Jedro

Tožnik je v spornem obdobju prejemal dodatek k plači, ki je bil poimenovan kot dodatek za delovno uspešnost, po višini pa je ustrezal obračunanim naduram skupaj z dodatki, ki se na nadure nanašajo. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za (dodatno) plačilo iz naslova nadurnega dela neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno izplačati znesek 939,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. točke izreka. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 26.887,06 EUR s pripadki, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženima strankama pa je dolžan povrniti 2.123,51 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka do plačila, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in samo, v skladu z določbami 358. člena ZPP, v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženo stranko obveže na plačilo vseh pravdnih stroškov. Uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z določbami 7., 286. in 310. člena ZPP ter iz 6., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zaradi dokazovanja višine denarne terjatve predlagal tudi sodnega izvedenca finančne stroke. Pooblaščenec tožnika je s pripravljalno vlogo z dne 8. 9. 2008 predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja, s številnimi pripombami in vprašanji. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 287/2009 z dne 24. 9. 2009 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku je sodišče odredilo pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenec podal odgovore in ugotovitve glede pripomb tožnika na izvedeniško mnenje. Na podlagi teh ugotovitev izvedenca je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2010 opredelil podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo denarne terjatve v skupnem znesku 28.930,50 EUR, pri čemer je upošteval izračune izvedenca v razpredelnici II, pod točko 5, 9 in 11. Razen podane razlage v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2010 tožnik ni predlagal dopolnitve dopolnjenega izvedeniškega mnenja ali zaslišanje izvedenca na naroku. Ne glede na navedeno je sodišče brez dokaznega predloga tožnika določilo zaslišanje izvedenca na naroku. Tožnik je izrecno predlagal, da sodišče izvedenca ne zasliši, ker je izvedenec pisno dopolnil mnenje na podlagi danih pripomb. Sodišče pa je kljub temu določilo zaslišanje izvedenca na naroku. Na naroku je izvedencu vprašanja postavljal pooblaščenec tožene stranke in sicer glede osnovnega izvedeniškega mnenja, glede katerega tožena stranka ni predlagala niti postavitve izvedenca, niti zaslišanje izvedenca ali dopolnitve izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje ni imelo upravičenj v veljavnih procesnih pravilih, da dovoli toženi stranki razčiščevanje vprašanj, glede katerih tožena stranka ni nikoli predlagala dokazov z izvedencem, tožniku pa je onemogočilo dokazovanje odločilnih pravno pomembnih dejstev, s tem, ko ni dovolilo odgovora izvedenca na postavljeno vprašanje. Uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 310. člena ZPP, ker sodišče ni pregledno odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku. Sodišče se je zadovoljilo z izrekom sodbe (zgolj z opisno zavrnitvijo skupnega zneska), kar ne zadostuje za odločitev o predmetu spora. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na bistvena dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik, s čimer je storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, glede odločitve o ugovoru pasivne legitimacije, ki se nanaša na obdobje od 1. 4. 2002 do 31. 1. 2003 (glede domnevne zaposlitve tožnika v podjetju G. d.o.o.) se sodišče prve stopnje sklicuje na izpoved priče D.L., fotokopijo delovne knjižice, na podatke o odjavi in prijavi v zavarovanje, pogodbo o zaposlitvi ter na sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Meni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravno zmotne. Šlo je za slamnato podjetje, da bi se na ta način onemogočilo poplačilo terjatev upnikom. Za zadevo je odločilnega pomena, da je za obdobje od 1. 4. 2002 do 31. 1. 2003 bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z drugo toženo stranko. Tožena stranka je tožniku predlagala samo formalen podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in sklenitev virtualnega razmerja s podjetjem G. d.o.o. Dva dni kasneje je tožnik ponovno sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugo toženo stranko, za katero je dejansko opravljal delo. Analizira izpoved priče D.L. in navaja, da iz njene izpovedi izhaja, da so delavci z G. d.o.o. sklenili pogodbo izključno zato, da so dobili plačo in ne zato, da bi opravljali delo za to podjetje, da je tožnik delal na istem delu, kot po prejšnjih pogodbah. Upoštevati je potrebno izpoved priče D.L., da so bile pogodbe prenesene na drugo podjetje, izključno zaradi izplačila plače in ne da bi se opravilo konkretno delo, ker G. d.o.o. ni bila pogodbena stranka z D.. Ker sodišče prve stopnje ni natančno obrazložilo svoje odločitve o navedenem vprašanju, je tudi v tem delu bistveno kršilo določbe ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz predloženih plačilnih list izhaja, da je tožena stranka obračunala in plačala osnovno plačo, z dodatki, razen dodatka za nadurno delo, dodatka za delovno dobo, dodatka na delo za praznike in dela proste dneve, čeprav materialno pravni predpisi, kot dodatek k plači določajo kot obvezno plačilo tudi dodatek za nadurno delo. Tožena stranka se sklicuje na nekakšne ustne dogovore z delavci, glede plačila nadurnega dela (tistega dela, preko zakonsko limitiranega števila nadur) v obliki delovne uspešnosti. Plačani dodatek za uspešnost predstavlja del plače za uspešnost, ki je predpisan kot del plače po kolektivni pogodbi gradbene dejavnosti in ne za nadurno delo. Tožena stranka ni dokazala, da je bilo takšno plačevanje v soglasju z materialno pravnimi predpisi in konkretnimi pisnimi dogovori, breme dokazovanja pa je na njeni strani. Ob analizi izpovedi priče D.L., kot osnovno izhaja, da je opravljanje nadurnega dela pogojeval tehnološki proces opravljanja dela v predoru, da se je delalo 12 ur podnevi in ponoči, da ni bilo sklenjenega pisnega dogovora, na podlagi katerega bi se lahko plačevalo nadurno delo, s konverzijo opravljenih nadur z delovno uspešnostjo, ter da priča ni delala obračuna plač. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo priče in podatke, ki jih je pripravila priča. Na tej podlagi je tudi verjelo mnenju izvedenca finančne stroke, ki je temeljil svoje izvedeniško mnenje izključno na izpovedbi priče D.L. in na internih podatkih, ki jih je ona pripravila. Ker se interni podatki po svoji naravi in dejanski vsebini razlikujejo od uradnih podatkov o opravljenem delu tožnika, kot so evidence opravljenih ur, šihtovnica, ..., sodišče ne bi smelo upoštevati podatkov in na tej podlagi ugotovitev izvedenca. Sodišče večkrat poudarja, da je tožena stranka v okviru dodatka za uspešnost plačevala opravljeno nadurno delo, zaradi limitiranja nadurnega dela, toda ne pojasni, kje je v plačilnih listih določeno plačilo za nadurno delo. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je bilo znano, da je delodajalec zahteval od zaposlenega delo preko polnega delovnega časa. Torej je tudi v skladu z veljavno sodno prakso, v kolikor je delo bilo potrebno v interesu delodajalca in v kolikor je delodajalec ukazal opravljanje nadurnega dela, mora plačati dodatek za nadurno delo tudi preko limitiranega zneska in ne kot redne ure. Izvedenec je na obravnavi izpovedal, da so predmetne plačilne liste ponarejene. Tožena stranka iz takšnih ponarejenih listin ne bi smela imeti koristi, sodišče pa ne bi smelo ponarejenih listin uporabiti kot pravno veljavni dokaz. Za toženo stranko velja slovenska zakonodaja, vključno Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti. Tožena stranka je v krajšem obdobju obračunavala in plačala dodatek za nadurno delo, v okviru zakonskega limita, kar je v skladu z veljavno zakonodajo, za pretežno obdobje ni obračunavala in plačala opravljeno nadurno delo. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ne strinja se, da je dolžan plačati toženi stranki njene stroške postopka, temveč, da ob upoštevanju delnega uspeha tožena stranka tožniku povrne pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenca, kljub temu da tožnik tega ni predlagal, so neutemeljene, v nasprotju z napotilom višjega sodišča, poleg tega pa je s pritožbenimi navedbami prekludirana. Glede očitkov o podjetju G. d.o.o. je tožena stranka dokazala, da to ni bilo fiktivno podjetje, da je vse svoje obveznosti izpolnilo in da je bila družba likvidirana v letu 2009, zato ni res, da tožnik ni mogel vložiti tožbe, ker podjetja ni bilo več. Izvedenec je na obravnavi izpovedal, da je delodajalec na plačilni listi prikril izplačilo nadur, da pa plačilne liste zajemajo dejansko opravljeno delo tudi po nadurah. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 287/2009 z dne 24. 9. 2009 pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe (2. in 3. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo razlike neplačanega nadurnega dela, ki ga je opravil pri toženi stranki v času od 2000 do konca junija 2004. O delu terjatve je bilo že pravnomočno razsojeno v višini 8.077,98 EUR in sicer za čas od 1. 7. 2001 do 1. 4. 2002 in od 1. 2. 2003 do 30. 4. 2003. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, glede na ustaljeno sodno prakso, da je tožnik upravičen do izplačila nadur do zakonske omejitve, ostalo pa je bilo obračunano kot redno delo.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 287/2009 glede na ugotovitev, da je tožnik pisno mnenje izvedenca grajal, nanj imel pripombe, da izvedenec ni v celoti opravil svojega dela, sodišču prve stopnje naložilo, da dopolni dokazni postopek z zaslišanjem izvedenca finančne stroke. V ponovljenem postopku je izvedenec finančne stroke podal dopolnitev izvedenskega mnenja, na dopolnilno izvedeniško mnenje tožena stranka ni imela pripomb, predlagala pa je zaslišanje izvedenca na naroku, tožnik pa je predlagal, da izvedenec pisno odgovori na njegove pripombe (glede nadurnega dela za junij 2002 in vrednosti nadurnega dela za julij in avgust 2002), z vlogo z dne 22. 9. 2010 pa je tožnik umaknil predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 23. 11. 2010 izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca finančne stroke.

Po določbi 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Primarno je torej ustno zaslišanje izvedenca in ne obratno, saj je le tako moč udejanjiti načelo kontradiktornosti, ko mora biti stranki zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja izvedencu in da se izjavi o rezultatih dokazovanja in da glede tega tudi poda svoja pravna naziranja. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami tožnika, da je sodišče prve stopnje na izrecen predlog tožnika, da se izvedenca ne zasliši, določilo zaslišanje izvedenca na naroku. S tem tožnik uveljavlja nepravilno uporabo določb ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nepravilna uporaba določb ZPP se nanaša na izvajanje dokazov z izvedenci, natančneje na 1. odstavek 252. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 253. člena ZPP. Citirane določbe zakona sodišču nalagajo, da v okviru sklepa o postavitvi izvedenca, zahteva od izvedenca v primeru pisnega izvida tudi ustno dopolnitev mnenja, če je to zaradi nejasnosti in pomanjkljivosti potrebno. Za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za zaslišanje izvedenca sodišče torej ne potrebuje posebnega dokaznega predloga pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo v delu, ko le ta opozarja, da sodišče prve stopnje ni podrobneje opredelilo, na kaj se nanaša zavrnilni del sodbe. Sodišče mora v izreku navesti tožbeni zahtevek, o katerem odloča, kar velja tudi v primeru, če je zahtevku le delno ugodeno in ko je torej zahtevek v preostalem delu zavrnjen (1. odstavek 310. člena ZPP). Pravnomočen namreč postane le izrek sodbe, sodna praksa sicer zgornjega pravila ne upošteva dosledno. V konkretnem primeru je kljub takemu zapisu v izreku sodbe preizkus mogoč in torej kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Glede ugovora pasivne legitimacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka sprejelo pravilno odločitev, ko je zahtevek tožnika za čas od 1. 4. 2002 do 31. 1. 2003 zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik v navedenem obdobju ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, temveč pri drugi pravni osebi. Tožnik je namreč s toženo stranko sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 3. 2002, nato pa je podpisal pogodbo s podjetjem G. d.o.o. za čas od 1. 4. 2002 do 31. 1. 2003. Dejstvo je, da je tožnik potem podpisal pogodbo o zaposlitvi tudi s toženo stranko, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je novi delodajalec tožnika (G. d.o.o.) tožniku plačeval plačo (kar izhaja iz obračunskih listov) ter da je imel v delovni knjižici vpisano delovno dobo pri tem delodajalcu. Ne glede na razlog spremembe delodajalca v tem obdobju (tožnik namreč zatrjuje, da gre za slamnato podjetje), sodišče prve stopnje ni moglo iti preko teh dejstev t.j. sklenjene pogodbe o zaposlitvi, obračunskih listov in vpisa delovne dobe v delovno knjižico, zato bi tožnik moral vložiti tožbo zoper to pravno osebo, kar pa ni storil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na čas zaposlitve pri tem delodajalcu, pravilna in pritožbene navedbe neutemeljene.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razliko neplačanih nadur, ki jih je opravil pri toženi stranki v obdobju od leta 2000 do konca junija 2004. S pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 145/2007 z dne 23. 10. 2008 je bilo tožniku prisojeno iz naslova neplačanih nadur 8.077,98 EUR. Prisojeno plačilo se je nanašalo na čas dela pri toženi stranki od 1. 7. 2001 do 1. 4. 2002 in za čas od 1. 2. 2003 do 30. 4. 2003. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za čas od 1. 10. 2000 do 1. 4. 2002 in za čas od 1. 2. 2003 do 30. 6. 2004. Trajanje dela preko polnega delovnega časa je omejeno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tako 143. člen ZDR določa, da nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 7/98 in naslednji), veljavna za sporno obdobje je v 49. členu določala, da delavcu pripada dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 % od osnove. Po uveljavljeni sodni praksi je bil delavec v primeru večjega števila dejansko opravljenih nadur od zakonsko dovoljenih upravičen do izplačila nadur v višini, določeni v kolektivni pogodbi, le za takšno število nadur, kot jih je dopuščal zakon. Če pa je delavec opravil večje število nadur od zakonsko dovoljenih, mu je pripadalo za te nadure plačilo brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa (torej plačilo kot za ure dela v polnem delovnem času).

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sicer ugotovljeno, da je tožnik v spornem obdobju opravil določeno število nadur, kar tožena stranka priznava, trdi pa, da so bile tožniku vse opravljene ure in nadure plačane, vendar ne kot nadure, temveč v obliki delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o neutemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na izpoved priče D.L. ter na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Ugotovilo je, da iz obračunov plač tožnika za sporno obdobje ni razvidno, da bi bile tožniku nadure obračunane, evidentirani so drugi dodatki (dodatek za nočno delo, minulo delo, ...), vedno pa je evidentiran dodatek na uspešnost. Iz izpovedi priče D.L. izhaja, da so se nadure prikazovale in izplačevale kot dodatek za delovno uspešnost (razen krajšega obdobja) iz razloga, ker so delavci presegali z zakonom določeno maksimalno število nadur. Izvedenec pa je v svojem mnenju ugotovil, da je na podlagi interne evidence tožene stranke o opravljenem delu in obračunov, ugotovil, da zneski dodatka na uspešnost matematično predstavljajo obračunane nadure, vključno z dodatki, ki se na te nadure nanašajo. Na podlagi tako izvedenih dokazov in dokazne ocene, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da tožena stranka plačila ni opravila v skladu z materialnopravnimi predpisi. Kljub temu pa ocenjuje, da je bistveno, da tožnik v svojih pravicah ni bil prikrajšan oziroma, da je za svoje delo prejel plačilo v višini, kot mu je šlo. Na podlagi izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku z obračunom dodatka za uspešnost izplačala opravljene nadure.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ob preizkusu odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški pravilno odmerjeni, v skladu s Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) ter v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (2. in 3. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožena stranka, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).