Jedro

Za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ zadošča, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V obravnavanem primeru je ta pogoj izpolnjen, upoštevaje toženkino gmotno stanje in dejstvo, da so poleg tožnika še drugi zapustnikovi upniki, ki jim odgovarja toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se (v I. in II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin ugovor zoper izdani sklep o predhodni odredbi z dne 9. 4. 2015. Obenem ji je naložilo, da mora tožniku plačati 24,40 EUR stroškov ugovornega postopka, v presežku pa je tožnikov stroškovni predlog zavrnilo.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno nevarnost, da bo brez predhodne odredbe uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. V predlogu ni navedel nobenih konkretnih okoliščin o obstoju objektivne nevarnosti, ampak je le pavšalno trdil, da je zapuščina prezadolžena in da so nepremičnine obremenjene s hipotekami. Ker sodišče o tem ni izvedlo nobenega dokaza, sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnik bi moral dokazati, da premoženje, s katerim razpolaga toženka, ne bo zadoščalo za njegovo poplačilo. Tega ni storil, zato toženki ni mogoče naložiti trditvenega in dokaznega bremena o nasprotnem. Toženka poudarja, da zapuščina ni ločena od njenega premoženja in zato za dolgove zapustnika odgovarja z vsem svojim premoženjem, vendar le do višine podedovanega premoženja. Čeprav so bile zapustnikove obveznosti višje, to ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel poplačati iz toženkinega premoženja. Bistveno je zgolj to, kateri od upnikov bo prej prišel do poplačila svoje terjatve. O tem je toženka predlagala izvedbo številnih dokazov, ki pa jih je sodišče prve stopnje prezrlo, zato ni utemeljen očitek izpodbijanega sklepa, da v ugovoru ni niti poskusila omajati zatrjevanega obstoja nevarnosti. Tudi po ustaljeni sodni praksi mora upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe podati celovito sliko o finančnem oziroma premoženjskem stanju dolžnika, da je na tej podlagi mogoče sklepati o ogroženosti uveljavitve upnikove terjatve.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne dejanske in pravne razloge, ki so omogočili njen pritožbeni preizkus. Hkrati so ti razlogi dovolj izčrpni, razumni in prepričljivi, da pritožbeni očitki ne vzbujajo nobenih pomislekov o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa.

6. Res je trditveno in dokazno breme glede objektivne nevarnosti za uveljavitev njegove terjatve na tožniku, ki je predlagal predhodno odredbo. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da tožnik tega bremena ni zmogel. Trditveno in dokazno gradivo, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje, zadošča za verjeten izkaz nevarnosti, da bo brez predlaganega zavarovanja uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženka je sama (večkrat) priznala, da je zapuščina prezadolžena. Za dejstvo, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, še v pritožbi poudarja, da po njenem mnenju ni pomembno. Neupravičen je zato njen očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov. Toženka namreč ne zanika, da razen terjatve, na katero meri predhodna odredba, nima drugega premoženja, in da se preživlja s pokojnino, ki znaša 600,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno podvomilo o toženkinem ugovoru, da bi se tožnik lahko poplačal iz toženkinega premoženja. Kolikšna je višina podedovanega premoženja, za ta postopek ni bistveno. Toženka namreč ne trdi, da je z izplačili drugim upnikom to premoženjsko maso že izčrpala.

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožnik moral dokazati, da premoženje, s katerim razpolaga toženka, ne zadošča za poplačilo njegove terjatve. Za izdajo predhodne odredbe po 257. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zadošča, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V obravnavanem primeru je ta pogoj tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen, upoštevaje toženkino gmotno stanje in dejstvo, da so poleg tožnika še drugi zapustnikovi upniki, ki jim odgovarja toženka.

8. S sklicevanjem na judikate, ki jih našteva v pritožbi, toženka drugačne odločitve ne more doseči. Nanašajo se namreč na dolžnike, ki so gospodarske družbe, zato niso primerljivi z obravnavano zadevo. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu dovolj celovito ocenilo toženkino gmotno stanje, tako da je lahko zanesljivo sklepalo o obstoju zatrjevane objektivne nevarnosti za uveljavitev tožnikove terjatve.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti procesnih kršitev, ne tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba, in ne tistih, ki jih sodišče druge stopnje upošteva po uradni dolžnosti. Toženkino pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo izpodbijani sklep.

10. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo propadla, medtem ko tožnikov odgovor na pritožbo glede na enostavnost zadeve ni bil potreben, stroški zanj pa ne smotrni.