Jedro

Terjatve malih avtorskih pravic so občasne denarne terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI 63028/2008 z dne 5.9.2008 ohrani v veljavi v delu, ki se glasi na naslednjo obveznost: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 45,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2008.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo po računih iz naslova malih avtorskih pravic. Med pravdnima strankama je najprej sporno, ali je obveznost že zastarala. Poleg tega pa je med strankama sporen pomen dejstva, da naj bi toženka v vtoževanem obdobju radijskega sprejemnika več ne imela.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču predlaga njeno razveljavitev. Pritožba se še vedno zavzema za to, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ (1). Svoje stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za občasne denarne terjatve, nato tudi obrazloži. Zato meni, da terjatev ni zastarala. Pritožba poleg tega zastopa stališče, da bi morala toženka tožeči stranki sporočiti, da radijskega sprejemnika več nima. Vedela je, da se je radio pokvaril, vedela je, da prejema položnice, pa tega ni storila. Iz tega razloga je dolžna plačati račune.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe glede zastaranja. Za terjatve, ki se nanašajo na plačevanje avtorske odmene za male avtorske pravice, ki so jih dolžni plačevati imetniki lokalov, kjer se predvaja mehanično reproducirana glasba, velja triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ. Pri odgovoru na vprašanje, kdaj gre za občasno denarno terjatev v pomenu 347. člena OZ, je treba izhajati iz smisla te določbe, ki določa krajši zastaralni rok. To pravilo je namenjeno zaščiti dolžnika. Ker gre za vedno nove izpolnitve iz enega pravnega naslova, ki se kopičijo mesečno, je upnikova pasivnost za dolžnika breme (tudi dokazno). Dolžnik je varovan tako, da se lahko nakopičijo terjatve za tri leta. (2) Še strožja ureditev velja glede nekaterih po vsebini podobnih občasnih denarnih dajatev, določenih v 355. členu OZ. Ta ureja celo le enoletni zastaralni rok. Tako tudi konceptualno ne more biti nobenega dvoma, da v obravnavani zadevi splošni, petletni zastaralni rok ne pride v poštev. Odločitev o zastaranju terjatev po vseh računih, razen dveh, je zato pravilna.

V nezastaranem delu pa odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje pogodbenemu materialnemu pravu. V 2. odstavku 3. člena Dovoljenja (ki je po vsebini pogodba – A 43) velja pogodbena zaveza plačevati avtorsko odmeno do odjave sprejemnika. Za sporna računa (A 4 in A 11) je torej tožbeni zahtevek utemeljen. Po računu s priloge A 4 (datum 17.8.2005) tako tožena stranka dolguje 22,82 EUR. Enak znesek dolguje tudi po računu s priloge A 11 (datum 17.11.2005). Skupaj torej tožena stranka tožeči stranki dolguje še 45,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2008. Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP (3) je pritožbeno sodišče tako pritožbi delno (v prej navedenem znesku) ugodilo ter sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo v pretežnem delu zavrnilo in v enakem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka je v tej pravdi uspela z zanemarljivo majhnim delom svojega zahtevka. Enako velja tudi glede njenega pritožbenega uspeha. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ne bo posegalo. Tožeči stranki prav tako ni priznalo njenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo prav tako v ničemer ni mogla spremeniti svojega materialnopravnega ali procesno pravnega položaja. Stroški za to vlogo tako niso bili potrebni in jih sodišče v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP toženi stranki ni priznalo.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007).

(2) Primerjaj Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, stran 464. (3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008).