Jedro

Če se je spor zaradi plačila regresa za letni dopust oz. razlike v plači po smrti tožnika nadaljeval z njegovimi dediči, ki so vstopili v pravdo, lahko delovno sodišče samo reši predhodno vprašanje, ki se nanaša na ugotovitev dedičev oz. odpoved dedovanju ene izmed zapustnikovih dedinj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika A. I. zaradi prikrajšanja pri plači in plačila dela regresa za letni dopust, ugodilo zahtevku tožnika B. G. za plačilo dela regresa za letni dopust in zavrnilo njegov zahtevek za prikrajšanje pri plači ter v celoti ugodilo zahtevku tožnice D. K. za plačilo dela regresa za letni dopust. Ugodilo je tudi zahtevku tožnic D., P. in I. J. ter M. Č., ki so vstopile v spor kot dedinje po pokojnem J. F., in odločilo, da mora plačati tožena stranka dedinjam vsaki po eno četrtino zneska 32.044,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Pri tem je štelo, da je zahtevek za plačilo pokojnemu tožniku še neizplačanega dela regresa za letni dopust za leto 1993 utemeljen, do izplačila pa so upravičene njegove štiri dedinje, vse po enakih delih. Zoper 3. točko izreka te sodbe se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po svojem pooblaščencu pritožujejo tožnice I. J., D. J. in P. J. Pritožbenemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navajajo, da je sodišče narobe odločilo, kdo so dedinje po pokojnem J. F., saj je M. Č. njej pripadajoči dedni delež odstopila oporočni dedinji D. J. Poleg tega sodišče na področju dednega prava ne more samo reševati predhodnega vprašanja. Pritožba je utemeljena. Stališče pritožbe, da vprašanj s področja dednega prava ni mogoče reševati kot predhodnih vprašanj, je sicer neutemeljeno. Iz 1. odst. 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) namreč izhaja, da lahko sodišče kot predhodno reši vsako vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, razen če je s posebnimi predpisi drugače določeno. Ker takšni posebni predpisi ne obstajajo in ker sodišče prve stopnje ob odločanju ni razpolagalo s podatki, da je bilo o teh vprašanjih že odločeno v zapuščinskem postopku, je smelo za rešitev tega spora pomembna predhodna vprašanja s področja dednega prava rešiti samo. Vendar pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče ob reševanju predhodnega vprašanja, kdo so dediči po pokojnem J. F., upoštevati tudi dedno izjavo M. Č. z zapuščinske obravnave z dne 10. 11. 1994. Iz zapisnika s te zapuščinske obravnave (A5) namreč izhaja, da M. Č. odstopa pripadajoči ji nujni delež oporočni dedinji oziroma da se odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom proti zapuščini. To izjavo je po oceni pritožbenega sodišča mogoče razumeti ali kot izjavo o uveljavitvi pravice do nujnega deleža in njegovem takojšnem odstopu sodediču (40. čl. Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, 15/76) v zvezi z 2. odst. 136. čl. ZD) ali pa kot odpoved uveljavljanju pravici do nujnega deleža (40. čl. ZD). V obeh primerih gre za načeloma sicer res nepreklicno dedno izjavo (1. odst. 138. čl. ZD), kar pa po stališču pritožbenega sodišča ne more veljati absolutno. Dedič poda namreč dedno izjavo glede na takrat znano mu premoženje in v razmerju do tega premoženja, glede premoženja, za katerega ob podajanju izjave ni vedel, pa takšne izjave brez ugotavljanja, ali se je lahko nanašala tudi na to premoženje, ni mogoče šteti za relevantne. Za odločitev, ali se je M. Č. lahko prijavila k dedovanju v tem sporu je zato odločilno, ali se je njena dedna izjava z dne 10. 11. 1994 nanašala tudi na v tem sporu vtoževano zapustnikovo premoženje. Okoliščin v zvezi s tem dejstvom sodišče prve stopnje tekom prevostopenjskega postopka ni ugotavljalo, tako da je ostalo dejansko stanje glede tega za rešitev predhodnega vprašanja odločilnega dejstva v celoti neraziskano. Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (370. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je M. Č. ob podajanju dedne izjave vedela za v tem sporu vtoževano premoženje, ali je s takratno izjavo mislila le na takrat znano ji premoženje zapustnika ali pa morda na katerokoli premoženje, ki bi se našlo po zapustniku. Ob reševanju zadeve naj upošteva tudi določilo 1. odst. 12. čl. ZPP/77, ki mu prepoveduje, da bi samo reševalo predhodno vprašanje, če je o njem že odločal pristojni organ (zapuščinsko sodišče). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.