Jedro

Sodišče je upoštevalo, da je toženka začasno pridobila lastninsko pravico na temelju prodajne pogodbe z dne 20. 3. 2007 (priloga A2) ter, da zaradi dogovora o začasni pridobitvi lastninske pravice pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati. Toženko veže obligacijsko pravna obveznost iz fiduciarnega posla, zato mora prenesti svoja upravičenja na tožnico. Z obravnavano tožbo torej uveljavlja zahtevek na izpolnitev fiduciarne pogodbe, konkretno zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega bo prišla do vknjižbe lastninske pravice pri sporni nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo tožnica do celote vknjižila kot lastnica nepremičnine parc. št..../0 k.o. S. (točka I. izreka) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 3.832,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi poudarja, da je sodba popolnega presenečenja. Kot razloge navaja, da tožnica ni predložila kupoprodajne pogodbe, s katero bi izkazovala, da je kupila sporno nepremičnino, ni predložila z.k. izpiska za to nepremičnino, ni bila sposobna predložiti overjenega z.k. dovolila, niti potrdila, da je plačala davek od prodaje nepremičnine, niti dokazila, da je kupnino toženki dejansko plačala ter sploh ni znala navesti koliko naj bi kupnina znašala. V nadaljevanju navaja sodbi VS RS, ki sta po njenem uporabljivi v obravnavani zadevi. V konkretnem primeru je naslovno sodišče ostro odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki je takšna, da že v primeru, če je kupoprodajna pogodba ni overjena, se šteje, da lastninska pravica na nepremičnino ni bila nikoli pridobljena. Nadalje navaja odločbe višjih sodišč ter Vrhovnega sodišča iz katerih izhajajo pogoji za prenos lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla. Sodna praksa Vrhovnega sodišča iz obdobja pred sprejetjem Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sedaj ni več uporabljiva ker SPZ fiduciarne posle prepoveduje, ker nihče ne more razpolagati z nepremičnino, ki še ni v njegovi lasti. Nadalje ugovarja sklepčnosti tožbenega zahtevka ter zastaranje. Toženka nikoli ni bila lastnica nepremičnine z ID znakom .../550-0-0. Šele po izteku desetletnega roka za vložitev tožbe na izstavitev z.k. dovolila je navedla nepremičnino z ID znakom ..../555/0-0. Tožnica je spremenila tožbeni zahtevek več kot 10 let po tem, ko naj bi pravdni stranki dogovorili sporni pravni posel in sicer v mesecu decembru 2016. Sicer pa tožnica navaja, da je šlo za obligacijski posel in ker zahteva, da se obligacijski posel izpolni je za tak zahtevek določen pet letni zastaralni rok. Nadalje zanika obstoj fiduciarnega posla. Tožnica je sama izpovedala, da se je o celotnem poslu dogovarjala z bivšim možem toženke. To pomeni, da med pravdnima strankama tak posel ni bil sklenjen, ker nista dosegli soglasij volj o bistvenih sestavinah posla. Toženka nikoli ni pooblastila bivšega moža F.K., da bi se v njenem imenu in za njen račun dogovarjal o kakršnemkoli fiduciarnem poslu za prenos nepremičnine. Če tožnica trdi, da je dogovor med njima obstajal, bi moral obstajati pisni dokument iz katerega bi bila vsebina razvidna. Sodišče je odstopilo od navedb pravdnih strank. Tožnica je v izpovedbi povedala, da se s toženko ni nikdar osebno pogovarjala o nakupu predmetne nepremičnine, temveč samo preko e-mailov. Zato se pritožba sprašuje kako je mogoče govoriti o sklenitvi fiduciarnega posla, če pa se stranki o tem nista nikdar dogovarjali. Iz trditev tožnice je razbrati, da ta nikdar ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini, ker je bil sklenjen obligacijsko pravni posel, v posledici katerega bi morala tožnica skleniti kupoprodajno pogodbo s toženko. To izhaja iz e-maila katerega avtentičnost sicer toženka prereka, kjer je navedeno, da se bodo papirji urejali kasneje, kar pomeni, da bi bilo potrebno skleniti še razpolagalni in zavezovalni pravni posel med toženko in tožnico. To pomeni, da lastninska pravica ni nikoli prešla na tožnico, zato bi tožnica zahtevala lahko le izpolnitev fiduciarne pogodbe, katere obstoj toženka zanika. Tožnica zato nima pravnega interesa za obravnavano tožbo, prav tako je ta tožba nesklepčna in jo je potrebno zavreči oziroma zavrniti. Nadalje pritožba zatrjuje, da je toženka sama zagotovila financiranje nakupa sporne nepremičnine. Toženka ni pridobila sredstev za nakup nepremičnine od tožnice, tožnica je sama navedla, da je ves denar nakazala na račun bivšega moža. Toženka je bila lastnica gostinskega lokala, ki ga je 9. 12. 2004 prodala za 5 milj. SIT in ta denarna sredstva je namenila za nakup sporne nepremičnine. Sodišče se do teh trditev toženke v sodbi ni opredelilo. Tožnica in priča F.K. sta se očitno dogovorila, da bosta na škodo toženke izposlovala, da bo tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, v zameno pa F.K. ne bo potrebno vračati dolgov, ki jih ima do tožnice. Zato je F.K. najprej vložil tožbo v kateri je trdil, da je sporna nepremičnina njegovo posebno premoženje. Tožnica je izpovedala, da je skupno posodila F.K. okoli 160.000,00 EUR, sedaj pa sta se dogovorila, da v kolikor ji F.K. pomaga do sporne nepremičnine, mu dolga ne bo potrebno vrniti. Ne glede na vse navedeno pa je sodišče v celoti verjelo priči F.K., hčerki tožnice in tožnici sami.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanska podlaga za odločitev sodišča prve stopnje je naslednja: Tožnica je želela kupiti nepremičnino v Sloveniji, kjer bi lahko bivala, ker je pogosto prihajala na obiske glede na to, da so bili predniki njenega moža Slovenci. Za pomoč pri nakupu nepremičnine se je obrnila na toženko in njenega moža s katerima je bila v prijateljskih odnosih. Slednja sta poiskala sporno hišo. Ker tožnica kot državljanka ZDA, v času nakupa sporne nepremičnine v R Sloveniji, ni imela urejene davčne ter matične številke in zato vpis lastninske pravice na njeno ime ni bil možen, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo kot kupka formalno nastopala toženka, denar za nakup pa bo priskrbela tožnica, ko bo pridobila matično in davčno številko ter izpolnila ostale pogoje za vpis lastninske pravice, pa bosta uredili prepis lastništva na tožnico kot dejansko kupko sporne nepremičnine.

6. Sodišče druge stopnje v okviru pritožbeno uveljavljanih razlogov ter uradnega preizkusa, ki mu ga nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP, ugotavlja, da sodišče ni zagrešilo kršitev pravil postopka ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Bistveni del pritožbenih očitkov se nanaša na očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pravnega posla ter zmotno uporabo pravil o fiduciarnem pravnem poslu. Drugi obsežni del pritožbenih navedb pa očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. 7. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje natančni in popolni dokazni oceni sodišča, katera v izpolnjuje vse pogoje 8. člena ZPP. Tako izpovedbo tožnice kot izpovedbo toženke ter izpovedbe vseh prič je sodišče kritično presodilo, navedlo razloge zakaj je v pretežni meri verjelo izpovedbi tožnice kot tudi izpovedbam prič, ki tožničino izpovedbo potrjujejo. Zelo natančno je ocenjevalo tudi listinske dokaze ter tudi pojasnilo, da jim je dalo večjo dokazno težo ter, da tudi pisni dokazi potrjujejo tožničine trditve in njeno izpovedbo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče enostavno sledilo izpovedbi tožnice ter da ni navedlo razlogov zakaj ji je sledilo. Sodišče ima natančne in prepričljive razloge v točkah 15 do 18 obrazložitve, katerim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V nadaljevanju sodišče druge stopnje odgovarja le na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena1. Takšne niso pritožbene navedbe glede pogojev za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, saj tožnica ne zahteva ugotovitve, da je lastnica, temveč toži na izstavitev z.k. listine na podlagi katere bo lahko vpisala svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo. Zato v obravnavani zadevi niso uporabljivi judikati na katere se pritožba sklicuje.

8. Prav tako sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic2 O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se toženka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Iz podatkov spisa nikakor ne izhaja, da toženka ob povprečni skrbnosti ne bi mogla predvideti, katere pravne norme bo sodišče pri presoji uporabilo3. 9. Toženka nadalje neuspešno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstva, ki jih izpostavlja pritožba in sicer, da tožnica toženki ni nikoli nakazala finančnih sredstev za nakup nepremičnine ter da so bila finančna sredstva za nakup nepremičnine v pretežnem delu nakazana na račun F.K. ml., takratnega zakonca toženke, ne morajo vplivati na odločilne dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno poudarjanje, da se toženka in tožnica nista „iz oči v oči“ dogovarjali glede načina nakupa sporne nepremičnine, ne more omajati ugotovitve, da je med njima prišlo do dogovora, ki ga tožnica zatrjuje kot podlago zahtevka za izstavitev z.k. listine. Izvedeni dokazi so prepričljivo potrdili, da je na podlagi dogovora (ki je zaradi zaupnega razmerja logično lahko ustni in sklenjen s pomočjo sodobnih komunikacijskih sredstev) toženka sklenila s prodajalcema kupno pogodbo za parc. št. ...k.o. S. (priloga A2) ter, da je toženka v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpisana kot lastnica. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz partnerske povezanosti toženke in F.K. ml. v času nakupa sporne nepremičnine ter tudi iz njunega prijateljskega razmerje s tožnico. Upoštevalo je, da je bil denar pretežno nakazan na račun toženkinega moža, vendar so dokazi potrdili, da po tem, ko je toženka tožnico obvestila, da sta našla primerno nepremičnino zanjo4 ter, da je bila s tem denarjem plačana kupnina za sporno nepremičnino, na kateri se je kot lastnica vpisala toženka, na podlagi dogovora, da jo bo kasneje prenesla na tožnico5. Celoten potek dogovarjanja prepričljivo potrjujejo v opombah povzeta elektronska sporočila med toženko in tožnico, iz katerih izhaja, da je toženka skupaj z možem poiskala sporno nepremičnino, ter da je tožnica denar nakazala z namenom plačila kupnine za nepremičnino, ki sta jo toženka in njen mož našla. Verodostojnost elektronskih sporočil pritožba ne more omajati zgolj s ponavljanjem, da jih ni napisala toženka.

10. Tudi s pritožbenim očitkom, da je toženka sama zagotovila financiranje nakupa sporne nepremičnine, pritožba ne more biti uspešna, ker ponavlja trditve, ki jih je v postopku opirala na dokaz, da je bila toženka lastnica gostinskega lokala, katerega je dne 9. 12. 2004 (tri leta pred nakupom sporne nepremičnine) prodala za kupnino, ki se ujema s kupnino, ki je bila potrebna za nakup sporne nepremičnine. Tudi ta dokaz je sodišče dokazno ocenilo ter v skupni dokazni oceni pojasnilo, zakaj ni mogel vplivati ne bistvene dejanske ugotovitve.

11. Tudi ne drži v pritožbi zatrjevano, da je zaključek, sodišča prve stopnje v nasprotju z izpovedbo tožnice kot priče v pravdnem postopku P 167/2015, ki je glede sporne nepremičnine tekel med kasneje razvezanima zakoncema in sicer F.K. ml. kot tožnikom ter M.T. kot toženko. Iz sodbe, ki jo je priložila toženka (priloga B4) izhaja, da sta bila tako primarni (sporna nepremičnina predstavlja tožnikovo posebno premoženje) kot podrejeni zahtevek (sporna nepremičnina je skupno premoženje razvezanih zakoncev) zavrnjena. Glede na to, da toženka s sklicevanjem na te listinske dokaze skuša uveljaviti, da se je tožnica dogovarjala glede nakupa s F.K. ml. in je njemu nakazala znesek kupnine, ne pa s toženko, sodišče druge stopnje odgovarja, da vendarle tudi iz izpovedbe tožnice, ki je bila v zadevi P 167/2015 zaslišana kot priča, izhaja, da je tožnica denar nakazala tožniku za nakup sporne nepremičnine in ne kot darilo ali posojilo, kot to želi prikazati toženka. Sodišče se je do tega dokaza opredelilo, zato so očitki pritožbe tudi v tej smeri neutemeljeni (točka 17 obrazložitve).

12. Tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno okvalificiralo in sicer ga je smiselno opredelilo kot mandatno razmerje na podlagi katerega je toženka kot mandatar sklenila prodajno pogodbo v svojem imenu vendar za račun tožnice ter se zavezala prenesti lastninsko pravico, ko bo le ta pridobila pogoje za vpis lastninske pravice na nepremičnini. Tako ugotovljen dogovor med pravdnima strankama ustreza opredelitvi fiduciarnih pravnih poslov, katerih pravno naravo je sodišče opredelilo v točki 18 obrazložitve. Drži, da ti v slovenskem pravu niso posebej normirani, vendar so glede na pretežno dispozitivno naravo obligacijskih norm, posamezni lahko veljavno sklenjeni6. Sodišče je upoštevalo, da je toženka začasno pridobila lastninsko pravico na temelju prodajne pogodbe z dne 20. 3. 2007 (priloga A2) ter, da zaradi dogovora o začasni pridobitvi lastninske pravice pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati. Toženko veže obligacijsko pravna obveznost iz fiduciarnega posla, zato mora prenesti svoja upravičenja na tožnico. Z obravnavano tožbo torej uveljavlja zahtevek na izpolnitev fiduciarne pogodbe, konkretno zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega bo prišla do vknjižbe lastninske pravice pri sporni nepremičnini.

13. Tudi ugovor zastaranja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora popolno in pravilno opredelilo z uporabo 350. člena OZ, zato sodišče druge stopnje le dodaja, da ne drži navedba pritožbe, da velja za zastaranje tožničinega zahtevka petletni zastaralni rok. Sodišče je pravilo upoštevalo desetletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni potekel, niti, če sledimo trditvi toženke v pritožbi, da je treba upoštevati datum sklenitve zatrjevanega fiduciarnega dogovora z dne 21. 12. 2006, saj je bila tožba vložena 7. 7. 2016. Tudi ne drži, da bi tožnica tožbeni zahtevek spremenila po poteku desetletnega roka, saj je že v prvotni tožbi zahtevala izstavitev z.k. listine za parc. št. .../0 k.o. S., le pri zapisu ID znaka za to parcelo je pomotoma navedla št. ..., kar je kasneje popravila. Takšna poprava pa ne predstavlja spremembe tožbe, kot to želi uveljaviti pritožba.

14. Glede na obrazloženo je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, mora pravdni stranki nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Določba 360. člena ZPP 2 Iz sodbe VSRS Sodba II Ips 75/2016 3 Mile Dolenc, Pravna praksa 2007/14, Od pasivne k aktivni vlogi sodnikov v pravdnem postopku. 4 Priloga A4 elektronsko sporočilo z dne 24.11. 2016: „ Kot dogovorjeno ob našem zadnjem srečanju, smo obljubili, da Vam najdemo hišo. Sedaj vam z veseljem sporočamo, da smo našli prelep kraj v vinogradih v S.....Cena za kompletno ponudbo je 13 Mio slovenskih tolarjev....za rezervacijo je treba plačati 4 Mio slovenskih tolarjev, da bi preprečili prodajo drugim kupcem.... 5 Priloga A5 elektronsko sporočilo z dne 29.12. 2006: „Na račun smo dobili 11.570 MIO SIT tako, da moramo plačati drugi del plačila v naslednjih dneh. Menim, da moramo plačati cca. 8.400 $. Vse dokumente bomo uredili na naše ime in, ko pridete v Slovenijo, bomo vse dokumente uredili na vas.“ 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 204/2007