Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, kdaj sta tožnik in druga toženka vlagala v sporno nepremičnino tako, da sta stanovanjsko hišo obnovila in dogradila prizidek. Torej, ali je bilo to v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ko se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino (kot gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar je originarni način pridobitve lastninske pravice), ali v času veljavnosti SPZ, ko je bilo kot temeljno načelo uveljavljeno načelo superficies solo cedit, torej povezanost zemljišča in objekta (primerjaj 8. člen SPZ), in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vlaganji v tujo nepremičnino sploh ni bila več mogoča.

Izrek

I. Pritožbi z dopolnitvijo pritožbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka tako, da sedaj pravilno glasi: »II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati toženi stranki 504,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval od toženk, da mu omogočita vstop v stanovanjsko hišo na naslovu Ulica M., na način, da iz ključavnice na vratih odstranita ključe iz notranje strani vrat, in mu povrneta stroške postopka (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženkama pravdne stroške v znesku 615,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je menilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožnik ni navajal, da je lastnik sporne nepremičnine, pri čemer pa ni izvedlo materialno procesnega vodstva in ga na to opozorilo. Poudarilo je, da je tožnik izkazal, da je nekvalificiran posestnik, ne pa lastnik oz. domnevni lastnik spornega prizidka hiše, v katero mu je vstop onemogočen. Zaradi takega postopanja sodišča prve stopnje mu tožnik očita relativno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Opozarja, da je domnevni lastnik na podlagi 98. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki ima vstop v stanovanje najmanj proti drugo toženki. Hkrati opozarja, da mu gre pravno varstvo tudi na podlagi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). V obravnavanem primeru gre za hišo z dvema stanovanjema, tožnik pa je z drugo toženko živel v tistem, ki ga predstavlja prizidek, zato bi v skladu s 111. členom SZ-1 morali toženki vložiti tožbo na izselitev tožnika iz stanovanja in ga ne bi smeli preprosto vreči iz stanovanja na cesto. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, da je tožnik do izselitve dejansko bival v stanovanju in da ima tam še vedno svoje stvari. Tako ni zaslišalo ne tožnika, ne izvedlo drugih predlaganih dokazov. Glede na navedeno je kršitev materialno procesnega vodstva prerastla v bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč z nezakonitim postopanjem tožniku preprečilo izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni ustrezno obrazložilo, zakaj ni izvedlo posameznih dokazov ter da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem domnevnega lastništva tožnika na sporni stanovanjski hiši. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnik je v pritožbenem roku vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu toženk neutemeljeno priznalo DDV na odmerjene stroške, čeprav le-ta ni zavezanec za DDV. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano odločitev o stroških tako, da toženkam ne prizna 111,08 EUR za DDV. Priglaša stroške.

4. Toženki sta na pritožbo odgovorili in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

5. Pritožba z dopolnitvijo je delno utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek obravnavalo po dveh materialno pravnih podlagah ; kot spor zaradi motenja posesti po 32 in 33. členu SPZ in kot negatorno tožbo po 99. členu SPZ. Tožnik se ne pritožuje zoper ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zahtevek na motenje posesti zastaral, meni pa, da je utemeljen njegov zahtevek na vznemirjanje lastninske pravice oz. da bi bil utemeljen, v kolikor bi ga sodišče prve stopnje ob ustrezno izvedenem materialno procesnem vodstvu opozorilo, da dopolni svoje pomanjkljive navedbe.

8. Po določbi 99. člena SPZ lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari.

9. Sodišče prve stopnje se je sicer zmoto postavilo na stališče, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek s prijavljenim stalnim prebivališčem v sporni nepremičnini in nekaj osebnimi stvarmi, ki jih še ima tam. Tožnik navaja namreč tudi, da sta z drugo toženko v času trajanja zakonske zveze sporno nepremičnino v celoti obnovila, dogradila prizidek in uredila okolico, kar kaže na to, da zatrjuje, da gre za skupno premoženje zakoncev, torej s tem zasleduje cilj, da je na podlagi vlaganj postal (skupni) lastnik oz. vsaj domnevni (skupni) lastnik, glede na to, da ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik. V tem smislu sodišče prve stopnje res ni izvedlo materialnoprocesnega vodstva, kar pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju tudi ni bilo potrebno glede na določila SPZ.

10. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, kdaj sta tožnik in druga toženka vlagala v sporno nepremičnino tako, da sta stanovanjsko hišo obnovila in dogradila prizidek. Torej, ali je bilo to v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ko se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino (kot gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar je originarni način pridobitve lastninske pravice), ali v času veljavnosti SPZ, ko je bilo kot temeljno načelo uveljavljeno načelo superficies solo cedit, torej povezanost zemljišča in objekta (primerjaj 8. člen SPZ), in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vlaganji v tujo nepremičnino sploh ni bila več mogoča. Bistveno je torej ločevanje med pravnim režimom pridobitve lastninske pravice na nepremičnini do leta 2003 po ZTLR in od leta 2003 po SPZ (ko se z vlaganji v tujo nepremičnino oziroma z gradnjo na tujem zemljišču lastninska pravica na nepremičnini sploh ni mogla več pridobiti, ker je bilo strogo uveljavljeno načelo superficies solo cedit, VSRS II Ips 40/2017 z dne 14. 9. 2017). V skladu z ZTLR so imela skupna vlaganja v posebno premoženje enega zakonca oziroma nasploh vlaganja v tujo nepremičnino, tudi če ne gre za premoženjska razmerja med zakonci, stvarnopravne posledice le, če so dela spremenila stanje in vrednost nepremičnin v tolikšni meri, da je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar oziroma je prišlo do spremembe identitete stvari (II Ips 905/2008, tudi J. Hudej, I. Ščernjavič, Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, letnik XVII, št. 72, str.18).

11. Da bi lahko sodišče prve stopnje presojalo morebitno utemeljenost zahtevka po tej podlagi, bi moral tožnik zatrjevati, da je zaradi navedenih vlaganj, ki so bila opravljena v času veljavnosti ZTRL, nastala nova stvar oziroma v čem se je spremenilo stanje nepremičnin, iz česar bi izhajalo, da se je spremenila njihova identiteta in za koliko se je spremenila vrednost nepremičnine (II Ips 152/2011). Na to bi ga, glede na njegove navedbe, z ustreznim materialno procesnim vodstvom moralo opozoriti sodišče prve stopnje.

12. Vendar iz navedb in dokazov tožnika izhaja, da so bila vlaganja v obsegu obnove hiše in dozidave prizidka opravljena v letu 2006 in kasneje (kar izhaja iz navedbe datumov računov za opravljene zatrjevane investicije), torej v času veljavnosti SPZ, ki pa, kot je bilo že navedeno, ne omogoča pridobitve lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino. Tako na način, kot ga zatrjuje tožnik, le-ta ni mogel postati lastnik sporne nepremičnine in zato tudi nima zahtevka na vznemirjanje lastninske pravice, ker le-te na podlagi vlaganj po SPZ ni mogel pridobiti.

13. Vsled navedenemu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnika tudi na podlagi 99. člena SPZ.

14. Neutemeljeni pa so nadalje pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati tožnikov zahtevek po določilih Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), ker gre v obravnavanem primeru za dvostanovanjsko hiši. Tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal in gre zato za pritožbeno novoto, ki ni dovoljena, saj tožnik ne pove, zakaj tega dejstva ni mogel brez svoje krivde navajati že pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Tožnik pa tudi sicer s tem samo opozarja na postopek, katerega bi se morali poslužiti toženki, da bi ga zakonito izselili iz sporne nepremičnine, ne pa tudi da ima iz tega naslova kakšno drugo upravičenje, razen vložitve tožbe na motenje posesti, za katero pa je bil prepozen.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Utemeljena pa je pritožba v zvezi s stroški postopka, v kateri tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu toženk priznalo 22 % DDV na opravljene storitve, čeprav le-tega ni priglasil. Vsled navedenemu je bilo potrebno v tem delu ugoditi pritožbi tožnika in spremeniti izpodbijano sodbo v II. točki izreka tako, da se toženkam priznajo stroški zastopanja po pooblaščencu v znesku 504,90 EUR, in ne stroške v znesku 615,98 EUR, kolikor znašajo s 111,08 EUR DDV (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

17. Tožnik je s pritožbo in njeno dopolnitvijo uspel zgolj zoper odločitev o stroških in ne zoper odločitev o glavni stvari, torej v neznatnem delu, zato sam nosi svoje stroške pritožbe. Toženki z odgovorom na pritožbo nista pripomogli k razjasnitvi zadeve, zato nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.