Jedro

Dejanski stan odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen že zgolj z obstojem kršitve pogodbenih obveznosti, saj ta predstavlja le enega od elementov; kršitev mora biti hkrati tudi hujše narave ter storjena bodisi naklepno bodisi iz hude malomarnosti. Ravnanja tožnika oziroma njegove neprimerne komunikacije navedenega dne ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnikovo ravnanje navedenega dne je bilo resda neprimerno, vendar je potrebno pri tem upoštevati, da je šlo za njegov čustven odziv zaradi menjave tovornega vozila, na katerega je bil navajen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2023 in toženi stranki naložilo, da tožniku skladno z dne 18. 3. 2022 sklenjeno Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "voznik tovornega vozila" za čas od 18. 8. 2023 do dne 18. 9. 2023 in od dne 19. 4. 2024 do dne 1. 10. 2024, ko se z dnem 1. 10. 2024 tožnikova pogodba o zaposlitvi sodno razveže, prizna vse pravice iz naslova delovnega razmerja, ga na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi za obdobje od 18. 8. 2023 do dne 18. 9. 2023 in od dne 19. 4. 2024 do dne 1. 10. 2024 ustrezno ponovno prijavi v sistem obveznega socialnega zavarovanja na podlagi sklenjenega delovnega razmerja (to je ustreznega in predpisanega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti, zavarovanja za starševsko varstvo in ustrezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje) ter mu za navedeno obdobje tudi obračuna vse mesečne plače, ki so do dne izdaje sodbe prve stopnje že zapadle v plačilo, vse v pogodbeno določenem bruto znesku 1.074,43 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo, zmanjšano za znesek prejemka bolniškega nadomestila od 18. 8. 2023 do 18. 9. 2023, ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (1. in 2.a točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova reparacije, je zavrnilo (2b točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno odmeno po 118. členu ZDR-1 (pravilno: denarno povračilo) v višini treh bruto plač v višini 1.074,43 EUR povečanih za dodatek za delovno dobo, odvede davke in prispevke ter tožniku izplača pripadajoči neto znesek. (3.a točka izreka). Kar je tožnik iz naslova denarnega povračila zahteval več, je zavrnilo (3.b točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.887,49 EUR (4. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je bil v konkretnem primeru podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Takšen zaključek je sodišče sprejelo na podlagi očitno zgrešene presoje v postopku izvedenih dokazov in s kršitvijo 8. člena ZPP. Ravnanje, za katerega je sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasnilo, da je v nasprotju s standardi spoštljivega komuniciranja, ustreza hujši kršitvi pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, za katerega je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ustrezna sankcija. Nasprotno stališče sodišča je pravno zmotno. Sodišče je v tej zvezi zgrešeno presojalo izvedene dokaze, zlasti sliko kraja dogodka in izpovedi zaslišanih. A. A. je v celoti potrdil neprimerno komunikacijo tožnika z direktorjem tožene stranke. Sodišče je na podlagi izpovedi direktorja in njegovega sina napačno zaključilo, da se nobeden od njiju ni počutil ogroženega in da tožnik ni izrekel groženj v smeri zoper življenje in telo. Njuni izpovedi je očitno presojalo površno. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da je ravno mirno ravnanje direktorja prispevalo k temu, da dogodek ni eskaliral. Ravnanje tožnika je v odnose s toženko vneslo razdor, nezaupanje ter motnje delovnega procesa. Sodišče neutemeljeno navaja, da je bila izjava priče A. A. zapisana po predhodnih navedbah B. B. Teh zaključkov ni mogoče preveriti, saj so neobrazloženi. Zgrešen je zaključek, da je do odločitve o izredni odpovedi prišlo kasneje in iz drugih razlogov. Tožnik je odpoved prejel izključno zaradi dogodka z dne 21. 6. 2023 in toženka za podano odpoved ni navajala drugih razlogov. Sodišče je dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženo stranko. Dejstvo, da tožniku odpoved ni bila podana takoj po dogodku, ne predstavlja okoliščine, ki bi bila lahko podlaga povzetim zaključkom sodišča. Odpoved je bila podana v roku, ki ga določa ZDR-1. Ker je zaključek o neutemeljenosti odpovednega razloga napačen, je napačna tudi odločitev glede vzpostavitve delovnega razmerja, glede reparacije, pa tudi glede denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Povračilo bi mu lahko odmerilo le za čas do nove zaposlitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa je skrbno in temeljito ter preverljivo obrazložilo.

6.Tožnik je bil pri toženki od 31. 3. 2022 dalje zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu voznik, in sicer po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 3. 2022. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka dne 19. 7. 2023 podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo vsa bistvena dejstva ter pravilno presodilo, da je bil odpovedni razlog neutemeljen, izpodbijana odpoved pa nezakonita.

7.Tožnik je po stališču toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, huje in naklepno kršil svoje pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da se je dne 21. 6. 2023 skrajno neprimerno obnašal, tako da je v razgovoru z direktorjem nanj visoko povzdignil glas, se na direktorja drl in mu grozil z besedami "da bo že videl". Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil srž problema navedenega dne tožnikova prepoved vožnje v Nemčiji in s tem povezana menjava tovornega vozila, ki ga je tožnik vozil pred tem. Dejstvo, da je moral na pot z drugim tovornim vozilom, ga je spravilo v slabo voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi priloženega fotoprinta nadzorne kamere ter izpovedi tožnika, B. B. in A. A. ugotovilo, da se je tožnik navedenega dne res razburjeno obračal na direktorja B. B. ter mu pri tem govoril, kaj dela z njim, zakaj mu je vzel kamion in kaj se gredo, da je to neprofesionalno, da bo že videl, kaj on je. Ugotovilo je, da je pri tožniku res šlo za precej jezno reakcijo, izrazite pritožbe, za glasno govorjenje, ne pa za izrazito močno vpitje ali dretje. Na podlagi izpovedi B. B. in A. A. je zaključilo, da nobeden od njiju tedaj nad tožnikovim ravnanjem ni bil zgrožen, niti se ni počutil kakorkoli ogroženega, ter da tožnik tudi ni izrekel kakršenkoli groženj v smeri zoper življenje in telo. Tožnikovo ravnanje je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprimerno in kot kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da očitana kršitev ne ustreza definiciji iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

8.Pritožnica nasprotuje rezultatu dokazne ocene. Meni, da izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da tožnik ni izrekel groženj v smeri zoper življenje in telo, da se B. B. in A. A. nista počutila ogrožena ter da je do odpovedi dejansko prišlo iz drugih razlogov in ne razloga, ki je v njej naveden.

9.Sodišče prve stopnje izvedenih dokazov, zlasti izpovedi B. B. in A. A., ni presojalo površno, kot to povsem pavšalno zatrjuje toženka, temveč je nasprotno prepričljivo in argumentirano pojasnilo svojo ugotovitev o tožnikovi komunikaciji dne 21. 6. 2023 kot tudi ugotovitev o tem, da se nobeden od njiju tedaj ni počutil kakorkoli ogroženega ali prestrašenega. Pritožba ne navede konkretnih okoliščin, iz katerih bi bilo razumno sklepati, da je sodišče prve stopnje dejstva napačno ugotovilo. Zadovolji se namreč z navajanjem nasprotnega in ponujanjem svojih dokaznih zaključkov, pri tem pa ne navede, kateri del izpovedi B. B. in A. A. naj bi dejansko pričal o tem, da je tožnik izrekel grožnje v smeri zoper življenje in telo ter da sta se oba pri tem počutila ogrožena. Izpovedi navedenih tudi po presoji pritožbenega sodišča podlage za takšen zaključek ne dajeta, saj je A. A. dogajanje opazoval le iz avta, iz katerega ni izstopil, ter se kmalu odpeljal, ker ni kazalo, da bi situacija kakorkoli eskalirala, B. B. pa je tudi izrecno pojasnil, da se ni počutil ogroženega. Prav tako trditev, pri katerih toženka vztraja v pritožbi, ne potrjuje priložena fotografija, saj je iz nje mogoče zaključiti zgolj to, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da se je tožnik v komunikaciji obračal na B. B. ter da ima eno roko iztegnjeno proti njemu.

10.Ni utemeljen pritožbeni očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je ravno mirno ravnanje direktorja prispevalo k temu, da dogodek ni eskaliral. Sodišče prve stopnje je prav na podlagi ravnanja direktorja in njegovega sina A. A. spornega dne in v nadaljnjih dneh utemeljeno zaključilo, da obnašanje tožnika, čeprav neprimerno, ni bilo takšne intenzitete, kot je navajala toženka.

11.S pomočjo dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov, zlasti izpovedi tožnika, C. C., A. A. in D. D., je s povsem logičnim sklepanjem prišlo tudi do ugotovitve pravnorelevantnega dejstva, da so odpovedi dejansko botrovali drugi razlogi, ki so bili tožniku mimo pisne obdolžitve predočeni na zagovoru dne 19. 7. 2023 (med drugim zamolčanje prekrška v Nemčiji in sankcija prepovedi vožnje v tej državi). Resda ti drugi razlogi v odpovedi niso zapisani, kar pa ne pomeni, da jih sodišče prve stopnje pri presoji ne bi smelo upoštevati, saj iz dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da so prav ti razlogi in ne (zgolj) dogodek z dne 21. 6. 2023 delodajalca dejansko vodili k odločitvi, da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na okoliščino poznega zapisa pisne izjave A. A., datirane na dan 10. 7. 2023 ter na okoliščino pričetka postopka (12. 7. 2023) in podaje izredne odpovedi (19. 7. 2023) šele po tem, ko je tožnik dne 11. 7. 2023 nastopil bolniški stalež zaradi dogajanja v službi navedenega dne, ki ga je tako razburilo, da je moral na urgenco. Ni sporno, da je toženka odpoved podala v zakonskem roku, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi ti dve okoliščini, upoštevajoč vse ostale izvedene dokaze, posredno dokazujeta, da je bila odločitev delodajalca dejansko sprejeta iz razlogov, ki niso v neposredni vzročni zvezi z dogodkom z dne 21. 6. 2023.

12.Pisni izjavi A. A. je prvostopno sodišče utemeljeno odreklo verodostojnost, saj je, kot izhaja iz obrazložitve, glede na pozicijo tožnika, ter vozil A. A. in B. B., kot izhaja iz priloženega fotoprinta, pravilno zaključilo, da A. A. ni mogel slišati točno to, kar je v izjavi navedeno in je torej logičen zaključek, da je A. A. izjavo zapisal po predhodnih navodilih B. B. in za potrebe podaje izredne odpovedi. Navedena ugotovitev sodišča je jasno obrazložena in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo.

13.Pritožbena graja dokazne ocene torej ni utemeljena. Pritožbeno nestrinjanje s sprejeto odločitvijo ne pomeni, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo vestno, skrbno in celostno. V dokazni oceni je prvostopno sodišče podrobno in celovito presojalo izpovedi prič in strank ter vsebino posameznih listin, jih medsebojno primerjalo in ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je odločilna dejstva štelo za dokazana. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana, saj dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ustreza kriterijem, začrtanim v 8. členu ZPP. Ker je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, saj so jasno in skladno obrazloženi razlogi o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Ni podlage za pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje napačno porazdelilo dokazno breme. Ne glede na obrnjeno dokazno breme iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1, dokazno breme, da kršitve ni bilo oziroma v konkretnem primeru, da so izredni odpovedi botrovali drugi razlogi in ne tisti, ki so v njej navedeni, nosi delavec. V skladu z 7. in 212. členom ZPP je tožnik navedel dejstva, ki so bila podlaga za sklepanje, da do odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi dogodka z dne 21. 6. 2023, temveč dejansko iz drugih razlogov. Ker je tako zatrjevana dejstva tudi dokazal in ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zgolj kršitev z dne 21. 6. 2023 ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, je pravilna presoja, da je odpoved nezakonita.

15.Dejanski stan odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen že zgolj z obstojem kršitve pogodbenih obveznosti, saj ta predstavlja le enega od elementov; kršitev mora biti hkrati tudi hujše narave ter storjena bodisi naklepno bodisi iz hude malomarnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanja tožnika oziroma njegove neprimerne komunikacije navedenega dne ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zakon ne določa, kdaj gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je mogoče po teži, trajanju, načinu storitve in posledicah razvrstiti v širok spekter različnih oblik, zato so zanje predvidene tudi različne delovnopravne sankcije. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se poda le v primeru hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje navedenega dne je bilo resda neprimerno, vendar je potrebno pri tem upoštevati, da je šlo za njegov čustven odziv zaradi menjave tovornega vozila, na katerega je bil navajen. Tudi B. B. je namreč izpovedal, da so šoferji navajeni, da vsak vozi svoj kamion, na katerega se navežejo, da je tudi sam včasih vozil in je bil najbolj hud, če so mu kamione menjali. Tožnikova reakcija tako ni bila povsem nerazumljiva. Tožnikovemu ravnanju je mogoče prej pripisati pomanjkanje taktnosti, kot pa dejansko takšno mero nespoštljivosti, ki bi tako bistveno presegla nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje v delovnem procesu, da bi bilo zaradi njega mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Potrebno je namreč upoštevati, da v delovnem procesu občasno lahko pride do nesoglasij, ki so čustveno obremenjujoča in povzročijo razburjenje in glasnejši ton dialoga, ki pa ga ob odsotnosti zares žaljivega oziroma nesprejemljivo agresivnega izražanja ni mogoče sankcionirati z najstrožjo delovnopravno sankcijo. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da zgolj kršitev z dne 21. 6. 2023 sama zase, ki takšne intenzitete ni dosegla, in v ugotovljenih okoliščinah ter obsegu, ne predstavlja hujše kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

16.Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta pogoj ni izpolnjen. Utemeljeno je upoštevalo, da je bil tožnik sicer priden in vesten delavec (čemur toženka ne oporeka niti v pritožbi), njegovo ravnanje pa ni imelo nobenih posledic, saj ni vplivalo na nadaljnje kvalitetno in nemoteno izvajanje delovnega procesa (tožnik je po tem dogodku vse do nastopa bolniškega staleža dne 11. 7. 2023 povsem normalno opravljal delo), zato tudi zaupanje med strankama ni bilo porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi mogli nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Posplošene navedbe toženke v pritožbi ne dajejo podlage za drugačen zaključek, saj toženka v ničemer ne pojasni, v čem konkretno naj bi tožnikovo ravnanje vplivalo na kvalitetno in nemoteno izvajanje delovnega procesa ter kateri izvedeni dokazi naj bi potrjevali motnje v delovnem procesu, niti ne konkretizira drugih okoliščin, zaradi katerih s tožnikom delovnega razmerja ni mogla nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

17.Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2023 nezakonita. V tej posledici je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na vzpostavitev delovnega razmerja in reparacijo za čas, ko tožnik ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu, saj je dolžnost tožene stranke, da za to obdobje vzpostavi stanje, kot pred nezakonito odpovedjo.

18.Sodišče prve stopnje je na predlog tožnika na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve ter tožniku priznalo denarno povračilo v višini treh bruto plač. Pri odmeri višine povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kriterije, kot izhajajo iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Prisojeno denarno povračilo ni previsoko. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 so kriteriji za določitev višine denarnega povračila: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 2 leti in 4 mesece. Ob odpovedi je bil star 58 let (ob sodni razvezi pa 60 let). Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu dne 19. 9. 2023, pa tudi to, da mu je delovno razmerje pri njem prenehalo dne 19. 4. 2024. Odpoved je bila nezakonita iz vsebinskih razlogov, kar je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo in tudi upoštevalo. S sodbo so bile tožniku od odpovedi do sodne razveze (nekaj več kot za šest mesecev) priznane pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako ugotovljene zakonsko določene kriterije obrazložilo in jih tudi pravilno ovrednotilo ter ustrezno uvrstilo v okvir, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih,1 zato je v zvezi s tem neutemeljen pritožbeni očitek toženke o zmotni uporabi materialnega prava.

19.Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Toženka je glede na pritožbeni neuspeh dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (OT) (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR. Drugih priglašenih stroškov ni priznalo, ker so že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo (poročilo stranki o prejeti pritožbi in podanem odgovoru na pritožbo).

-------------------------------

1Primerjaj VDSS, opr. št. Pdp 558/2017, Pdp 240/2024.

Zveza: