Jedro

Tožena stranka je kot delodajalec opustila dolžne ukrepe varnosti in zdravja pri delu po ZVZD-1, saj ni poskrbela za ustrezno znanje in usposobljenost tožnika za uporabo stroja in predvsem za odpravo zastoja, do katerega je občasno prihajalo zaradi zagozdenja papirja, to znanje oziroma usposobljenost pa bi lahko preprečilo poškodbo tožnika. Pravilno je ugotovilo, da je ta opustitev v povezavi z odsotnostjo pisnih opozoril na samem stroju privedla do nesreče pri delu in je zato podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo.

Ob upoštevanju povprečne skrbnosti delavca, bi se tožnik moral zavedati, da lahko pride do poškodbe zaradi poseganja v balirni stroj, ki je bil priključen v električno omrežje. Tudi, če je bil tožnik prepričan, da je tekoči trak ustavljen in da je zato odstranjevanje zagozdenega papirja varno, ni v celoti ravnal skladno z dolžno skrbnostjo in je prišlo do škodne posledice tudi zaradi njegovega ravnanja oziroma opustitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje tožnikov prispevek k nastanku škode na 30 %, tožene stranke pa v višini 70 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba: - I. točki delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 36.697,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: a) od zneska 35.843,78 EUR od 2. 8. 2015 dalje do plačila, b) od zneska 854,00 EUR od 25. 3. 2016 dalje do plačila“, - v II. točki v povezavi s I. točko delno spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 10.485,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 10.241,08 od 2. 8. 2015 do plačila ter od zneska 244,00 EUR od 25. 3. 2016 do plačila, - v III. točki izreka se delno spremeni tako, da se znesek sodne takse, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti za tožnika, zniža za 40,57 EUR (tako da je dolžna povrniti takso v znesku 442,43 EUR), - v V. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, zviša za 221,67 EUR (tako da ji je dolžan povrniti 1.094,88 EUR stroškov).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je toženi stranki v roku 15 dni dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 189,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 47.182,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: a) od zneska 46.084,86 EUR od 2. 8. 2015 dalje do plačila in b) od zneska 1.098,00 EUR od 25. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 27.419,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 47.182,86 EUR od 2. 7. 2015 do 1. 8. 2015, od zneska 1.098,00 EUR od 2. 7. 2015 do 24. 3. 2016 ter rentni zahtevek v višini 150,00 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnika povrniti sodno takso v znesku 483,00 EUR (III. točka izreka) ter stroške izvedenca medicinske stroke v znesku 225,87 EUR (IV. točka izreka), oboje na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 873,21 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper I., III., IV. in V. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in da se mu naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Graja zaključek, da bi morala svoje zaposlene dodatno opozoriti in poučiti, kako ravnati v primeru, ko se na balirnem stroju zagozdi papir. Pove, da niti tožnik niti zaslišane priče niso izpovedali, da tožnik ne bi bil poučen, da je treba balirni stroj izklopiti, preden se vanj posega z roko. Meni, da izpoved tožnika, da je pred posegom balirni stroj ustavil, pomeni, da je vedel in da je bil ustrezno poučen, da je treba stroj pred posegom ustaviti in kako. Ugotovitev, da tožnik stroja ni ustavil, po njenem mnenju ne ovrže dejstva, da je bil ustrezno poučen o prepovedi poseganja v delujoč stroj. Opozarja na izpoved priče A.A., iz katere izhaja, da je njegova lažja poškodba tudi nastala izključno zato, ker stroja pred posegom vanj ni ustavil. Meni, da vsak povprečen posameznik instinktivno ve, da se ne posega v delujoč stroj v času obratovanja z golo roko, zlasti če ta pri delovanju povzroča velik hrup, zato dodatno opozarjanje ni potrebno niti ne more preprečiti drugačnega nepremišljenega ravnanja. Trdi, da ne more priti do pomote glede tega, ali je stroj ustavljen, saj je pri delovanju zelo glasen in njegovo ustavitev zaznajo vsi v prostoru. Po njenem mnenju je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi neskrbnega ravnanja tožnika, ki je bilo v nasprotju z danimi navodili, in zavrača svojo soodgovornost. Opozarja na to, da poseg v stroj skozi za to predvideno odprtino lahko izvede le delavec, ki je poučen, da se skozi to odprtino lahko počisti zagozdeni papir, nelogično pa je, da tak delavec ob tem ne bi bil poučen, da je treba pred posegom izklopiti transportni trak. Kot protispisno graja ugotovitev, da tožnik za delo na balirnem stroju in za njegovo čiščenje ni imel ustreznih (pisnih) navodil, saj so navedena v pisnem Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest. Sklicuje se na prilogo I, iz katere izhajajo zelo podrobna navodila in opozorila delavcem na delovnem mestu "sorter rezalec baler I". Dalje navaja, da je tožnik pisno izjavil, da je seznanjen z internimi pravilniki in akti tožene stranke, med drugim Pravilnikom o varstvu pri delu in Pravilnikom o varstvu pred požarom. Navaja, da je listinski dokaz glede seznanitve tožnika, ki se nahaja v spisu, sodišče prve stopnje spregledalo in se do njega ni opredelilo. Sklicuje na določbo priloge I navedenega pravilnika, da morajo biti v času čiščenja in vzdrževanja osnovna sredstva vedno izključena iz napetosti, v rubriki "pomembno" pa je to celo posebej poudarjeno. Meni, da seznanitev tožnika s pisnimi navodili izhaja iz njegovega podpisa na seznamu internih aktov tožene stranke, s katerimi se je seznanil, ter iz dejstva, da je v okviru zaslišanja izrecno izjavil, da je pred posegom balirni stroj izklopil. Iz navedenega po njenem mnenju izhaja, da je bil tožnik tudi ustrezno praktično poučen, kaj storiti, kadar se balirni stroj zagozdi. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si tožnik ni zapomnil, katero stikalo služi čemu, ter da je imel že pred škodnim dogodkom težave s spominom zaradi vojnih travm. Navaja, da sta bili to dve nepovezani izjavi, ki ju je sodišče prve stopnje izvzelo iz konteksta celotnega pričanja tožnika, in ob tem naredilo napačen sklep, tožnikove težave s spominom zaradi vojnih travm pa niso ne zatrjevane ne dokazane. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati predhodno izjavo tožnika, da je balirni stroj pred posegom ustavil na gumbu, ki je namenjen za te namene. Trdi, da tožnik v tožbi ni navajal, da si ni zapomnil, katero stikalo sledi čemu oziroma da si ni zapomnil pravega stikala za izklop. Sklicuje se na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., ki so skladno izpovedali, da je stikalo za izklop stroja povsem drugačno od drugih stikal in da ga ni mogoče zamenjati z njimi. Glede nezadostnega praktičnega uvajanja tožnika v delo z balirnim strojem navaja, da v prilogi I Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest res določa, da lahko baler na avtomatski balirki prične samostojno opravljati delo po 40 urah dela z inštruktorjem, vendar je to predpisano v zvezi z osnovnim delom, in ne glede občasnega dela čiščenja balirke. Navaja, da iz izpovedi prič izhaja, da do zagozdenja papirja prihaja le občasno (manj kot vsakih 40 ur) in da se obvezno 40-urno uvajanje v delo ne nanaša na opravila v zvezi s tem. Pove, da iz izpovedi prič A.A. in B.B. ter sistemizacije izhaja, da je delo z avtomatsko balirko eno najlažjih del pri njej, zanj se zahteva le osnovnošolska izobrazba, delovne izkušnje pa niso potrebne. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do izpovedi A.A., da v zvezi s čiščenjem transportnega traku delavec ne potrebuje posebnih navodil. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik zgolj 10-odstotno soprispeval k nastanku škode, in se zavzema za izključno krivdno odgovornost tožnika. Meni, da nobena opozorila ali prepovedi, pisna ali ustna navodila, uvajanje v delo in nadzor nad delom ter redno izobraževanje iz varstva pri delu takšnih nepremišljenih ravnanj delavca ne morejo učinkovito in v celoti preprečiti. Zanika obstoj neposredne vzročne zveza med svojim ravnanjem ali opustitvijo in nastalo škodo. Pritožuje se tudi na odmerjene stroške postopka. Meni, da ji gre nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge, s katero je substancirano predlagala dokaze, ki so bili v postopku izvedeni. Meni, da ji kot potrebni stroški pripadajo tudi potni stroški odvetnika na relaciji Krško - Brežice - Krško in nagrada za odsotnost iz pisarne. Navaja, da si je za zastopanje v sporu izbrala zastopnika v kraju svojega sedeža, ki je tudi v sodnem okraju poslovanja sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana niti uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

5. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, zgolj dejstvo, da je sodišče povezalo dve izjavi tožnika (o tem, da si ni zapomnil, katero stikalo služi čemu, ter da je imel že pred tem dogodkom težave s spominom zaradi vojnih travm), pa ne predstavlja zatrjevane kršitve. Pritožbene navedbe v zvezi s tem je pritožbeno sodišče obravnavalo v okviru pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki jo je 14. 3. 2012 utrpel tožnik na delovnem mestu "sorter - rezalec - baler I" v prostorih tožene stranke, ko je med delom na balirnem stroju ta zastal zaradi papirja, ki se je zagozdil pod valj, ki potiska transportni trak. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik poskušal odstraniti zagozdeni papir, medtem pa je trak stekel in mu je potegnil levo roko med trak in valj ter mu jo poškodoval. Odločalo je na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ugotovilo je, da balirni stroj, na katerem je delal tožnik v času nesreče pri delu, ni nevarna stvar, zato tožena stranka za povzročeno škodo ni objektivno odgovorna. Glede na to, da se pritožuje samo tožena stranka, se pritožbeno sodišče ne sme opredeljevati do vprašanja, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delo na avtomatski balirki ni nevarno delo v smislu 149. člena OZ. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodo, ki je v nesreči pri delu nastala tožniku, krivdno odgovorna (prvi odstavek 131. člena OZ), delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji prispevkov strank k nastanku škode (90 % tožena stranka, 10 % tožnik).

7. Svojo odločitev, da je tožena stranka krivdno odgovorna tožniku za nastalo škodo, je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi naslednjih pravilnih ugotovitev: - da tožnik za delo na balirnem stroju ni bil ustrezno usposobljen in ne vanj uveden, saj je na njem pred poškodbo delal največ 8 ur (in ne 40 ur), - da tožnik ni bil ustrezno opozorjen in podučen, kako ravnati v primeru, ko se v balirnem stroju zagozdi papir, niti mu ni bilo praktično pokazano, kako se zagozdeni papir odstrani, na predvidenem mestu na stroju pa ni bilo pritrjenih pisnih navodil o tem, kako ukrepati v primeru dogodkov, ki so nepredvideni in delavca spravljajo v dvom, varnostni znaki pa so zbledeli.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot delodajalec opustila dolžne ukrepe varnosti in zdravja pri delu po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.), saj ni poskrbela za ustrezno znanje in usposobljenost tožnika za uporabo stroja in predvsem za odpravo zastoja, do katerega je občasno prihajalo zaradi zagozdenja papirja, to znanje oziroma usposobljenost pa bi lahko preprečilo poškodbo tožnika. Pravilno je ugotovilo, da je ta opustitev v povezavi z odsotnostjo pisnih opozoril na samem stroju privedla do nesreče pri delu in je zato podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da dodatni pouk o izklopu delujočega stroja, preden se vanj posega, ni bil potreben, ker je življenjsko logično, da se v delujoč stroj ne posega. Predpisi o varnosti in zdravju pri delu uveljavljajo vrsto ukrepov, da do nesreč pri delu ne bi prihajalo, med njimi tudi obveščanje delavcev o nevarnostih za nezgode, poklicne bolezni in bolezni, povezane z delom, izdajanje navodil za varno delo in usposabljanje delavcev za varno in zdravo delo (19. člen ZVZD-1), teh obveznosti pa se ne more razbremeniti s sklicevanjem na splošno znana dejstva o nevarnostih električnih naprav, v katere se med njihovim delovanjem ne sme posegati. Glede na izpoved tožnika, ki ji je sodišče prve stopnje kot prepričljivi sledilo, je bil ta prepričan, da je stroj (oziroma vsaj trak) ustavljen, da torej ne gre za „delujoč stroj“, torej mu ni mogoče očitati, da bi ravnal nepredvidljivo in nerazumno in s tem grobo opustil skrb za lastno varnost. Ob tem ni mogoče spregledati, da je na dan, ko je prišlo do nesreče pri delu, opravljal delo na tem stroju največ 8 ur, kar pomeni, da njegovega delovanja še ni dobro poznal. Nenazadnje so priče izpovedovale o tem, da do zagozdenja papirja pod trak prihaja relativno redkokdaj (enkrat na teden ali manj), tožena stranka pa ni izkazala, da bi mu bilo vsaj ustno predstavljeno, kakšne varnostne ukrepe mora upoštevati, kadar odstranjuje zagozdeni papir skozi predvideno režo, niti, da bi bila na samem stroju pisna navodila oziroma opozorila. Zgolj dejstvo, da je tožnik vedel, da se to dela skozi ozko odprtino na drugi strani stroja, ne dokazuje, da je bil tožnik izrecno seznanjen tudi s tem, da mora v primeru seganja z roko v to odprtino balirni stroj popolnoma izklopiti (iz električnega omrežja), in da ne zadostuje, da je trak ustavljen. Glede na to ni odločilno, da je glede na hrup, ki ga delujoči stroj oddaja, očitno, ali je vklopljen ali izklopljen, iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil tožnik prepričan, da za pravilno (in varno) odstranjevanje zagozdenega papirja zadostuje, da je ustavljen samo trak balirnega stroja in ne stroj sam. Neutemeljeno se sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo vsebino Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 31. 1. 2009 (B 3), saj se je do njega opredelilo. Tožena stranka zgolj s podpisano izjavo tožnika, da je seznanjen s tem pravilnikom (ter v predmetni zadevi nepredloženima Pravilnikom o varstvu pri delu in o varstvu pred požarom), ni dokazala, da je bil tožnik tudi dejansko seznanjen z njegovimi določbami, ki se nanašajo na varnost pri delu.

9. Ne drži pritožbena navedba, da ni podana vzročna zveza med opustitvami tožene stranke in nastankom škode tožniku. Če bi tožena stranka tožnika opozorila na varno delo s strojem in ga ustrezno praktično usposobila za delo, kar je bila v okviru svojega dolžnostnega ravnanja dolžna storiti (nenazadnje je celo sama v prilogi navedenega pravilnika predvidela 40-urno delo z inštruktorjem pred začetkom samostojnega dela na avtomatski balirki), do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da se je obvezno 40-urno delo na avtomatski balirki z inštruktorjem nanašalo na usposabljanje delavca za osnovno delo in ne za občasne dogodke, kot je odstranjevanje zagozdenega papirja. Tožnik bi v 40 urah dela z inštruktorjem gotovo bolje spoznal delovanje stroja, če že ne neposredno samega odstranjevanja zagozdenega papirja (kar je sicer malo verjetno glede na izpovedi prič), pa vsaj način njegovega izklapljanja, ki je bil glede na trditve tožene stranke in izpoved priče C.C. enak v primeru ustavitve stroja zaradi prenehanja dela in v primeru ustavitve stroja zaradi odstranitve zagozdenega papirja skozi ozko odprtino. Zgolj dejstvo, da je bil stroj hrupen, kadar ni bil izklopljen, ne pomeni, da se je tožnik zavedal nevarnosti poseganja z roko v stroj. Nenazadnje je izpovedal, da transportni trak v trenutku, ko je z roko segel v za to predvideno odprtino, miroval. V zvezi s tem je treba opozoriti na izpoved priče C.C., da se v primeru avtomatskega delovanja posamezni deli stroja ne dajo izklapljati, da pa se trak v določenih primerih lahko samodejno ustavi. Glede na navedeno je ob tožnikovi nezadostni teoretični in praktični poučenosti v zvezi z delom avtomatske balirke utemeljen zaključek, da je za nastanek škode delno krivdno odgovorna tožena stranka zaradi opustitve dolžnosti teoretičnega opozarjanja in praktičnega usposabljanja za delo na avtomatski balirki (in izrecno glede odstranjevanja zagozdenega papirja). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi prispeval k nastanku škode s premalo skrbnim ravnanjem, vendar mu glede na navedeno ni mogoče pripisati 100 % odgovornosti za povzročeno škodo.

10. Pritožba tožene stranke v zvezi z višino tožnikovega prispevka k nastanku škode pa je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitve, da je tožnik zaradi neizklopa balirnega stroja, preden je vanj posegel z roko, kršil določbo 12. člena ZVZD-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se ob upoštevanju povprečne skrbnosti delavca tožnik moral zavedati, da lahko pride do poškodbe zaradi poseganja v balirni stroj, ki je bil priključen v električno omrežje. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če je bil tožnik prepričan, da je tekoči trak ustavljen in da je zato odstranjevanje zagozdenega papirja varno, ni v celoti ravnal skladno z dolžno skrbnostjo in je prišlo do škodne posledice tudi zaradi njegovega ravnanja oziroma opustitve. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava ocenjuje tožnikov prispevek k nastanku škode na 30 %, tožene stranke pa v višini 70 %.

11. Pritožbi tožene stranke je bilo tako treba delno ugoditi in z upoštevanjem 30-odstotnega soprispevka tožnika znižati prisojeno odškodnino, katere višini v pritožbi tožena stranka ne nasprotuje. V okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta odmerjena v ustrezni višini. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo (zaradi bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, strahu, skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti) v skupnem znesku 38.700,00 EUR, za premoženjsko škodo pa mu je prisodilo odškodnino v višini 8.329,50 EUR, skupno torej 47.182,86 EUR. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava upoštevalo 10-odstotni tožnikov prispevek k nastanku škode, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ta 30-odstotni, je bilo treba sodbo spremeniti tako, da se odškodnino zniža na 36.697,78 EUR, pri čemer tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 854,00 EUR od 25. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 35.843,78 EUR pa od 2. 8. 2015 dalje do plačila, v presežku (za 10.485,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se tožbeni zahtevek tožnika zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Glede na spremenjen uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bilo treba spremeniti tudi odločitev glede povračila sodne takse (III. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (V. točka izreka). Tožnik je zahteval odškodnino v višini 74.602,00 EUR ter mesečno rento 150,00 EUR. Glede na določbo 40. člena ZPP je pritožbeno sodišče kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 80.000,00 EUR, tožniku pa je bila prisojena odškodnina v višini 36.697,78 EUR, kar je približno 45,8 %. Glede na to je bilo treba spremeniti odločitev v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti 40,57 EUR sodne takse manj, kot je odločilo sodišče prve stopnje, torej 442,43 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo potrebne stroške v višini 1.765,78 EUR, toženi stranki pa 3.512,20 EUR. Tožnik se zoper tako odločitev ne pritožuje. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati tudi priglašene stroške za prvo pripravljalno vlogo, saj je bila glede na njeno vsebino potrebna za postopek, toženi stranki pa ni mogoče očitati nepotrebnega kopičenja vlog zgolj zato, ker bi lahko navedbe in dokaze iz te vloge navedla že v odgovoru na tožbo. Pritožba pravilno opozarja, da ji kot potrebni stroški pripadajo tudi potni stroški na relaciji Krško - Brežice - Krško, saj si je izbrala pooblaščenca v kraju svojega sedeža, ki je hkrati tudi kraj v okrožju sodišča. Stroške tožene stranke je tako skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15) treba povečati za nagrado za prvo pripravljalno vlogo 413,10 EUR, potne stroške v višini 41,44 EUR (4 x 2 x 14 x 0,37 EUR) in 22-odstotni DDV v višini 99,98 EUR, skupno 554,52 EUR. Urnine za posamezne naroke je sodišče prve stopnje toženi stranki že priznalo po priloženem stroškovniku, zato je v tem delu pritožba neutemeljena. Z upoštevanjem uspeha strank je tožnik za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičen do povračila stroškov v višini 808,73 EUR, tožena stranka pa 1.903,61 EUR. Po medsebojnem pobotu je torej tožnik dolžan toženi stranki plačati 1.094,88 EUR, zato je bilo treba odločitev o stroških spremeniti tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, zviša za 221,67 EUR.

14. Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo stroška za izvedenca. Glede na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ker gre za tak primer, je bilo treba pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka (358. člen ZPP). Ker glede preostalega dela niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

17. Ker je tožena stranka v postopku delno uspela (odškodnina je bila znižana za 10.485,08 EUR), je upravičena do povračila pritožbenih stroškov skladno s uspehom (vrednost izpodbijanega dela je bila 47.182,86 EUR). Pritožbeno sodišče je priznalo nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 15/4 OT v višini 1.500 točk oziroma 688,50, pavšalni znesek za poštne in telefonske storitve v višini 25 točk oziroma 11,47 EUR, ter 22-odstotni DDV v višini 153,99 EUR, skupno 853,96 EUR. Tožnik je toženi stranki glede na njen uspeh s pritožbo dolžan v roku 15 dni povrniti 189,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.