Jedro

Tožnik v zahtevku ni navajal novih dejstev niti predlagal novih dokazov, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnikovo pojasnjevanje zdravstvenih težav in zdravstvenega stanja brez navedb, da bi tožnik zaradi zdravstvenega stanja utrpel resno škodo v smislu 20. člena ZMZ-1, ni dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 29. 5. 2025 (v nadaljevanju Zahtevek).

2.Toženka je povzela tožnikove izjave, da je leta 2017 zapustil svojo izvorno državo in legalno odpotoval v Turčijo, kjer je bival nekaj časa. Nato je nadaljeval pot skozi Grčijo, Albanijo, Črno goro in Hrvaško, vstopil v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, vložena v Republiki Sloveniji dne 9. 3. 2022 (v nadaljevanju Prošnja), je bila z odločbo toženke št. 2142-705/2022/4 (1222-14) z dne 4. 4. 2022 zavrnjena (pravnomočno 12. 4. 2022). Tožnik je bil na podlagi Uredbe Dublin III¹ dne 27. 5. 2025 vrnjen iz E., v kateri se je predstavil kot A. A., rojen ... v kraju B., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Iz depeše PLP Brnik št. 2142-57/2025/3 (3C631-63) s 27. 5. 2025 izhaja, da je tožnik ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaradi ekonomskih razlogov ter zato, ker ima družino v C.

3.Tožnik je v Zahtevku in osebnem razgovoru v bistvenem navedel, da je v C. delal za mafijo in se ukvarjal s prodajo prepovedanih substanc (na primer hašiš). Zaradi ukradenega denarja, so mu grozili, ga zabodli v predel pljuč, ko je bežal pred njimi, pa si je poškodoval nogo. Ta tolpa iz C. je začela groziti leta 2023 tudi njegovi družini v Maroku. Povedal je, da so prišli do njegovega brata v Maroku in mu dali injekcijo, zaradi katere je brat postal nor. Tožniku so zagrozili, da bo on naslednji, če ne bo plačal svojega dolga. Rekli so mu, da ne vedo točno, kje se nahaja v Evropi, vendar vedo točno, kje je njegova družina v Maroku, in da ga bodo tam počakali. Povedal je, da tolpa nima več njegove stare telefonske številke, saj so mu telefon ukradli, ko je spal na železniški postaji, zdaj pa ima slovensko številko. Kljub temu, ga je tolpa poklicala, zato meni, da je njegova družina še vedno ogrožena. Nazadnje je bil ogrožen pred približno sedmimi meseci, ko je bil v D. Tožnik nima trenutno kontaktnih številk svoje družine, nima Facebooka in ne ve ničesar o trenutnem stanju družine. Njegova družina v Maroku ni poklicala policije ali prijavila groženj, ker se bojijo za svoje življenje. Tožnik je o tem obvestil socialnega delavca v E., policije pa ni klical. O grožnjah je povedal tudi svojemu odvetniku. Tožnik je še povedal, da ima fizične težave z nogo, kar vpliva tudi na njegovo psihično stanje. V E. mu je psihiater diagnosticiral shizofrenijo, saj včasih sliši glasove, ki mu govorijo, naj se obesi. Iz E. izvidov je razvidno, da katera zdravila bi moral prejemati, vendar mu jih v Sloveniji ne dajejo.

4.Toženka je ugotovila, da tožnik v Zahtevku navaja drugačne razloge kot v Prošnji. V Prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine in družinskih težav, o katerih ni želel govoriti, da se mu osebno v Maroku ni nič zgodilo, želel je le delati in pomagati družini. V Zahtevku je navedel, povzeto, grožnje tolpe iz C. tožniku in njegovi družini zaradi ukradenega denarja oziroma tožnikovega dolga mafiji in tožnikovo poškodbo v C. Toženka je še ocenila, da zaradi kontradiktornosti izjav tožnika, ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov, tožniku ni mogoče verjeti, da so razlogi, ki jih je navedel v Zahtevku sploh resnični. Toženka je ugotovila, da nova dejstva iz Zahtevka nimajo nobene povezave z razlogi mednarodne zaščite, ker tožnik ni niti navedel, da bi bili napadi oziroma grožnje kakorkoli povezani z razlogi, ki se nanašajo na njegovo izvorno državo, zato so za sam postopek mednarodne zaščite povsem nerelevantni. Toženka je izpostavila, da za dovolitev ponovnega postopka ni dovolj, da vlagatelj ob podaji zahtevka predstavi zgolj novo dejstvo v postopku, ampak mora to predstavljeno (novo) dejstvo, vlagatelju tudi pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju osebnih zadev posameznikov (težava z mafijo zaradi ukradenih mamil), ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Zgolj tožnikova navedba o zatrjevanih grožnjah C. mafije tožnikovi družini, ki naj bi se nahaja v Maroku, čeprav je slovenski policiji izjavil drugače in sicer: da ima v C. družino, starše, brata in sestro, kjer živijo že tri leta, po presoji vseh okoliščin konkretnega primera, po oceni toženke ne opravičuje uvedbe ponovnega postopka. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, ki naj bi bistveno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Toženka je na podlagi dejstva, da je tožnik po manj kot mesecu dni bivanja v Sloveniji leta 2022, v kratkem času nezakonito prehajal številne evropske države (E., C., D.), v katerih ni zaprosil za mednarodno zaščito, ugotovila, da tožnik očitno zlorablja postopek mednarodne zaščite. Toženka je še ugotovila; (i) da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost v skladu z 97. členom Zakona o tujcih Pristojni organ pripominja; (ii) da se je v Sloveniji predstavil kot B. B., rojen ... v kraju F., državljan Kraljevine Maroko, medtem ko se je v E. in C. predstavljal kot A. A., roj. ... v kraju B., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Toženka je izpostavila, da ni mogoče potrditi niti tožnikove izvorne države, kar je dodaten razlog, da Zahtevek ni utemeljen.

5.Toženka je zato odločila, da tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj v postopku ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V skladu z zakonom morata namreč biti omenjeni predpostavki kumulativno izpolnjeni, ki v konkretnem primeru nista² . Ugotovila je, da tožnik v Zahtevku ni podal novih dejstev in novih dokazov in ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato je Zahtevek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

Tožnikove navedbe

6.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

7.Meni, da toženka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam kljub temu, da se je trudil, tam ni bilo mogoče dolgoročno preživeti. V svoji izvorni državi ni varen, boji se za življenje, zato prosi za ugoditev njegovi prošnji za azil. V svoji državi je izpostavljen nevarnostim, mu grozijo, ker so ga že poškodovali, se boji, da bo ponovno izpostavljen nevarnostim. Navaja, da predstavlja vrnitev v izvorno državo zanj resno grožnjo, saj mu tam grozijo, grožnje so že uresničili pri bratu, sedaj bi lahko tudi še pri njem. Zaradi resnih groženj tožniku, to zanj ni varna država. Od zadnje vložitve prošnje do ponovne vložitve so se razmere zanj bistveno spremenile v njegovo škodo, saj mu resno grozijo, bil je v vmesnem času tudi poškodovan in v bolnišnici, kjer se je zdravil. Tudi sedaj ima posledice na svojem zdravju, zaradi česar je slabše mobilen in je tudi nezmočen vrnitve nazaj ali v drugo državo. Tožnik poudarja, da države ni zapustil zato, da bi bolj udobno živel ampak zato, da bi preživel. Če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi to vodilo samo v še več trpljenja, saj mu grozijo. Izvorna država zanj in za njegovo družino ni varna država, njemu in njegovi družini grozijo, brata so že poškodovali in mu uničili življenje, sedaj njemu grozijo, da mu bodo storili isto kot bratu. Prav tako je bil v C. izpostavljen nevarnostim in grožnjam tolp, bil je poškodovan in ranjen, zaradi česar se je zdravil v bolnišnici. Glede na nezmožnost preživetja v matični državi tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 65. člena ZMZ-1 ni pravilna. S sklicevanjem na sodno prakso (npr. sodba I U 1132/2018-6, I U 1544/2017-7), meni, da bi ga morala toženka pred izdajo odločbe seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Maroko določila kot varno izvorno državo in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Tako je prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke, saj tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe, kar zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in se do vseh pravno relevantnih dejstev ni mogel opredeliti.

Navedbe toženke

8.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

9.Toženka v zvezi z očitkom, da bi morala ugotavljati stanje v Maroku s pridobivanjem dodatnih poročil pojasnjuje, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Toženka ponavlja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navedel nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel niti, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, zato vztraja pri izpodbijanem sklepu.

O sodni presoji

10.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, priloge vlogi tožnika, prejete 30. 7. 2025, ki so v slovenskem jeziku, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-705/2022 in zaslišalo tožnika. Sodišče je zavrnilo dokaze, ki so priloga vlogi tožnika, prejete 30. 7. 2025, ki so v tujem jeziku.

Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

12.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.³ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.⁴ Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.⁵

13.Tudi po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev niti predlagal novih dokazov, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik ne konkretizira nobenega od tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja. Tožbenih očitkov ne konkretizira do te mere, da bi bil preizkus sploh mogoč. Niso namreč upoštevna tožnikova mnenja brez navedbe kršitve in posledično zatrjevane nezakonitosti izpodbijanega sklepa, ki se presoja v upravnem sporu.

14.Pravilna je ugotovitev toženke, da dejstvo, ki ga kot razlog uveljavlja tožnik v Zahtevku in ga je mogoče povzeti v grožnje "C." tolpe zaradi tožnikovega dolga v zvezi s preprodajo drog, tožniku in / ali njegovi družini, ni dejstvo v smislu 64. člena ZMZ-1, ki bi utemeljevalo ponovni postopek v zvezi s prošnji za mednarodno zaščito. Pravilna je dokazna ocena toženke, da tožnik ni bil prepričljiv v svoji izjavi, saj je spreminjal tako svoje osebne podatke, kot tudi razloge za vložitev Zahtevka, različno navajal tudi, kje se nahaja družina (enkrat, da se nahaja v C., drugič, da je v Maroku). Sodišče upoštevajoč tudi tožnikovo izpoved v tem upravnem sporu, ko je izpovedal, da se ne želi vrniti v Maroko zato, ker tam nima prihodnosti, da tam ne more živeti, da je ogrožen v Maroku zato, ker ne ve, kako bi ga gledali domačini, če bi se vrnil, in da je prošnjo v Republiki Sloveniji vložil zato, da bi mu pomagali glede zdravljenja, ugotavlja, da tožnik s svojo nekonsistentnostjo in spreminjanjem razlogov nadaljuje tudi v upravnem sporu. Zaslišan tožnik tako ne potrdi niti lastnih tožbenih navedb o razlogih za zahtevek, zato tožbene navedbe⁶ niso dokazane. Pravilna je odločitev toženke, da zatrjevane (sicer nedokazane) grožnje mafije tožniku v C., niso nova dejstva, ki bi pomembno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Kot jasno izhaja iz 20. člena ZMZ-1, je relevantno preganjanje v državi, katere državljan je tožnik, v konkretnem primeru Maroko, s strani subjektov, opredeljenih v 24. členu ZMZ-1. Pravilna je tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni predložil nobenega dokaza v zvezi z zatrjevanimi grožnjami C. mafije tožnikovi družini v Maroku. Tudi v tem delu je dokazna ocena toženke prepričljiva, popolna in je tožnik konkretizirano niti ne izpodbija. V izogib ponavljanju se sodišče sklicuje na izpodbijani sklep.

15.Neutemeljene so (tudi) tožnikove navedbe, da Zahtevek utemeljuje njegovo zdravstveno stanje (vbod v prsa, poškodba noge in psihične težave), saj zgolj zatrjevanje, da so se razmere zanj bistveno spremenile v njegovo škodo, ker je bil v vmesnem času poškodovan in v bolnišnici, da ima tudi sedaj posledice na svojem zdravju, zaradi česar je slabše mobilen in nezmožen vrnitve nazaj ali v drugo državo, niso dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče ponavlja, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnikovo pojasnjevanje zdravstvenih težav in zdravstvenega stanja brez navedb, da bi tožnik (zaradi zdravstvenega stanja) utrpel resno škodo v smislu 20. člena ZMZ-1, ni dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

16.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka pred izdajo odločbe tožnika seznaniti, da je določila Vlada Republike Slovenije Maroko kot varno izvorno državo in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Iz izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da toženka ni uporabila koncepta varne izvorne države iz 53. člena ZMZ-1, saj prošnje ni štela za očitno neutemeljene, ampak je odločala in odločila o zahtevku za uvedbo ponovnega postopa za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

17.Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

18.Na podlagi navedenega je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dokazov niti novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, tudi po presoji sodišča pravilna. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁷ Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.⁸ Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 29. 5. 2025.

19.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

2Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah I Up 41/2014 s 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 s 23. 4. 2009, I Up 359/2008 s 17. 7. 2008.

3Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

4Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

5Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

6V tožbi trdi: da v svoji izvorni državi tožnik ni varen, da se boji za življenje, da tam kljub temu, da se je trudil, ni bilo mogoče dolgoročno preživeti, da v izvorni državi ni varen, da predstavlja vrnitev v izvorno državo zanj resno grožnjo, saj mu tam grozijo, da so grožnje že uresničili pri bratu, sedaj bi lahko tudi še pri njem, da zaradi resnih groženj tožniku, to zanj ni varna država.

7Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.

8Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 64, 64/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.