Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je oblikovalo jasno stališče, po katerem odgovornost operaterjev ni omejena na posebne primere varnostnih tveganj omrežja. V tej luči zavzemanje tožeče stranke za (zgolj) sistematično razlago pravila ni osnovano. Ostale metode, jezikovna, logična, zgodovinska, zlasti pa namenska (funkcionalna ali teleološka) kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.

Ni dvoma, da je prenos SMS sporočil kot prenos signalov ena od telekomunikacijskih storitev v tehničnem pomenu. Kot tak je je zabeležen v CDR zapisih operaterjev. Toda golo dejstvo, da je bil prenos SMS sporočil opravljen, ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ni prišlo do zlorabe po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1. Tožeča stranka je prezrla večkrat omenjeno zakonsko domnevo nezakrivljene zlorabe. Ugotovljene okoliščine na strani Naročnika in Uporabnika (število sporočil, časovni razmaki med posameznimi sporočili, čas njihovega prenosa, dejstvo da so bili usmerjeni le enemu prejemniku, pretekli vzorec pošiljanja sporočil Uporabnika, aparat brez posebnosti) in njuno ravnanje (takojšnja zahteva po blokadi in menjava številke ter ponovna zahteva za ustavitve storitev) izpričujejo, da je zakonski dejanski stan prvega odstavka 146. člena ZEKom-1 izpolnjen. Na drugi strani ga tožeča stranka s posplošenimi navedbami o škodljivi aplikaciji, virusu ali sporočilih s šumniki in presledki ni izpodbila. Z drugimi besedami, ta zakonska domneva pomeni, da je dokazovanje zlorabe za naročnika oziroma uporabnika olajšano: dovolj je, da dokaže, da se je zatekel k vsem razumnim zaščitnim ukrepom in sledil navodilom operaterja.

Izrek

I. Tožba zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrže. II. Tožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Upravni postopek**

1. Tožena stranka je predlog A. A. (v nadaljevanju: Naročnik), da mu tožeča stranka odpiše 73,55 EUR po računu številka 2006212745788 z dne 24. 6. 2020 in 50,95 EUR po računu številka 2007217440242 z dne 24. 7. 2020, vse z davkom na dodano vrednost, zavrnila. Ugodila pa je zahtevi za odpis 210,29 EUR in 152,44 EUR z davkom na dodano vrednost. Sklenila je, da je prišlo do zlorabe, ki ni nastala po krivdi Naročnika ali njegovega mladoletnega sina (v nadaljevanju: Uporabnik). Slednja sta spoštovala navodila tožeče stranke in posegla po vseh razumnih ukrepih za zaščito.

**Povzetek navedb strank v upravnem sporu**

2. Opisani odločitvi je tožeča stranka oporekala. Poudarila je, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava. Pravilo 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-11) je urejalo dolžnost operaterja pri posebnem tveganju za varnost omrežja. Uvrščeno je bilo v poglavje "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij". Po njenem mnenju pošiljanje SMS sporočil ni imelo vpliva na tveganje za varnost omrežja tožeče stranke. Tožena stranka bi zato morala uporabiti določbe ZEKom-1, ki se nanašajo na medsebojna razmerja med končnim uporabnikom in operaterjem. Zloraba ni bila izvršena na tehnični način, preko omrežja; ni šlo za grožnjo, ki bi izvirala iz omrežja tožeče stranke. Tega tožena stranka sicer ni raziskala; zlasti ni ugotovila, kako je prišlo do pošiljanja sporočil. Slednja je generiral Uporabnik oziroma njegova terminalska oprema. To pa tožeča stranka ni bila dolžna preverjati. Njeno omrežje je delovalo nemoteno. Za morebitno škodljivo aplikacijo ali virus ni odgovorna. O povečani porabi je obvestila Naročnika in kasneje izvedla blokado telefonske številke. Svetovala je njeno menjavo in se pri ponovni povečani porabi odzvala v skladu s predpisi. Tožena stranka je poskušala dokazno breme glede izvora zlorabe prevaliti na tožečo stranko.

3. Svoja stališča je tožeča stranka ponovila v nadaljnjih vlogah.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri danih razlogih. Po njeni oceni tožba zoper del odločbe, s katerim je bil predlog za rešitev spora (delno) zavrnjen, ni dovoljena. Svojega pravnega položaja si (v tem delu) ne more izboljšati. V nadaljevanju je tožena stranka opozorila, da so tožbene navedbe o tem, da pri pošiljanju SMS sporočil ni bilo zaznati posebnosti in da je omrežje ves čas delovalo pravilno, novote. Novost sta tudi tudi dokaza postavitev izvedenca in tabela števila SMS sporočil uporabnikov paketa ... Enako velja za navedbe o preverjanju stanja trenutne porabe, o storitvi ... in o tem, da je do povečanega števila sporočil prišlo v izjemno kratkem času. Drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 je zajel odgovornost operaterjev pri zlorabah varnosti storitev in omrežij. To izhaja iz Predloga ZEKom-1, tako stališče je potrdilo tudi sodišče. Dejstvo, da je bilo umeščeno v določeno poglavje ne pomeni, da je njegova razlaga omejena. Tožeča stranka ni upoštevala lastnih splošnih pogojev in ni ažurno spremljala ter obračunavala promet v realnem času. S tem je opustila dolžno skrbnost dobrega gospodarstvenika in strokovnjaka. Navedeno velja še toliko bolj, saj je bil končni uporabnik otrok. Zapisi podrobnosti klica (tako imenovani CDR2 zapisi) so dokazali zgolj, da so bila SMS sporočila dejansko poslana. To ni storil Uporabnik. Tožena stranka je dejstva le ugotovila, pri čemer je upoštevala vsak dokaz posebej in vse skupaj.

**Dokazni postopek**

5. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-13). V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

6. Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP4 in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

7. Sodišče je, v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1), tožečo stranko seznanilo z zgoraj citiranimi vsebinami tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 226. člena ZPP (listovna številka spisa 56). Slednja je med drugim predlagala postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke, izročila tabelo števila SMS sporočil uporabnikov paketa ... (listovna številka spisa 5; priloga A3) in se sklicevala na Izjavo B., d. o. o. z dne 20. 9. 2021 (druga stran listovne številke spisa 40).

8. Teh dokazov ni ponudila v upravnem postopku. Sodišče jih (že) zato ni vzelo v obzir.5 Razlaga tožeče stranke, da gre za odgovor na navedbe, s katerimi se je seznanila šele z izpodbijano odločbo (listovna številka spisa 256), ni sprejemljiva. Tožena stranka jo je 4. 8. 2020 (pisno) pozvala, da "_pojasni, kako je mogoče, da je v kratkem času od 21. 5. 2020 do 20. 7. 2020 iz sporne telefonske številke bilo poslanih kar 3864 SMS sporočil_". Tožeča stranka se je odzvala z elektronskim sporočilom 11. 8. 2020, a se postavljenega vprašanja ni dotaknila. Istega dne jo je tožena stranka znova soočila. Takrat je tožeča stranka dala skopo pojasnilo. Po ustni obravnavi ji je tožena stranka še enkrat postavila taisto vprašanje. Povedano pomeni, da so ji bili pomisleki tožene stranke (tekom postopka) dobro znani; ta dejstva niso vzniknila šele v izpodbijani odločbi. Njeno zatrjevanje, da o njih ni bila poučena, ne drži in tako ne predstavlja upravičenega razloga v smislu 52. člena ZUS-1.7 Enako velja za splošno vztrajanje, da se "_vse nove navedbe tožeče stranke nanašajo na (ne)pravilno uporabo materialnega prava v predmetni zadevi, ki izhajajo šele izpodbijane odločbe_" (druga stran listovne številke spisa 39). To preprosto ni tako; tožeča stranka te dokaze očitno ni predlagala pravočasno, do izdaje izpodbijane odločbe. Kar pa se tiče postavitve izvedenca telekomunikacijske stroke, tožeča stranka niti ni omenila, zakaj ga ni uveljavljala pravočasno, v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Upravičen razlog je v tem pogledi izostal.8 Končno, na Izjavo B., d. o. o. z dne 20. 9. 2021 se je prvič sklicevala šele v svoji drugi vlogi, dne 24. 1. 2022. Poleg tega, da je to storila po izteku roka za vložitev tožbe,9 je niti ni dala na razpolago sodišču (prvi odstavek 226. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-110). Sicer pa je iz njenega navedka vidno, da je bila oblikovana po izdaji izpodbijane odločbe.11

9. Sodišče je prebralo ostale listine, ki sta jih stranki izročili (A1, A2,B1 do B3) in upravni spis številka 38260-296/2020. **Uporabljeno materialno pravo**

10. Med ostalim ZEKom-1 je ureja varnost omrežij in storitev (1. člen ZEKom-1). Eden od njegovih namenov je namreč varstvo pravic uporabnikov (2. člen ZEKom-1).

11. Operaterji morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganja za varnost omrežij in storitev, zlasti zaradi preprečevanja in zmanjševanja učinkov varnostnih incidentov na uporabnike in medsebojno povezana omrežja. Sprejeti ukrepi morajo ob upoštevanju stanja zagotoviti raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju (prvi odstavek 79. člena ZEKom-1).

12. Izvajalci javnih komunikacijskih storitev morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev zavarovanja svojih storitev. Če je potrebno za zagotovitev zavarovanja svojih storitev v delu, ki se nanaša na varnost omrežja, sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe skupaj s ponudnikom javnega komunikacijskega omrežja (prvi odstavek 145. člena ZEKom-1). Ukrepi morajo ob upoštevanju tehnološkega razvoja in stroškov njihove izvedbe zagotoviti takšno raven varnosti in zavarovanja, ki ustreza predvidenemu tveganju. Tveganje predstavlja zlasti vsako dejanje, storitev ali izdelek, ki posega v tajnost, zaupnost in varnost elektronskega komunikacijskega omrežja ali elektronske komunikacijske storitve, s tem ko spremeni dostopnost, vsebino, ceno ali kakovost storitve, in ki ga lahko operater sam ali skupaj z drugimi operaterji učinkovito onemogoči (drugi odstavek 145. člena ZEKom-1).

13. Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju. Če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov (prvi odstavek 146. člena ZEKom-1). Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. Šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev (drugi odstavek 146. člena ZEKom-1).

**K I. točki izreka**

14. Tožba zoper 1. točko izpodbijane odločbe ni dovoljena.

15. Z njo je tožena stranka predlog Naročnika za odpis 124,50 EUR z davkom na dodano vrednost zavrnila. V tem delu je bila odločitev za tožečo stranko ugodna. Posledično si v tem delu svojega pravnega položaja ne more izboljšati.12 Še drugače, tožeča stranka v ponovljenem postopku ne bo mogla doseči več, kot ponovno zavrnitev tega dela predloga Naročnika.13 **K II. točki izreka**

16. Tožba zoper 2. točko izpodbijane odločbe pa ni utemeljena.

17. Ključni tožbeni očitki so naperjeni proti uporabi drugega odstavka 146. člena ZEKom-1. Tožeča stranka je prepričana, da do zlorabe ni prišlo na tehnični način in da ta ni predstavljala grožnje, ki bi izvirala iz njenega omrežja. Za škodljivo aplikacijo ali virus ne nosi odgovornosti.

**Narava drugega odstavka 146. člena ZEKom-1**

18. Pravilo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni novost v naši pravni ureditvi. Že predhodni predpis, Zakon o komunikacijskih storitvah (v nadaljevanju: ZEKom14), je imel podobno določbo (četrti odstavek 102. člena ZEKom15). Člen je bil naslovljen "Zaščitni ukrepi" in umeščen v poglavje "Zaščita tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hramba podatkov o prometu elektronskih komunikacij." Ob njegovem sprejemu je zakonodajalec naglasil, da morajo operaterji ukrepati tako, da zagotovijo varnost svojega omrežja in storitev.16

19. V Predlogu ZEKom-117 je sledeče pojasnilo geneze obravnavanega pravila. Oblikovalo se je na poslansko pobudo, kot odziv na zlorabe s programi za samodejno klicanje. Šlo je za tako imenovane klicalnike ("dialer"); neznane storilce, ki so v nekaterih primerih povzročili naročnikom izjemno visoke račune. Drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 je uredil take položaje. V določenih okoliščinah je škodo (stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki so bili posledica teh zlorab) kril operater. Zakonodajalec je upošteval, da je operater praviloma močnejša, prava in tehnike vešča stranka in mu je zato lažje prevzeti stroške zlorabe ter se spustiti v morebitni sodni spor s tretjo osebo. To je bil namen tega pravila. Pri tem je postavil domnevo, da do zlorabe ni prišlo po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila izvajalca javnih komunikacijskih storitev. Določba je bila v poglavju "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij", z naslovom "Dolžnost obveščanja pri posebnem tveganju za varnost omrežja".

20. Trenutno veljavni Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-2) je ohranil opisano ureditev (drugi odstavek 213. člena ZEKom-2). Besedilo je enako.18 Nekoliko se je spremenil le naziv člena in pa poglavja.19

21. Zapisano kaže, da je zakonodajalec obdržal zakonski režim varstva naročnikov oziroma uporabnikov pred nezakrivljenimi zlorabami.

22. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 prvič spregovorilo v sodbi X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021. Opredelilo je pojem elektronske komunikacijske storitve. Operater je po omenjenem pravilu odgovoren za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev. Med slednje sodi tudi prenos elektronskih sporočil v tehničnem smislu (to je prenos signalov).20 Odgovornosti izvajalca javnih komunikacijskih storitev ni mogoče širiti preko varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu.21

23. Dve leti kasneje se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ponovno ukvarjalo z drugim odstavkom 146. člena ZEKom-1 in sicer z obsegom odgovornosti operaterja.22 V sodbi X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023 je naredilo korak dlje. Dejalo je, da zakonodajalec odgovornosti operaterjev za stroške zaradi zlorabe "_ni omejil na posebne primere varnostnih tveganj oziroma napadov na varnost omrežja iz prvega odstavka 146. člena ZEKom-1_". Nadaljevalo je, da lahko ti stroški izvirajo iz nezadostnih ukrepov operaterja ali pa iz novih, nepredvidljivih oblik zlorab telekomunikacijskih storitev oziroma omrežij. Prevzem stroškov zadnjih določa drugi odstavek 146. člena ZEKom-1.23

24. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije oblikovalo jasno stališče, po katerem odgovornost operaterjev ni omejena na posebne primere varnostnih tveganj omrežja.24 V tej luči zavzemanje tožeče stranke za (zgolj) sistematično razlago25 pravila ni osnovano. Ostale metode, jezikovna,26 logična,27 zgodovinska,28 zlasti pa namenska (funkcionalna ali teleološka)29 kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.

**Presoja v obravnavani zadevi**

25. Uvodoma sodišče pripominja, da dejanska ozadja opisanih judikatov in tega spora sicer niso primerljivi. V prvi zadevi je šlo za odgovornost za vsebino komunikacije30 (in ne storitev v tehničnem smislu), v drugem pa ni bilo zlorabe tehničnega sistema za posredovanje klicev.31 Pričujoča zadeva je v bistvenem drugačna. Toda zgornji kriteriji vrhovnega sodišča po naravi stvari pridejo v poštev.

26. Z Uporabnikovega telefona je bilo od 12. 5. 2020 do 20. 6. 2020 preneseno 2178 SMS sporočil, od 21. 6. 2020 do 20. 7. 2020 pa 1686 SMS sporočil na eno samo telefonsko številko. Naročnik je po prejemu elektronskega sporočila tožeče stranke o povišani porabi nemudoma zahteval ustavitev storitev (blokado). Po njenem nasvetu je zamenjal telefonsko številko. Kljub temu se je spet pojavilo veliko število SMS sporočil (naslovljenih na isto številko), o čemer je bil tokrat najprej obveščen le Uporabnik. Naročnik se je takoj, ko je za to izvedel obrnil na tožečo stranko. Pred omenjenimi obdobji je bilo število poslanih SMS sporočil med nič do sedem na mesec. Servis na telefonskem aparatu ni odkril posebnosti.

27. Teh dejstev tožeča stranka ni zanikala (62. člen ZUS-1). Povsem splošno je navedla, da bi sporočila lahko poslala zlonamerna aplikacija ali virus ter da je eno sporočilo lahko sestavljalo več sporočil zaradi šumnikov in presledkov.

28. Tožena stranka je v upravnem postopku vzela v obzir število SMS sporočil, čas, dinamiko, strukturo in vzorec njihovega prenosa. Ob odsotnosti določnih trditev tožeče stranke se je odločila, da je prišlo do zlorabe telekomunikacijskih storitev s strani tretje osebe. Naročnik je po njenem mnenju uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in upošteval navodila tožeče stranke.

29. S to oceno sodišče soglaša. V izogib ponavljanju zaključkov tožene stranke opozarja le na naslednje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ni dvoma, da je prenos SMS sporočil kot prenos signalov ena od telekomunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.32 Kot tak je je zabeležen v CDR zapisih operaterjev. Toda golo dejstvo, da je bil prenos SMS sporočil opravljen, ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ni prišlo do zlorabe po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1. Tožeča stranka je prezrla večkrat omenjeno zakonsko domnevo nezakrivljene zlorabe. Ugotovljene okoliščine na strani Naročnika in Uporabnika (število sporočil, časovni razmaki med posameznimi sporočili, čas njihovega prenosa, dejstvo da so bili usmerjeni le enemu prejemniku, pretekli vzorec pošiljanja sporočil Uporabnika, aparat brez posebnosti) in njuno ravnanje (takojšnja zahteva po blokadi in menjava številke ter ponovna zahteva za ustavitve storitev) izpričujejo, da je zakonski dejanski stan prvega odstavka 146. člena ZEKom-1 izpolnjen. Na drugi strani ga tožeča stranka s posplošenimi navedbami o škodljivi aplikaciji, virusu ali sporočilih s šumniki in presledki ni izpodbila. Z drugimi besedami, ta zakonska domneva pomeni, da je dokazovanje zlorabe za naročnika oziroma uporabnika olajšano:33 dovolj je, da dokaže, da se je zatekel k vsem razumnim zaščitnim ukrepom in sledil navodilom operaterja.34 To je Naročniku uspelo, medtem ko tožeča stranka niti ni določno zatrjevala nasprotnega. Trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla,35 zato je tožena stranka pravilno štela, da je prenos sporočil posledica zlorabe tretje osebe.

30. Kot rečeno je zakonodajalec ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke.36 Navsezadnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že izpostavilo, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.37

31. V tej točki sodišče še dodaja, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne ter strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena Zakona o upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP38 in tretji odstavek 218. člena ZEKom-1). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke; prvi odstavek 9. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

32. Tožena stranka se je držala navedenih pravil. Tožečo stranko je pozvala, da se opredeli do časa, dinamike, strukture pošiljanja sporočil in vzorca pretekle porabe. Najprej je to storila 4. 8. 2020, za tem dvakrat 11. 8. 2020 in na koncu še 24. 10. 2020. Prejela je povsem splošen odgovor. Povabila jo je tudi na ustno obravnavo, ki se je tožeča stranka ni udeležila. Pretehtala je vsa ugotovljena dejstva; po vestni in skrbni presoji vsakega od njih posebej in vseh skupaj ter uspeha celotnega postopka je pravilno sklenila, da je zahteva Naročnika osnovana (sedmi odstavek 217. člena ZEKom-1).

33. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

34. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 110/2013 z dne 27. 12. 2013, 81/2015 z dne 30. 10. 2015, 40/2017 z dne 21. 7. 2017 ter določbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014 in U-I-49/17-24. U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019. 2 CDR so začetnice Call Detail Record. 3 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 4 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017. 5 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka, ter številne druge. 6 V pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2021 je tožeča stranka zapisala: "Tožeča stranka je z navedenim dokazom ustrezno odgovorila na trditve tožene stranke v izpodbijani odločbi (kjer je bila prvič postavljena ta trditev), da je zelo malo verjetno, da bi v tako kratkem času kdorkoli poslal tako veliko količino SMS sporočil na eno samo številko." 7 Primerjaj Nataša Smrekar: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, stran 311. 8 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge. 9 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015, 32. točka ter sodbo I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, 14. točka. 10 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 231/2003 z dne 6. 5. 2004, trinajsti odstavek. 11 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge. 12 Andrej Kmecl: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba 2019, Ljubljana, stran 245. 13 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišče Republike Slovenije I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023, 8. točka, I Up 184/2022 z dne 7. 12. 2022, 7. točka, I Up 156/2020 z dne 10. 2. 2021, 9. točka, I Up 157/2020 z dne 20. 1. 2021, 9. točka, I Up 155/2020 z dne 25. 11. 2020, 7. točka in številne druge. 14 Objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številke: 43/2004 z dne 26. 4. 2004, 129/2006 z dne 12. 12. 2006, 110/2009 z dne 29. 12. 2009, 33/2011 z dne 3. 5. 2011 in 109/2012 z dne 31. 12. 2012. 15 Razlika je bila v obsegu škode, za katero je odgovarjal izvajalec javnih komunikacijskih storitev; z ZEKom-1 je bila omejena na stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. 16 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije 26/2004 z dne 12. 3. 2004, stran 91. 17 Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2012-3330-0056 z dne 27. 9. 2012, stran 257. 18 Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2019-3130-0004 z dne 17. 12. 2021, stran 378. 19 Ta je naslovljen "Dolžnost obveščanja naročnikov pri posebnem tveganju za varnost omrežja", poglavje pa "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij". 20 Glej 19. in 20. točko obrazložitve te sodbe. 21 Vrhovno sodišče Republike Slovenije v 24. točki obrazložitve: "Iz navedenih razlogov po presoji revizijskega sodišča drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije." Primerjaj sodbo X Ips 10/2023 z dne 10. 5. 2023, 14. točka. 22 Sodba X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023, 13. točka. 23 Sodba X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023, 17. točka. 24 Sodba X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023, 17. točka. 25 Opredelitev pravnega pravila glede na povezavo s pravnim sistemom; pomen jezikovnih znakov v oziru na umeščenost v pravni sistem (Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, Ljubljana, strani 67 in 68). 26 Razlaga, ki ugotavlja pomen jezikovnih znakov (Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, Ljubljana, stran 54). 27 Preverjanje pomena, dobljenega iz drugih metod razlage in ugotavljanje novih pomenov (Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, Ljubljana, stran 64). 28 Pomen pravila glede na potek zakonodajnega postopka in značilnosti obdobja, v katerem je nastal (Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, Ljubljana, strani 71 in 72). 29 Pomen jezikovnih znakov glede na namen pravila (Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, Ljubljana, stran 75). 30 Šlo je za vsebino signala - sporočila z obljubo vinjete po polovični ceni za klic na določeno številko. 31 Šlo je za krajo telefona in nepooblaščene klice z njega. 32 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021, 20. točka. 33 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 630/2008 z dne 2. 10. 2008, sedmi odstavek, II Ips 373/2007 z dne 10. 4. 2008, sedmi odstavek in I Up 7/2017 z dne 15. 2. 2017, 11. točka. 34 Glej Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2012-3330-0056 z dne 27. 9. 2012, stran 257. 35 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 285/2012 z dne 14. 3. 2013, 5. točka. 36 Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2012-3330-0056 z dne 27. 9. 2012, stran 257. 37 Sodba X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023, 17. točka. 38 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.