče je tožniku neutemeljeno in v nasprotju z določili veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OdvT) priznalo nagrado za posel po tarifni št. 2200 ZOdvT v višini kar 547,50 EUR, pri čemer ni upoštevalo že predpravdno plačanega zneska odvetniških stroškov v višini 189,00 EUR (kot je bilo navedeno v odgovoru na tožbo in je razvidno tudi iz potrdila o plačilu nespornega dela). Neutemeljeno in v nasprotju z določili ZOdvT pa je sodišče tožniku kar šestkrat priznalo stroške po tarifni št. 6000 in 6002 ZOdvT v skupnem znesku 134,44 EUR. Ob napačni uporabi materialnega prava je sodišče napačno odmerilo stroške, zato toženka predlaga ustrezno stroškovno spremembo.

5. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila, tožnik pa je na toženkino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O nepremoženjski škodi

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, po katerem se določi pravična denarna odškodnina glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu ter glede na konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Konkretizacijo navedenega pa omogoča sodna praksa z izoblikovanjem razmerja med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje.

8. Tožnik je v prometni nesreči 21. 1. 2009 utrpel zvin leve rame, delno raztrganino rotatorne manšete, nateg vratnih mišic, udarnino glave in udarnino ledvene hrbtenice. Sodba oceni, da je tožnik za nepremoženjsko škodo upravičen do odškodnine v višini 3.600,00 EUR (ob zaključku sojenja 3,6 povprečne neto plače). Ob upoštevanju (po vloženi tožbi) 8. 7. 2009 izplačane odškodnine za nematerialno škodo v znesku 2.500,00 EUR (na dan glavne obravnave 18. 1. 2013 revalorizirane na 2.632,50 EUR), tožniku prisodi še odškodnino v znesku 967,50 EUR.

9. Pritrditi je pritožbi, da primerjava z odškodninami prisojenimi v podobnih primerih, pokaže, da je prisojena odškodnina prenizka. V že razsojenih odškodninah (1) s primerljivimi škodnimi posledicami, so bile priznane odškodnine vsaj v višini pet povprečnih neto plač.

10. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpelih bolečin (tri dni hude, deset dni srednje hude, tri tedne stalne lahke, med izvajanjem fizikalne terapije pa tudi krajša obdobja srednje hudih telesnih bolečin) in bodočih (občasnih) bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem (zlasti imobilizacija rame z mitelo, deset fizikalnih terapij in obsevanj) ter bolniški stalež (od 21. 1. 2009 do 27. 2. 2009), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo iz tega naslova prizna sodba v višini 3.600,00 EUR prenizka. Utemeljeno je zavzemanje pritožnika za njeno zvišanje za 425,00 EUR, kot predlaga.

11. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodba, ki tožniku iz naslova strahu prizna odškodnino v višini 500,00 EUR, premalo upošteva trajanje in intenzivnost strahu. Po ugotovitvi sodbe je tožnik utrpel hud primaren strah (nezgoda se je zgodila nenadoma, nepričakovano, trčenje je bilo silovito, bruhal je, v trenutku trka se je ustrašil za svoje življenje in zdravje), ki je prešel v sekundarni strah. Slednji je bil po mnenju sodnega izvedenca E. S. srednje intenzitete in je trajal tri tedne. Šele z ultrazvokom rame 16. 2. 2009 so bile dokončno ugotovljene poškodbe (2) in je tožnik pričel s fizikalno terapijo. Pred tem je imel izrazite bolečine v vratu in rami z omejeno gibljivostjo, spričo česar je bil upravičeno zaskrbljen, da mu bodo poškodbe zapustile trajne posledice. Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da je iz naslova strahu upravičen še do 200,00 EUR, kot predlaga.

12. Utemeljen pa je tudi očitek o prenizki odškodnini zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju, so tožniku ostale posledice, ki se kažejo v lažje omejeni gibljivosti leve rame pri dvigu nad horizontalo in pri rotatornih gibih, kar tožniku povzroča bolečine pri večjih obremenitvah. Tožnik ima bolečine pri dviganju težjih predmetov, kadar jih poskuša dvigniti nad horizontalo, bolečine pa se pojavljajo tudi pri določenih nenadnih gibih, predvsem pri rotaciji v rami. Z večjo težavo in naporom opravlja težja fizična dela, pri katerih je treba dvigovati težje predmete, omejeno pa je sposoben tudi za športno aktivnost, s katero se je ukvarjal pred poškodbo, to je igranje malega nogometa in smučanja. Z omenjenima športoma se sicer lahko ukvarja, vendar manj intenzivno, pri določenih gibih in obremenitvah pa bo nedvomno imel bolečine. Sposoben je za vožnjo z motorjem, vendar bolj previdno in počasneje, zaradi položaja leve rame pri nekoliko daljši vožnji pa se bodo v prizadeti rami pojavljale bolečine. Sodba ob upoštevanju, da je bil tožnik v času poškodbe star 34 let, da zaradi posledic, ki so mu ostale zaradi poškodbe, vlaga povečane napore v svoje delo (3) (delo mora zaradi bolečin večkrat prekiniti in razgibati poškodovano mesto), oviran pa je tudi pri športnih aktivnostih, s katerimi se ne more ukvarjati tako intenzivno kot prej (4), tožniku prizna odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti po oceni pritožbenega sodišča narekuje zvišanje odškodnine za 300,00 EUR, kot predlaga tožnik. Ocena toženke, ki je tožniku zaradi omejene gibljivosti rame iz naslova nezgodnega zavarovanja priznala 5% invalidnost, kot ugotavlja sam pritožnik, sicer ni upoštevna (pomembno, je v čem se kaže omejenost življenjske aktivnosti zaradi posledic nesreče), je pa nedvomno pokazatelj teže posledic, ki so tožniku ostale. Sodba premalo upošteva tožnikovo starost, pa tudi dejstvo, da mora pri vsakodnevnem rednem delu, ne le pri športnih aktivnostih, vlagati povečane napore.

O premoženjski škodi

13. Neutemeljeno je zavzemanje pritožnika, da bi mu sodišče moralo priznati odškodnino za tujo pomoč. Pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost zavzetega stališča sodbe, da nudenje pomoči pri nabavi, pripravi hrane ter osnovnem pospravljanju in čiščenju, ki jo je tožnik potreboval v prvem obdobju zdravljenja, ko je imel imobilizirano levo ramo (po mnenju izvedenca prve tri tedne po poškodbi po eno uro dnevno), ki mu jo je nudila njegova žena, ne presega okvira medsebojne pomoči med zakoncema. Zavzeto stališče ne odstopa od sodne prakse (tožnik za drugačne trditve ne ponudi dokazov). Kot pravilno navaja sodba, bi tožniku odškodnina za tujo pomoč, čeprav mu jo je nudila žena, šla, če bi presegala okvir nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju. Ob dejstvu, ki mu tožnik ne nasprotuje, temelji pa tudi na izvedenskem mnenju, da tožnik prve tri tedne po poškodbi ni potreboval pomoči pri opravljanju higiene in hranjenju, do odškodnine iz tega naslova, kot pravilno ugotavlja sodba ni upravičen. K zadostnim in pravilnim razlogom sodbe (32. točke do 36. točke obrazložitve) pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Sicer pa pritožba s trditvami, da bi žena tožnika lahko namesto, da je tožniku pomagala, izkoristila svoj prosti čas tako, da bi šla na sprehod, da bi brala ali se ukvarjala s svojimi konjički, ne ponudi razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost zavzetega stališča, da nudena pomoč ne presega okvira medsebojne pomoči med zakoncema (44. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

14. Po navedenem bi bil tožnik upravičen iz naslova nepremoženjske škode še do 925,00 EUR, poleg že prisojene odškodnine v znesku 967,50 EUR (sodba upošteva že plačano revalorizirano odškodnino iz tega naslova v znesku 2.632,50 EUR). Ker pa tožnik v pritožbi sam navaja, da se „ker je izplačana odškodnina z revalorizacijo večja za 132,00 EUR pritožuje za neprisojenih 897,50 EUR“, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 897,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.857,00 EUR in 2.197,00 EUR (5).

O stroškovni odločitvi

15. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške izvedenca v celoti, ker jih je zakrivila toženka z neprimerno poravnalno ponudbo. Stroški izvedenca so stroški postopka in delijo usodo vseh stroškov. Utemeljena pa je pritožba toženke. Sodba pri nagradi za posel po tarifni št. 2200 ZOdvT ne upošteva predpravdno plačanega zneska odvetniških storitev v višini 189,00 EUR, čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo nanj opozarjala in je razvidno tudi iz potrdila o plačilu nespornega dela odškodnine. Nepravilno pa sodba priznava materialne stroške po tarifni št. 6002 ZOdvT za vsako vlogo, kot je to priglasil tožnik. V skladu s tarifno št. 6002 ZOdvT, se v vsaki zadevi lahko namesto dejanskih izdatkov po tarifni št. 6001 za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev zahteva pavšalni znesek za plačilo teh storitev v višini 20% nagrade, vendar največ 20,00 EUR. Tožnik je v skladu z omenjeno določbo zato upravičen le do 20,00 EUR. Materialnopravno pravilno je zato tožnik upravičen do nagrade za posel po tarifni št. 2200 ZOdvT v višini 385,05 EUR (namesto 547,50 EUR), do 20,00 EUR po tarifni št. 6002 (namesto 120,00 EUR (6)) in do 293,56 EUR DDV (namesto 351,36 EUR). Sicer pa stranki odmeri obrazloženo nista nasprotovali. Upoštevaje utemeljeno pritožbo tožene stranke stroški tožeče stranke znašajo 1.761,39 EUR, stroški tožene stranke pa 20,00 EUR. Glede na spremenjen uspeh tožeče stranke (88% - od uveljavljanih 5.490,00 EUR je uspela s 4.857,00 EUR), je tožnik za stroške pred postopkom sodišča prve stopnje upravičen do 1.550,02 EUR, tožena pa do 12%, to je 2,4 EUR. Po medsebojnem pobotanju je zato dolžna toženka tožniku plačati 1.547,62 EUR namesto 1.504,21 EUR.

16. Stranki le z neznatnim delom pritožb nista uspeli (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), zato sta upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški pritožnika znašajo 103,76 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 ZOdvT 68,80 EUR, 20% DDV, poštnina, izdatki po tarifni št. 6000, 6002, 21,20 EUR). Pritožbeni stroški toženke pa znašajo 72,00 EUR (taksa za pritožbo). Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka tožniku plačati 31,76 EUR pritožbenih stroškov.

17. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006. (1) VS RS II Ips 847/2008 z dne 26. 5. 2009, II Ips 266/2009, II Ips 108/2008 z dne 10. 3. 2011, II Ips 176/2009 z dne 16. 4. 2009. (2) Ultrazvok rame je pokazal delno raztrganino v predelu mišice multifidus in v predelu rotatorne manšete.

(3) Tožnik, ki je po poklicu elektrotehnik, je pred nesrečo delal kot pomočnik strojnika turbine, po nesreči, pa se je preusmeril na delo skladiščnika in viličarista.

(4) Sposoben je za športno aktivnost, s katero se je ukvarjal pred poškodbo (igranje malega nogometa in smučanja), vendar manj intenzivno, pri določenih gibih in obremenitvah pa bo pri teh športnih aktivnostih nedvomno imel tudi bolečine. Z motorjem, s katerim se je vozil pred nezgodo, pa bo lahko vozil bolj previdno in počasneje kot pred nezgodo, zaradi položaja leve rame pa bo pri nekoliko daljši vožnji imel nedvomno bolečine v prizadeti rami.

(5) Z izpodbijano sodbo priznana odškodnina za materialno in nematerialno škodo (brez upoštevanja 8.7.2009 plačanega nespornega dela odškodnine za nematerialno škodo) znaša 3.932,00 EUR (upoštevaje pritožbeno zvišanje za 925,00 EUR znaša 4.857,00 EUR), z upoštevanjem revaloriziranega plačanega dela odškodnine pa 1.299,50 EUR (upoštevaje pritožbeno zvišanja za 897,50 EUR znaša 2.197,00 EUR).

(6) Sodba za vsako vlogo po tarifni št. 6002 priznava 20,00 EUR.