Jedro

Ni zmotno ugotovljeno dejansko stanje, če je sodišče obtoženca spoznalo za krivega kljub temu, da ta dejanje zanika, saj je imelo dovolj dokazov za to, da je obtoženec dejanje storil.

Izrek

Pritožba obtoženca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obt. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 166. čl. KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ ter čl. 4 UZRS. Izrečena mu je bila kazen tri mesece zapora na podlagi 69 čl. KZ SFRJ v zvezi s čl. 4 UZRS so mu bili odvzeti predmeti uporabljeni pri kaznivem dejanju, gumijaste rokavice in ročaj izvijača, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, povprečnine v višini 10.000,00 tolarjev.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu višje sodišče zaporno kazen spremeni v pogojno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ponovno zanika storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je bilo po njegovem mnenju pristransko, njegovih izjav sploh ni upoštevalo, prav tako pa tudi ni upoštevalo dejstva, da sedaj živi pošteno, je zaposlen in je posvečalo preveč pozornosti njegovi preteklosti.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ocenjuje, da ni dvoma, da je prav obt. storil očitano kaznivo dejanje, kljub temu, da le to vztrajno zanika. Dejstvo je, da ga je ob poskusu nasilnega vstopa v stanovanjsko hišo oškodovanec videl, ga kasneje natančno opisal policistom, potem ko so ga policisti prijeli takoj prepoznal. Obtoženec je bil s strani policije prijet nedaleč od kraja kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri njem pa so bile najdene gumijaste rokavice in pa ročaj izvijača kar oboje je nedvomno uporabaljal pri poskusu nasilnega vstopa. Ni znal pojasniti zakaj se ti predmeti nahajajo pri njem, svoj zagovor o tem je večkrat spreminjal. Zaključiti je, da je kritičnega dne prav obtoženec poskušal dvigniti roleto na kletnem oknu stanovanjske hiše oškodovanca vendar je slednjega ropot privabil pogledat kaj se dogaja, zataknil se je namreč varnostni mehanizem zato je obtoženec zbežal, vsled česar je dejanje ostalo le pri poskusu. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenskega sodišča, da je pri tem obtoženec ravnal z direktnim naklepom kot obliko krivde, saj se je zavedal vseh znakov kaznivega dejanja velike tatvine, ki jih je uresničeval s svojim ravnanjem, zavedal se je tudi prepovedane posledice pa je hotel njen nastanek.

Po povedanem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Ker pritožnik v pritožbi podrejeno predlaga spremembo zaporne kazni v pogojno obsodbo, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo še v tej smeri. Pri tem je ocenilo, da je obtožencu izrečena primerna kazen, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse olajševalne kot obteževalne okoliščine. Glede na obtoženčevo večkratno predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja pa izrek pogojne obsodbe ne more priti v poštev.

Sodišče druge stopnje je tako ocenilo, da pritožba ni utemeljena, ker tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je v skladu s 384. čl. ZKP v zvezi s čl. 4 UZRS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec mora plačati stroške pritožbenega postopka, povprečnina mu je bila odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo postopka, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98 in 101 ZKP v zvezi s čl. 4 UZRS.