Jedro

Od obdolženca, specialnega povratnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora oziroma ne bo kršil režima hišnega pripora, tudi zato, ker je pri hišnem priporu nemogoč celodnevni nadzor nad obdolžencem, katerih ravnanja so docela nepredvidljiva.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega R.S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 29440/2020 z dne 20. 7. 2020 na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodilo predlogu državnega tožilca in pripor, ki je bil odrejen zoper obdolženega R.S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) podaljšalo. Zoper obdolženega R.S. je bila dne 17. 7. 2020 vložena obtožnica, ki mu očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena istega zakona, obdolženec pa se v priporu nahaja od 16. 6. 2020 od 03.05 ure dalje.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu, podaljšanje pripora pa predstavlja nesorazmeren poseg v obdolženčevo osebno svobodo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da so pri obdolžencu R.S. tudi po vložitvi obtožnice še vedno podane takšne posebne okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter da navedenega ukrepa obdolžencu ni mogoče nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov, ki bi mu lahko enako učinkovito kot pripor preprečil ponavljanje kaznivih dejanj.

5. O obstoju utemeljenega suma je pravilno sklepalo iz pravnomočnega sklepa o opravi preiskave v obravnavani zadevi ter iz dokazov, ki jih je preiskovalna sodnica zbrala, potem ko je navedeni sklep sprejela, izhajajo pa tudi iz še ne pravnomočne obtožnice. V izpodbijanem sklepu je pravilno pojasnilo, da se podatki in dokazi, ki so preiskovalni sodnici dajali podlago za sklep, da je utemeljen sum podan, niso v ničemer spremenili, nasprotno izpovedba oškodovanca je utemeljen sum le še okrepila. Drži pritožbena ugotovitev, da iz izvedenskega mnenja z dne 12. 7. 2020 izhaja, da je udarnino glave oškodovanec utrpel po lastnih navedbah in s kliničnim pregledom ni bila potrjena, vendar zagovornica povzema le del izvedenskega mnenja in skuša s selektivnim navajanjem prikazati obdolženčev zagovor za verodostojen. Sodni izvedenec medicinske stroke E.V., dr. med., je v nadaljevanju mnenja zapisal, da lažji udarci z dlanjo povzročajo kratkotrajno bolečino in rdečino kože na mestu udarca, ker pa je bil klinični pregled opravljen en dan po obravnavanem dogodku, so iz dokumentacije (izpis poškodbenega lista) razvidne poškodbe in mehanizem njihovega nastanka mogoče. V opisu kaznivega dejanja pa je (poleg udarcev z rokama po glavi) bistven očitek, da je oškodovanca večkrat brcnil v levo nogo in mu prizadejal udarnino leve noge, po ugotovitvah izvedenca pa je zaradi obravnavane poškodbe bil začasno oslabljen del oškodovančevega telesa in začasno zmanjšana zmožnost za delo (list. št. 134 spisa). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba v nadaljevanju podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožbi zagovornice v delu, ko graja obstoj utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ne gre pritrditi.

6. Sodišče prve stopnje obstoj ponovitvene nevarnosti pravilno ugotavlja na podlagi okoliščin, v katerih bi naj bili očitani kaznivi dejanji storjeni, saj je obdolženec živel v družinski skupnosti z babico P.S. in stricem J.S. (oškodovanec), pri čemer je bil slednji že žrtev obdolženčevih nasilnih ravnanj (s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 45027/2014 z dne 16. 1. 2015 je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 na kazen eno leto zapora), obravnavani kaznivi dejanji pa bi naj storil po tem, ko je le nekaj ur poprej bil izpuščen iz pripora, ki ga je prestajal v kazenski zadevi, kjer mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 46042/2020 z dne 16. 6. 2020 zaradi istovrstnega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjenega zoper istega oškodovanca, izrečena šestmesečna zaporna kazen. Ob tem, da nasilje v družini spada med težja in nevarna kazniva dejanja, kar se odraža tudi v višini zagrožene kazni, v obravnavanem primeru pa ne gre zgolj za enkraten dogodek v življenju obdolženca (pa še ta obsega več izvršitvenih ravnanj), ki prekomerno pije alkohol (v času odvzema je imel v krvi najmanj 2,16 g/kg alkohola), je tudi po presoji sodišča druge stopnje podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovno izvrševal kazniva dejanja z elementi nasilja.

7. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so to vse tudi okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, ampak tudi jasen sklep (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je v obravnavanem primeru pripor edini ukrep, s katerim je mogoče v zadostni meri zagotoviti varnost ljudi, konkretno oškodovanca J.S.. Ob tako visoki stopnji ponovitvene nevarnosti, izjava obdolženčevega prijatelja F.K., ki izrecno dovoljuje, da lahko obdolženec prebiva pri njemu v njegovi stanovanjski hiši na naslovu Z.L. (dejanski latnik nepremičnine na tem naslovu) vse dotlej, dokler si ne najde svojega stanovanja, ni zadostno zagotovilo za odpravo ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Od obdolženca, specialnega povratnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora oziroma ne bo kršil režima hišnega pripora, tudi zato, ker je pri hišnem priporu nemogoč celodnevni nadzor nad obdolžencem, katerih ravnanja so docela nepredvidljiva (v obravnavanem primeru je po prihodu domov v zgodnji jutranji uri prebudil oškodovanca in mu očital mamino smrt, v prisotnost policistov pa oškodovanca zmerjal in mu grozil, da ga bo ubil - tako kot je oškodovanec njegovo mamo in svoja starša). Povedano drugače, ob tako visoki stopnji ponovitvene nevarnosti glede na zgoraj izkazane okoliščine, milejši ukrep kot je hišni pripor pri obdolžencu ne zagotavlja dovolj učinkovitega nadomestnega ukrepa. Pravilnost takšne ugotovitve ne more omajati drugačno mnenje zagovornice, ki se v pritožbi zavzema za milejši ukrep.

8. Po obrazloženem, in ker je pripor v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, je pritožba obdolženčeve zagovornice neutemeljena, zato je sodišče druge stopnje odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.