Jedro

Zakonec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, nima predkupne pravice nasproti lastniku, ki prodaja stanovanje po 117. členu SZ.

Predkupna pravica po 18. členu SZ gre najemniku, če lastnik prodaja stanovanje. V primeru, ko je zakonska zveza razvezana torej le tedaj, če bi zakonec, ki je stanovanje kupil, sklenil najemno pogodbo z razvezanim zakoncem, potem pa stanovanje hotel prodati tretji osebi. Za to pa v navedenem sporu ne gre, saj tožnik izpodbija pogodbo, v kateri je druga tožena stranka kupec in ne prodajalec spornega stanovanja. Zato tudi ta ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pogodbe, sklenjene med toženima strankama, za stanovanje v ... Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo v tem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke 385. člena ZPP ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z 18., 21. in 56. členom SZ ter členi 527 do 533 ZOR. Prva tožena stranka bi morala obvestiti tožnika o nameravani prodaji in od njega pridobiti soglasje za nakup. Opustitev takšnega ravnanja pomeni kršitev zakonite predkupne pravice. Sodišče druge stopnje določb o predkupni pravici sploh ne omenja, čeprav jih je tožnik v pritožbi izrecno uveljavljal. Ker je šlo za nesoglasja med zakonci, bi bilo treba njuno stanovanjsko vprašanje urediti po dosedanji ureditvi oz. po razvezi po 57. členu SZ. Predlaga še, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na 117. členu stanovanjskega zakona ( SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). Ta določa, da je lastnik dolžan prodati stanovanje tistemu, ki je v času uveljavitve zakona imel stanovanjsko pravico. Da je bila to druga toženka, med strankama ni bilo sporno. Prav tako ni bilo sporno, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze vložena po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in da torej med zakoncema v času uveljavitve SZ ni tekel postopek za ugotovitev oz. določitev imetnika stanovanjske pravice. Razlogov za razveljavitev sporne kupoprodajne pogodbe torej ni.

Tudi tožnikovo sklicevanje na predkupno pravico nima nobene opore v zakonu. Predkupno pravico po prejšnjem zakonu o stanovanjskih razmerjih je imel imetnik stanovanjske pravice, ki je po 117. členu SZ pridobil pravico do odkupa pod pogoji iz SZ. To pravico je imela in jo tudi izkoristila druga tožena stranka. Po 18. členu SZ pa bi imel tožnik predkupno pravico v primeru, če bi bil najemnik stanovanja, lastnica (druga toženka) pa bi ga želela prodati. Za to pa v navedenem sporu ne gre, saj tožnik izpodbija pogodbo, v kateri je druga tožena stranka kupec in ne prodajalec spornega stanovanja. Zato tudi ta ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tožnik v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Katero, ne pove. Trdi le, da sodišče druge stopnje ne omenja določb o predkupni pravici, čeprav se je nanje v pritožbi izrecno skliceval. Revizijsko sodišče ugotavlja, da opustitev navedbe določb zakona, na katerega se stranka zmotno sklicuje, po tem, ko sodišče ugotovi, da pravice, ki je v teh določbah urejana, stranka nima, ni kršitev določb pravdnega postopka. Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, reviziji ni moglo ugoditi. Na podlagi 393. člena ZPP jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je v reviziji zaprosil za oprostitev od plačila sodnih taks. Revizijsko sodišče ugotavlja, da za takšno odločitev ni pristojno. O prošnji bo odločilo sodišče prve stopnje.