Jedro

V skladu z 22.e členom ZSPJS se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik navedb o preseganju pričakovanega dela ni podal niti to ne izhaja iz izvedenih dokazov.

Samo dejstvo, da delavec opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še ne utemeljuje zaključka o utemeljenosti plačila za povečan obseg dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače, in sicer za obdobje od aprila 2017 do junija 2019 vsakomesečni znesek 242,00 EUR bruto in za obdobje od julija 2019 do februarja 2020 vsakomesečni znesek 264,12 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov v korist tožnika pristojnim državnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa na račun plačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila (točka I izreka); primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika premestiti na delovno mesto "policist I" oziroma drugo ustrezno delovno mesto, na katerem dejansko opravlja delo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati vsakokratno mesečno razliko v plači za opravljanje višje vrednotenih del, in sicer med izplačanimi plačami za "upravnik V", tj. 27. plačni razred, oziroma med izplačanimi plačami za "hišnik V", tj. 29. plačni razred, ter plačo, kot je določena za "policist I" tj. 34. plačni razred, vse do višine 95 %, in sicer za obdobje od aprila 2017 do junija 2019 vsakomesečni znesek 366,45 EUR bruto in za za obdobje od julija 2019 do februarja 2020 vsakomesečni znesek 271,78 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov v korist tožnika pristojnim državnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa na račun plačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.005,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožene stranke in praksi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020, ki obravnavani zadevi ni primerljiva. Njegovih navedb pri odločanju ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede sredstev, ki jih predvideva 22.d člen ZSPJS za plačilo delovne uspešnosti. Spregledalo je izpoved A.A., ki je tožniku v preteklosti že izdajal sklepe za povečan obseg dela, kljub temu da glede na njegovo izpoved na PP B. in PP C. ni šlo za nadomeščanje odsotnih javnih uslužbencev ali opravljanje dela nezasedenih delovnih mest. Poudarja, da je PP B. v preteklosti prejemala sredstva za izplačilo povečanega obsega dela in jih izplačevala tožniku. Nesporno je, da so sredstva obstajala, zato je v zvezi s tem podana prostispisnost in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je v preteklosti prejemal dodatek za povečan obseg dela, njegovo delo pa je vseskozi enako. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnik do dodatka za povečan obseg dela upravičen že zato, ker je opravljal dela delovnih mest, ki so višje plačana in ne spadajo v njegov delokrog delovnih obveznosti, ta dela pa je opravil skladno s pričakovanji. Sodišče je pravilno ugotovilo, da dela vzdrževanja voznega parka, kurirska dela in skrb za orožje predstavljajo 95 % delovnega časa, pri čemer je zmotno zaključilo, da je opravljal dela, ki spadajo v delokrog delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je odločilo, da lahko posamezni delavec 95 % delovnega časa opravlja naloge, ki niso podrobneje opredeljene v pogodbi o zaposlitvi, ampak jih je mogoče uvrstiti pod druga dela. S tem je pripomoglo k pretirani avtonomiji in zlorabi določanja obsega nalog v okviru posameznega delovnega mesta pri toženi stranki kot delodajalcu. Skrb za vozni park ne spada med delovne naloge tožnika na delovnem mestu "Hišnik V", ampak to delo opravljajo delavci na višje vrednotenih delovnih mestih "Vzdrževalec za specialna vozila V" ali "Policist". Navaja, da je že iz naziva delovnega mesta logično, da hišnik ne skrbi za vozila in da je potrebno razlikovati opremo od vozil. Glede na to je upravičen do dodatka za povečan obseg dela. Sodišče je napačno interpretiralo okoliščino, da ima tožnik vozniški izpit, tožena stranka pa vozniškega izpita za opravljanje dela "Hišnik V" na drugih PP sploh ne zahteva. Brez izpita tožnik dela ne bi mogel opravljati. Ne strinja se, da pooblastilo z dne 11. 11. 2016 pomeni le konkretizacijo splošno navedenih nalog iz opisa delovnih mest. Delovni mesti "Hišnik V" in "Policist" sta tako različni, da naloga skrb za vozni park ne more spadati tako v delovno področje hišnika in policista. Nadalje navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede opravljanja kurirskih del, napačno pa je zaključilo, da lahko kurirska dela spadajo pod druge naloge, ki jih odredi nadrejeni. Sodišče je nekritično presojalo vsebino nalog, ki jih ima po sistemizaciji policist. Kljub temu, da je tožnik šele januarja 2020 opravil izpit za rokovanje z orožjem, je sodišče zaključilo, da naj ne bi bilo ugotovljeno, da je ta izpit pogoj za opravljanje naloge skrbi za orožje, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz listine Usposabljanje za varno in strokovno delo z orožjem in strelivom v policiji z dne 22. 2. 2020 izhaja, da so udeleženci zaradi udeležbe na tem izobraževanju usposobljeni za določene naloge. To pomeni, da pred usposabljanjem za te naloge niso bili usposobljeni. Tožnik je opravljal naloge povezane s skrbjo za orožje od leta 1999 dalje, pri čemer je dejansko ves čas opravljal naloge, ki so navedene v poročilu z dne 22. 2. 2020. V kolikor bi bil tožnik zaradi obiskovanja šole v D. usposobljen za to delo, ga tožena stranka gotovo ne bi poslala na dodatno izobraževanje v januarju 2020. Napačno je stališče sodišča, da izdano pooblastilo z dne 11. 11. 2016 predstavlja zgolj konkretizacijo nalog. V kolikor bi moral v okviru svojega delovnega mesta opravljati navedena dela, dodatno pooblastilo ne bi bilo potrebno. V zvezi z zahtevkom za plačilo po dejanskem delu navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre za postranska opravila, ki jih opravljajo zaposleni na delovnem mestu "Policist". To iz sistemizacije ne izhaja. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik očita sodišču prve stopnje z navedbami, da se ni opredelilo do vseh njegovih navedb. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo vse navedbe tožnika o relevantnih dejstvih, kot tudi njegove dokazne predloge, s katerim je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev pravilno ni upoštevalo. Navedlo je jasne razloge za odločitev, med katerimi ni nasprotij, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

7. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "upravnik V" na Policijski postaji B., z aneksom z dne 22. 7. 2019 pa je bil premeščen na delovno mesto "hišnik V". S primarnim tožbenim zahtevkom je uveljavljal razlike v plači iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 %, s podrednim tožbenim zahtevkom pa razlike v plači zaradi dejansko opravljenega dela višje vrednotenega dela policista I. Ključna podlaga tožnikovih zahtevkov so bile navedbe, da je opravljal dodatna dela in naloge izven delokroga svojega delovnega mesta upravnik V oziroma hišnik V (skrb za vozni park, kurirske naloge in naloge čiščenja in pregledovanja orožja), kar je ocenil v obsegu do 95 % delovnega časa. Menil je, da navedene naloge sodijo v opis višje vrednotenega delovnega mesta.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov oba tožbena zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da vsa zatrjevana dela in naloge (skrb za vozni park, kurirske naloge in naloge čiščenja in pregledovanja orožja), ki so obsegala 95 % tožnikovega delovnega časa, sodijo v delokrog tožnikovega delovnega mesta in da je tožnik vse svoje delo opravil v svojem rednem delovnem času ter tako ni prišlo do preseganja pričakovanih rezultatov. Tožnik pa je tudi sicer v celotnem vtoževanem obdobju prejemal višjo plačo, kot je znašala izhodiščna plača višje vrednotenega delovnega mesta policista I. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. Kot pravno podlago za odločitev je pravilno upoštevalo določbe 22.d člena in 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in določbe Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.), ki določajo pogoje za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

10. Ključno pri presoji upravičenosti do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela je, ali je tožnik presegel pričakovane rezultate dela, česar sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. V skladu z 22.e členom ZSPJS se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik navedb o preseganju pričakovanega dela ni podal niti to ne izhaja iz izvedenih dokazov. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da je v polnem delovnem času opravil vse svoje delo, to je delo upravnika V, oziroma kasneje hišnika V, in delo, za katerega je zatrjeval, da ne sodi v delokrog navedenih delovnih mest, to je naloge v zvezi z voznim parkom, kurirska dela in vzdrževanje orožja. Da tožnik ni opravljal dela preko polnega delovnega časa, je potrdil tudi tožnikov nadrejeni A.A.. Teh ugotovitev tožnik ne izpodbija. Ne strinja pa se s presojo sodišča prve stopnje, da zatrjevana dela in naloge sodijo v delokrog delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo, in meni, da ga že to dejstvo opravičuje do plačila za povečan obseg dela, kar pa ne drži. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, samo dejstvo, da delavec opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še ne utemeljuje zaključka o utemeljenosti plačila za povečan obseg dela. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v primerljivi zadevi VIII Ips 11/2020, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi.

11. Pravilnost zaključka, da v obravnavanem primeru ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, utemeljuje tudi ugotovitev sodišča, da so vsa dela, ki jih je opravljal tožnik, dejansko spadala v delokrog delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki pa ji tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da so vzdrževalna dela, ki jih je opravljal na PP B. in PP C. obsegala 5 % njegovega delovnega časa, preostalih 95 % delovnega časa pa so predstavljale naloge v zvezi z voznim parkom, kurirske naloge in čiščenje orožja na obeh PP. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi za upravnika V so bile določene naloge: organiziranje in vodenje tekočega vzdrževanja objektov, organiziranje priprave sprejemov, vodenje blagajne in knjige prilivov in odlivov, zagotavljanje nemotenega delovanja energetskega sistema, opravljanje zahtevnih vzdrževalnih del na objektih, napravah in opremi ter sporočanje potreb po vzdrževalnih delih, ki jih sam ne more opraviti, predlaganje večjih vzdrževalnih del in investicijska vzdrževanja ter nabava opreme in materiala, urejanje objektov iz okolice, druga dela iz svojega področja, ki jih naroči nadrejeni. V pogodbi o zaposlitvi za hišnika V pa so bile določene naloge: opravljanje nalog v zvezi s tekočim vzdrževanjem objektov in naprav, opravljanje manjših opravil na objektih in opremi, obveščanje o stanju naprav, opreme in potrebi po večjih popravilih, urejanje okolice in objektov, druga dela iz svojega področja, ki jih naroči nadrejeni.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so naloge v zvezi z voznim parkom (tj. servis vozil, menjava pnevmatik, tehnični pregledi, tekoče vzdrževanje vozil, itd.) ter naloge vzdrževanja orožja umeščene v opis tožnikovega delovnega mesta, in sicer pri delovnem mestu "upravnik V" v okvir vzdrževalnih del na opremi in sporočanje potreb po vzdrževalnih delih in s tem povezana dela, ki jih naroči nadrejeni, in pri delovnem mestu "hišnik V" v okvir opravil na opremi, obveščanje o stanju opreme in po potrebi po popravilih in s tem povezana dela, ki jih naroči nadrejeni. Naloge v zvezi z opravljanjem kurirskih storitev pa so umeščene med druge naloge, ki jih tožniku naroči nadrejeni. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da pooblastili nadrejenega z dne 11. 11. 2016 (za tehnično brezhibnost vozil, opremljenost vozil s predpisano opreme, vodenje evidence službenih vozil, itd. in za vzdrževanje orožja) dokazujeta, da vzdrževanje vozil in orožja ne spada pod delo hišnika V ali upravnika V, saj drugače niti ne bi bili potrebni. Stališče sodišča prve stopnje, da pooblastilo le konkretizira splošno navedene naloge iz opisa delovnih mest in je dopusten način odrejanja nalog delavcu, je pravilno in skladno s sodno prakso (npr. Pdp 327/2018, Pdp 56/2020).

13. Dejstvo, da je naloga vzdrževanja vozil izrecno navedena v opisu delovnega mesta vzdrževalca V oziroma vzdrževalca za specialna vozila V, naloga opravljanja kurirskih nalog pa v opisu delovnega mesta policista I, ne utemeljuje zaključka, da je tožnik dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. To namreč ne pomeni, da se lahko ta opravila izvajajo le v okviru navedenih delovnih mest in da niso spadala v okvir tožnikovega delovnega mesta. Iz predložene sistemizacije delovnih mest je razvidno, da gre zgolj za eno od več določenih nalog delovnega mesta vzdrževalca V oziroma vzdrževalca za specialna vozila V oziroma policista I, ki pa jih tožnik ni opravljal. Prav tako ni odločilno, da v razpisih za prosto delovno mesto hišnika V na drugih PP, tj. E. in F., kot pogoj za delo ni bil določen izpit B kategorije, saj tudi to ne pomeni, da naloga v zvezi z voznim parkom ni spadala v tožnikovo delovno mesto. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da naloga opravljanja kurirskih storitev, ki je določena kot ena izmed 27 alinej v opisu delovnega mesta policist, ne predstavlja bistva dela policista (ki je v izvajanju policijskih pooblastil, varovanju življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj in prekrškov, itd.) in tudi zato ni mogoče šteti, da tožnik zaradi opravljanja kurirskih del dejansko opravlja delo policista. Ravno tako tega ne utemeljuje dejstvo, da so policisti po potrebi opravljali naloge v zvezi z voznim parkom (ob izdani odločbi za pomožnega oskrbnika premoženja) in vzdrževanjem orožja, pri čemer v opisu delovnega mesta policista ti nalogi nista izrecno navedeni. Pri tem ni relevantno pritožbeno navajanje, da tožnik ni imel ustreznega izpita za rokovanje z orožjem, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bil tak izpit potreben za pregledovanje in čiščenje orožja ter za vodenje evidenc, kar je sicer opravljal tožnik. Tudi dejstvo, da se je tožnik udeležil formalnega usposabljanja šele v letu 2020, ob tem, da ni navajal, da pred tem, vse od leta 1999 dalje ni imel ustreznih znanj za izvajanje te naloge, ne utemeljuje zaključka, da je opravljal naloge izven delokroga svojega delovnega mesta.

14. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da "druga dela po nalogu nadrejenega" ne morejo obsegati 95 % delovnega časa. Iz odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja, da "druga dela po nalogu nadrejenega" lahko obsegajo 50 % polnega delovnega časa. V obravnavani zadevi je sicer % takšnih del še višji, vendar to ne pomeni, da citirana zadeva ni primerljiva, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi. Dela, ki ga je opravil tožnik "po nalogu nadrejenega" ni mogoče avtomatično šteti za preseganje rezultatov. Glede na to, da v tožnikovem primeru ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev primarnemu tožbenemu zahtevku za plačilo 20 % mesečnega dodatka za povečan obseg dela. Okoliščina, da je tožnik v preteklem obdobju prejemal ta dodatek v višini 15 %, ob opravljanju enakih nalog, kot v vtoževanem obdobju, ni bistvena in ne vpliva na pravilnost določitve sodišča prve stopnje.

15. Po prvem odstavku 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki se na podlagi 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) uporablja za javne uslužbence, mora delodajalec zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo, je upravičen do plačila po dejanskem delu. Do dodatnega plačila pa je upravičen le, če opravlja naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Ker tožnik s tem, ko je opravljal naloge v zvezi z voznim parkom, kurirske naloge in čiščenje orožja, ni opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta policista, ni upravičen do plačila po dejanskem delu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Do plačila iz tega naslova pa tožnik ni upravičen tudi zato, ker je bilo ugotovljeno, da je v celotnem vtoževanem obdobju prejemal višjo plačo od izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta policista, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje. V sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da je delavec v primeru dela na višje vrednotenem delovnem mestu upravičen le do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja (npr. Pdp 533/2016).

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).