Jedro

Otrokova korist je edini kriterij, ki legitimira odločitev o vzgoji in varstvu otroka. Sodišče, ki izbira, mora izbrati tisto možnost, za katero govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni. Za takšno odločitev mora sodišče poznati ne samo okoliščine na strani konkretnega otroka, njegove potrebe in želje, temveč tudi osebo in vzgojne sposobnosti obeh staršev. Ugotoviti mora, kakšni so pogoji za uveljavljanje koristi otrok pri vsakem od staršev, kakšne so značilnosti njunih osebnosti, kakšna je sposobnost obeh roditeljev za vzgojo in intimno čustveno povezanost z otrokom, ki mora biti podlaga za garancijo za uspešno izvrševanje varstva in vzgojo otrok, ter kakšni so pogoji za razvojne možnosti otroka pri vsakem od staršev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, odločilo, da se mladoletna otroka pravdnih strank zaupata v varstvo in vzgojo tožnici. Hkrati je določilo stike toženca z otrokoma ter odločilo, da je dolžan za njuno preživljanje prispevati mesečno preživnino, in sicer za mld. Ž. v znesku 150,00 EUR in za mld. N. v znesku 130,00 EUR. Tožničin višji preživninski zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

Toženec je proti sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Toženec izpodbija odločitev o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo tožnici, odločitev o določitvi stikov ter preživnine. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo tožničine zavestne, protipravne in škodne kršitve prvotne začasne odredbe, ki predstavlja kaznivo dejanje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je toženec negativno prispeval k težavam pri izvajanju stikov, saj otroka zavračata stike s tožnico, ker ne sprejema novega okolja v K. niti tožničinega novega partnerja. Čeprav je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je sodna izvedenca M. „preprosto odpovedala“ pa je njene ugotovitve vseeno upoštevalo v povezavi in mnenjem izvedenca N. Napačen je zaključek slednjega, da naj se otroka dodelita tožnici, ker je mati in ker ji kot materi ničesar ne manjka. Gre za poenostavitev, ki razkriva izvedenčev pristop. Enak zaključek bi lahko veljal tudi za toženca, saj tudi tožencu nič ne manjka, poleg tega pa ima boljše pogoje za varno vzgojo in oskrbo otrok kot pa tožnica. Kot ključno napako omenjenega izvedenca šteje njegovo ugotovitev, da sprememba okolja pri obeh otrocih ne bi smela biti pomembna ovira za njun nadaljnji razvoj. Izvedenec se tudi ni ukvarjal z vprašanjem, ali otroka odklanjata materino okolico v K. in njenega partnerja, kar je ključni deficit njegovega mnenja. Toženec je utemeljeno predlagal tretje izvedenstvo in podal predlog, da sodnica opravi razgovor z obema otrokoma. Te dokazne predloge je sodišče prve stopnje nekritično zavrnilo, zato je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno oziroma je ugotovljeno zmotno, kar je pogojevalo napačno uporabo materialnega prava. S tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba, kljub obširni obrazložitvi, nima vzdržnih, argumentiranih in preverjenih zaključkov oziroma razlogov glede okoliščine, da otroka v K. nočeta živeti, da ne sprejemata nove okolice in novega partnerja. čeprav je po drugi strani evidentno, da sta na tožnico navezana in da je ne zavračata. Sprašuje se, kdo lahko izključni trajno krizo obeh otrok v novem okolju, brez predhodne ugotovitve, ali je menjava okolja z vsemi negativnimi posledicami res v interesu in zaradi varstva otrok. Sodišče z izpodbijano odločitvijo pošilja oba otroka v neznano, nepreverjeno, rizično in neprimerno okolje, ki ga otroka že ves čas zavračata. Posledična in napačna je tudi odločitev o stikih in o preživninski obveznosti.

Tožnica je v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe uveljavljala pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve z ugoditvijo njenemu predlogu. V obširni pritožbi navaja okoliščine, ki kažejo na to, da poskuša toženec s svojimi ravnanji pri otrokoma povzročiti njeno odklanjanje stikov otrok s tožnico.

Pritožba proti izpodbijanemu delu sodbe je utemeljena, pritožba proti odločitvi o začasni odredbi pa ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v določilih 78. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR – UPB1, Ur. l. RS, št. 69/2004). Ta določa, da v primeru, ko sodišče razveže zakonsko zvezo odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z zakonom. ZZZDR pa v 105. čl. poudarja kot primarno možnost reševanja tega vprašanja možnost sporazuma o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Otroku, ki je do razveze svojih staršev živel v urejenem družinskem okolju, razveza in razpad življenjske skupnosti staršev navadno poslabša njegov položaj. Zato morata starša kot primarna varuha otrokove koristi najti načine, s katerimi bosta čim bolj omilila škodljive posledice prenehanja njune življenjske skupnosti in s tem prenehanja dosedanjega načina izvrševanja vzgoje in varstva. V ta namen morata najti način vzgoje in varstva, ki bo otroku v prihodnje najbolj v korist in ki ga bo čim manj obremenjeval z njunimi medsebojnimi konflikti. Korektno in uspešno izvrševanje roditeljske pravice, ki se izkazuje v dolžnosti vsakega od staršev, da svojemu otroku omogoči pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo je zato najprej odvisno od staršev samih, od njihovega medsebojnega sodelovanja in uvida v otrokove interese ter potrebe. V primerih, ko se starša ne zmoreta sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi, mora sodišče opraviti izbiro med enim in drugim staršem. V 2. odst. 78. čl. ZZZDR je določeno, da mora sodišče preden odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki legitimira navedeno odločitev. Sodišče, ki torej izbira med možnostima, mora izbrati tisto za katero govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni. Za takšno odločitev mora sodišče poznati ne samo okoliščine na strani konkretnega otroka, njegove potrebe in želje temveč tudi osebo in vzgojne sposobnosti obeh staršev. Ugotoviti mora, kakšni so pogoji za uveljavljanje koristi otrok pri vsakem od staršev, kakšne so značilnosti njunih osebnosti, kakšna je sposobnost obeh roditeljev za vzgojo in intimno čustveno povezanost z otrokom, ki mora biti podlaga za garancijo za uspešno izvrševanje varstva in vzgojo otrok, ter kakšni so pogoji za razvojne možnosti otroka pri vsakem od staršev. Nedvomno je kot objektivni razlog pomembno tudi okolje bivanja ter materialne možnosti staršev. Tako je lahko okolje, kjer sta zakonca živela pred razvezo lahko razlog za zaupanje otroka tistem od staršev, ki je v takšnem okolju ostal, vendar le ob povsem izravnanih drugih možnosti vsakega od staršev za vzgojo in varstvo. Bolj kot kontinuiteta okolja, v katerem je otrok živel pred razvezo njunih staršev, je namreč pomembna kontinuiteta in kvantiteta čustvene navezave s starši. Odločitev sodišča, komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo, je torej lahko posledica le sodnikove skrbne presoje vseh okoliščin neke družinske situacije. Prav iz navedenih razlogov pa izhaja utemeljenost pritožbenega očitka o opustitvi presoje vseh pravno relevantnih okoliščin, oziroma pritožbene kritike, da izpodbijana odločba temelji na splošni domnevi, ki jo je postavil izvedenec klinični psiholog I. N., da sta otroka v takšni fazi razvoja, da bi v primeru, če bi bila predaleč stran od matere, utrpela prevelik deficit v osebnostnem razvoju, ne samo trenutno, pač pa bi se to pokazalo z leti. Sodišče je zaključilo, da je zato, ker je mati primerna kot roditelj, ker to svojo vlogo želi odigrati, ker je prav, da sta otroka več v bližini matere kot očeta, in ker otroka matere ne odklanjata, jo imata rada in sta zmožna z njo imeti lep odnos, bolj v korist otrok, da se dodelita materi. Ob hkratni izvedenčevi ugotovitvi, da sta za vzgojo in varstvo otrok primerna oba roditelja, takšen posplošen sodbeni razlog ne more pomeniti legitimne podlage sodni odločbi. Sodišče prve stopnje bi moralo s pomočjo sodnega izvedenca odgovoriti na konkretne ugovore, ki sta jih podali pravdni stranki v tem postopku in ugotoviti tiste omenjene subjektivne in objektivne razloge, ki pogojujejo, da se otroka zaupata enemu ali drugemu od staršev. Pomanjkanje ugotovitve in presoje pravnoodločilnih dejstev je pogojevalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Napotki sodišču prve stopnje v novem sojenju so razvidni že iz gornjih razlogov. Sodišče bo moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti osebne in vzgojne sposobnosti obeh staršev ter druge okoliščine, ki bodo podlaga ugotovitvi, pri katerem od njiju so podane boljše razvojne možnosti za otroka in kateri od njiju bo lahko uspešneje zagotavljal otrokoma njuno pravico do stikov s staršem, pri katerem ne bosta živela. Pritožbeno sodišče še pripominja, da obe izvedenski mnenji, ki sta bili pridobljeni v tem postopku, predstavljata vrsto zaključkov izpeljanih iz podatkov, ki so bili pridobljeni s psihodiagnostičnimi testi. Tako je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca I. N. razvidno, da je opravil psihološki intervju in razgovore z obema staršema in z obema otrokoma. Iz izvedenskega mnenja pa ne izhaja vsebina opravljenih preiskav niti njihova ocena, zgolj zaključki. Izvedensko mnenje bo zato treba dopolniti v nakazani smeri oziroma tako, da bo lahko na podlagi njega sodišče samo oblikovalo končni zaključek oziroma odločitev. Razčistiti bo tudi treba ugovor toženca o odklanjanju otrok materinega okolja in tudi o materialnih pogojih za skupno življenje pri materi. S tem v zvezi bi moralo sodišče angažirati pristojni Center za socialno delo, da ugotovi, kakšne razmere ima tožnica v novem stanovanju za zadovoljevanje potreb obeh otrok. Pri tem pa gre kot že navedeno le za eno od pravno relevantnih okoliščin, ki sama po sebi ne more prevladati nad pogoji čustvene, psihološke in socialne narave pri drugem od staršev.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe oziroma da se do dokončnega formiranje dejanskega stanja o tem, pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za vzgojo in varstvo otrok, otroka ohrani v okolju v katerem je živela družina pred njenim razpadom. Na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.