Jedro

Zgolj dejstvo, da je med nepremičninama, last pravdnih strank, še ena parcela, ne pomeni samo po sebi, da tožnik nima služnosti po parceli tožencev. Odločilno je le vprašanje, ali tožnik (kot lastnik gospodujoče nepremičnine) dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnostne pravice in prav to je tožnik v tožbi zatrjeval.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i glede zavrnitve zahtevka na ugotovitev obstoja služnosti (prvi odstavek točke I izreka), glede prepovedi vznemirjanja izvrševanja lastninske pravice (točka III izreka sodbe) in glede stroškov postopka (točka IV izreka sodbe), zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, pa nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom opr.št. P 145/2002 z dne 25.5.2007 je Okrajno sodišče v P. po tožbi zavrnilo zahtevek M.V. na ugotovitev, da po parc.št. 1133/2 k.o. S. (ob vzhodni meji te parcele s parc.št. 1135, potekajoče do javne poti s parc.št. 5459, vse k.o. S. v dolžini cca 35 m in širini 3,5 m) obstoji služnost hoje in vožnje v korist parc.št. 1135 k.o. S. ter na izstavitev listine za vpis služnosti v zemljiško knjigo. Zavrnilo je tudi zahtevek J. in D.B. po nasprotni tožbi na prenehanje stvarne služnosti hoje in vožnje po opisani poti. Hkrati je M.V. prepovedalo vsakršno vznemirjanje izvrševanja lastninske pravice in posesti parc.št. 1133/2 ter tožniku (po tožbi) naložilo plačilo 4.294,58 EUR pravdnih stroškov. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče M.V. označevalo z izrazom tožeča stranka oziroma tožnik, J. in D.B. pa z izrazom tožena stranka oziroma toženca. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik s parc.št. 1133/2 nima nobenega neposrednega dostopa do svoje parc.št. 1135, na kateri ima parkirišče. Tožnikov zahtevek po ugotovitvi stvarne služnosti po parc.št. 113/2 k.o. S. na njegovo parkirišče na parc.št. 1135 k.o. S. je zato neutemeljen. Iz istih razlogov in ker tožnik ni zatrjeval, da bi se bila toženca zavezala izstaviti kakšno listino, je neutemeljen zahtevek na izstavitev listine za vknjižbo služnosti. Ker tožnik ni pridobil služnosti, je neutemeljen tudi zahtevek po nasprotni tožbi, naj sodišče ugotovi prenehanje služnosti, utemeljen pa je zahtevek lastnikov parc.št. 1133/2 na prenehanje vznemirjanj.

Zoper sodbo se glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev služnosti in izstavitev listine in glede ugoditve zahtevku po nasprotni tožbi za prenehanje vznemirjanj zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zgolj zato, ker je med nepremičnino, last tožnika, in služečo nepremičnino še ena parcela, last tretjega, to je N.L.. Kadar poteka služnostna pot preko več parcel, last različnih lastnikov, je dopustna tudi tožba samo zoper enega od teh lastnikov. Iz podatkov spisa P 425/98 izhaja, da je imel tožnik po sporni poti dostop na betonirano ploščad na parc.št. 1136/5 in od nje naprej na parc.št. 1135 ter da ima betonsko ploščad v lasti tožnik, izdana pa je tudi še nepravnomočna sodba, s katero je ugotovljeno, da je tožnik lastnik parc.št. 1136/5. Ker ima tožnik parc.št. 1136/5 v posesti in to pot tudi uporablja, toženca pa mu uporabo poti preprečujeta, ima tožnik še kako močan pravni interes na ugotovitev služnosti. V zadevi P 425/98 tožnik ni uspel samo zato, ker je tožil vsakega toženca posamezno, moral pa bi ju skupno in torej ni bila tožena prava stranka. Da bi bila pot nepotrebna, iz predloženih dokazov ne izhaja, saj predstavlja edini dostop do betonske ploščadi. Obstoj služnosti sta smiselno priznala tudi toženca, saj sta z nasprotno tožbo zahtevala njeno prenehanje. Pritožuje se še glede stroškov, ker je izrek nejasen. Z dopolnitvijo pritožbe je po izdaji popravnega sklepa pritožbo razširil tudi na spremenjeni del sodbenega izreka.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, tožnik ni imel nobenih navedb o kakšnem pravnem poslu, na podlagi katerega bi se mu toženca zavezala izstaviti listino za vpis služnosti v zemljiški knjigi. V tem delu je zato zahtevek nesklepčen in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na izstavitev listine pravilna.

Glede ugotovitve služnosti pa pritožba pravilno opozarja, da zgolj dejstvo, da je med nepremičninama, last pravdnih strank, še ena parcela, ne pomeni samo po sebi, da tožnik nima služnosti po parceli tožencev. Odločilno je le vprašanje, ali tožnik (kot lastnik gospodujoče nepremičnine) dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnostne pravice in prav to je tožnik v tožbi zatrjeval. Nenazadnje ni nujno, da je izvrševanje služnosti na ostalih nepremičninah, po katerih poteka pot, sploh sporno in zato tisti, ki zatrjuje služnost, niti nima interesa, da bi tožil tudi njihove lastnike. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je služnost možna samo v primeru, kadar je iz gospodujoče nepremičnine neposreden dostop na služečo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev, to je, ali je tožnik v priposestvovalni dobi izvrševal služnost hoje in vožnje po nepremičnini, last tožencev. Sodbo je bilo zato treba v preostalem izpodbijanem delu, to je v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti in posledično ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi na prepoved nadaljnjih vznemirjanj, razveljaviti in vrniti v sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je tožnik po nepremičnini, last tožencev, v priposestvovalni dobi po sporni poti izvrševal služnost hoje in vožnje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločiti v zadevi.

Razveljavitev večjega dela odločbe o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, zato se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (3.odstavek 165. člena ZPP).