Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje pritožniku naložilo delno vračilo plačanega zneska iz prejetega predujma, gre za izvajanje enake oziroma istovrstne pristojnosti, kot jo je imelo sodišče pri odreditvi, da se posebnemu revizorju iz predujma plača določen znesek. Če pritožbeno ni sporno, da se pred sodiščem rešuje vprašanje premalo plačanega predujma, potem ni nobenega razumnega razloga, da se pred istim sodiščem ne bi obravnavalo tudi vračilo preveč plačanega predujma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik in nasprotni udeleženec sama nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom posebnemu revizorju naložilo, da v roku 15 dni na transakcijski račun sodišča vrne prejeto preplačilo v višini 14.966,00 EUR.

2. Zoper sklep se je iz razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena pritožil posebni revizor ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Nasprotni udeleženec je navedbam v pritožbi nasprotoval, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o (delnem) vračilu 21.11.2022 izplačanega zneska v višini 44.898,00 EUR iz že založenega predujma oprlo na nosilni razlog, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 105/2023 z dne 8.6.2023 pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in sklep sodišča spremenilo tako, da je posebnemu revizorju za opravljeno delo posebne revizije priznalo plačilo (zgolj) v višini 29.932,00 EUR. Hkrati je višje sodišče sklenilo, da se razlika med založenim predujmom in priznanim plačilom vrne nasprotnemu udeležencu. Ker je bil posebnemu revizorju že izplačan celoten znesek, mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom naložilo, da preplačilo v višini 14.966,00 EUR vrne na transakcijski račun sodišča. 6. Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je v 321. členu ZGD-1 urejena pravica do povrnitve stroškov revizorja, o čemer odloča sodišče, ki odloča tudi o tem, da če znesek predujma ne zadostuje, sodišče naloži plačilo dodatnega predujma. S tem kot oblastveni organ doseže, da se izvede plačilo posebnemu revizorju in s tem onemogoči preprečevanje izvajanja manjšinske pravice iz 318. člena ZGD-1. Določilo 321. člena ZGD-1 po stališču pritožnika sodišču ne daje pravne podlage, da bi posebnemu revizorju naložilo kakršnokoli plačilo, pač pa četrti odstavek 321. člena ZGD-1 daje pravico družbi, da zahteva povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi neutemeljene posebne revizije. Sodišče torej nima pravne podlage za oblastveno dejanje, kakršnega predstavlja izpodbijani sklep, tudi sicer pa je navedlo napačen pravni pouk, saj odločitev o vračilu predujma ne predstavlja odločitve o imenovanju posebnega revizorja. Če je zaradi sklepa I Cpg 105/2023 odpadla pravna podlaga za izplačilo zneska 14.966,00 EUR, je to lahko zgolj podlaga za morebitni kondikcijski zahtevek družbe (nasprotne udeleženke) na podlagi 190. člena OZ, ne more pa vračilo tega zneska zahtevati sodišče. 7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da ZGD-1 ne ureja situacije vračila preveč plačanega predujma, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje napačna. Predujem je bil plačan s strani sodišča (in ne morebiti nasprotnega udeleženca neposredno posebnemu revizorju), in sicer na podlagi sklepa, ki še ni bil pravnomočen. Pravna podlaga za to izplačilo je kasneje odpadla z odločitvijo višjega sodišča I Cpg 105/2023 z dne 8.6.2023, ki je (med drugim) sklenilo, da se pritožbi nasprotnega udeleženca ugodi in se (1) posebnemu revizorju za opravljeno delo posebne revizije prizna plačilo v višini 29.932,00 EUR, (2) plačilo revizorju v višini 29.932,00 EUR se izvrši iz založenega predujma na transakcijski račun posebnega revizorja, (3) razlika med založenim predujmom in priznanim plačilom za opravljeno delo posebnega revizorja (14.966,00 EUR) pa se vrne nasprotnemu udeležencu na njegov transakcijski račun. Navedeno pomeni, da je pritožnik kot prejemnik preveč plačanega zneska s strani sodišča, le-tega dolžan vrniti na račun sodišča, ki ga bo nato vrnilo nasprotnemu udeležencu, kot to izhaja iz citiranega sklepa višjega sodišča. 8. Ne drži pritožbeno stališče, da bi vračilo lahko zahtevala (le) družba (nasprotni udeleženec). Plačilo za opravljeno delo posebne revizije ni bilo plačano z računa nasprotnega udeleženca, pač pa z računa sodišča. Zato nasprotni udeleženec nima pravne podlage od posebnega revizorja zahtevati vračilo preplačila za opravljeno delo posebne revizije. Te pravice mu ne daje niti 190. člen OZ, na katerega se pritožnik sicer sklicuje. Nasprotni udeleženec je v razmerju do posebnega revizorja glede plačanega predujma tretja oseba, upravičenec do vračila preplačila pa je sodišče, ki je previsoko plačilo za opravljeno delo posebne revizije iz predujma izvedlo in ki ga bo nato vrnilo nasprotnemu udeležencu.

9. Pravne podlage nasprotnega udeleženca za zahtevek za vračilo ne predstavlja niti četrti odstavek 321. člena ZGD-1, kot to smiselno zatrjuje pritožnik. V tej zadevi ne gre za odškodninski zahtevek po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti oziroma za zahtevek družbe za povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi neutemeljene posebne revizije, pač pa za vračilo preveč izplačanega plačila revizorju. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi odločitve višjega sodišča pritožniku naložilo delno vračilo plačanega zneska iz prejetega predujma, gre za izvajanje enake oziroma istovrstne pristojnosti, kot jo je imelo sodišče pri odreditvi, da se posebnemu revizorju iz predujma plača določen znesek.

10. Pritožnik se pri utemeljevanju pritožbe sklicuje tudi na sodno prakso (I Cp 1857/2002 in I Cpg 269/2021), glede katere se višje sodišče ne bo opredeljevalo, saj ne obravnava enakega vprašanja, kot se je izpostavilo v tej zadevi. Ne glede na to pa opozarja, da iz obeh citiranih odločb izhaja, da je „naročnik“ storitev sodišče, družba pa (le) plačnik teh storitev. In nenazadnje: če pritožbeno ni sporno, da se pred sodiščem rešuje vprašanje premalo plačanega predujma, potem ni nobenega razumnega razloga, da se pred istim sodiščem ne bi obravnavalo tudi vračilo preveč plačanega predujma.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa, zaradi česar na pritožbene navedbe glede pravnega pouka ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 42. členom ZNP-1), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

12. Izrek o pritožbenih stroških pritožnika temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 42. členom ZNP-1. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Po specialni določbi 321. člena ZGD-1, po kateri družba (nasprotni udeleženec) krije stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja, krije nasprotni udeleženec sam tudi svoje stroške pritožbenega postopka.