Jedro

Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz upravnega spisa in ki jih organ navaja v svoji odločbi, ob upoštevanju bistvenega dejstva, da trasa daljnovoda že poteka čez tožnikovi zemljišči, je tudi po presoji sodišča v tej zadevi izkazana javna korist za omejitev oziroma obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Nova Gorica je z izpodbijano odločbo odločila, da se trajna služnost, vknjižena pri zemljiščih s parc. št. 1267/1 in 2653, obe k.o. A., ki je bila v zemljiški knjigi vknjižena na podlagi njene odločbe z dne 19. 2. 2008, po dokončnosti izpodbijane odločbe izbriše po uradni dolžnosti (1. točka izreka). Nadalje je dovolila uvedbo postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, na zemljiščih s parc. št. 1267/1 in 2653, obe k.o. A., ki sta v lasti tožnika. Služnost obsega postavitev, rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV Gorica - Divača ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečih zemljišč zaradi izvrševanja služnosti. Služnostna upravičenka je ELEKTRO B. d.o.o., Ljubljana (2. točka izreka). Začetek postopka omejitve lastninske pravice na navedenih zemljiščih, v širini daljnovodnega koridorja 15 m levo in 15 m desno, merjeno od osi skrajnih vodov, se po dokončnosti odločbe po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi (3. točka izreka). Dokler postopek omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninama ali njuno bistveno spreminjanje, razen prodaje služnostni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (4. točka izreka). Prvostopni organ je še odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da je služnostna upravičenka (ELEKTRO B. d.o.o.), za navedeni zemljišči, dne 19. 11. 2007, vložila zahtevo za trajno omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na podlagi 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) v zvezi z drugim odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). V nadaljevanju obrazložitve citira določbe 93. člena ZUreP-1, med drugim, da se ob pogojih iz 92. člena ZUreP-1 nepremičnina lahko razlasti tudi za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). EZ v prvem odstavku 59. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanju uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1), po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 pa se lastninska pravica na nepremičnini s služnostjo lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in za njihovo nemoteno delovanje. Načrt razvoja prenosnega elektroenergetskega omrežja v Republiki Sloveniji od leta 2005 do 2014 (v nadaljevanju Načrt razvoja), kateremu je Ministrstvo za gospodarstvo izdalo soglasje, št. 360-3/2005-16 z dne 14. 4. 2005, in Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče izkazujeta nujno potrebo po rekonstrukciji predmetnega daljnovoda, zato je izkazana javna korist za omejitev lastninske pravice. Ob tem pa še navaja, da je omejitev lastninske pravice potrebna tudi sicer zaradi rekonstrukcije že obstoječega električnega daljnovoda in za njegovo nemoteno delovanje. Ker se z ustanovitvijo služnosti ne poveča širina daljnovodnega koridorja, je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Nadalje prvostopni organ navaja, da se služnost v javno korist personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist, zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti in to kot subjekta z določeno lastnostjo, ki je v obravnavanem primeru ELEKTRO B. d.o.o. Glede tožnikovih ugovorov, da služnostna upravičenka nima zagotovljene predvidene trase po celotni dolžini in da so bila gradbena dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda na delih zemljišč, ki so v njegovi lasti, izrečena za nična, prvostopni organ odgovarja, da ne morejo vplivati na izdajo izpodbijane odločbe, saj izdaja gradbenih dovoljenj ni predmet tega postopka.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35021-13/2008/38 z dne 24. 3. 2011, odpravilo 5. točko izreka izpodbijane odločbe (da pritožba ne zadrži njene izvršitve), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. V zvezi s sporno dovolitvijo uvedbe postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in z njo povezano ugotovitvijo prvostopnega organa glede izkazanosti javne koristi za omejitev lastninske pravice drugostopni organ navaja, da se je po ustaljeni sodni praksi na zakonsko domnevo o obstoju javne koristi mogoče opreti le, če služnost služi gradbenemu namenu iz prostorskega akta, ki ga zakon izrecno določa, to je državni oziroma občinski lokacijski načrt (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). Če pa takšnega prostorskega akta ni, ni zakonske domneve o obstoju javne koristi in jo mora upravni organ ugotoviti, kot tudi v konkretnem primeru. Strinja se s prvostopnim organom, da je javna korist izkazana z Načrtom razvoja in z Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče. Iz navedenega Načrta razvoja, kateremu je bilo izdano soglasje Ministrstva za gospodarstvo in ga je sprejela Vlada RS, namreč izhaja, da je potrebno obstoječi daljnovod DV 2x110 kV Divača – Gorica rekonstruirati, saj je bil zgrajen okoli leta 1939. Objekt je potreben za oskrbo severne Primorske z električno energijo in za vključitev črpalne hidroelektrarne Avče v prenosno omrežje. Z rekonstrukcijo bo povečana zanesljivost prenosa električne energije, znižane bodo izgube in znižali se bodo stroški vzdrževanja. Objekt je vključen v utemeljitev Nacionalnega energetskega programa in državni prostorski plan kot obstoječ objekt. Iz navedenih listin in iz odločbe Ministrstva za gospodarstvo, Inšpektorata RS za energetiko in rudarstvo, Inšpekcije za elektro in strojno energetiko, št. 06132-21/2008-24201 z dne 3. 3. 2008, izhaja tudi, da gre za nujno potrebo po rekonstrukciji obravnavanega daljnovoda. Nadalje pa je javna korist izkazana tudi na podlagi Dolgoročnega in Srednjeročnega plana Mestne občine Nova Gorica ter na podlagi Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini Nova Gorica (Uradno glasilo št. 9/87), ki jim je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) podaljšal veljavnost (95. in 96. člen), saj nepremičnini, ki sta predmet tega postopka, umeščajo v območje, kjer se gradi energetska infrastruktura. Glede na navedene listinske dokaze se strinja tudi z ugotovitvami prvostopnega organa, da je namen, zaradi katerega se služnost ustanavlja, sorazmeren s posegom v zasebno lastnino, tudi zato, ker se sedanja raba nepremičnin, zaradi obremenitve s služnostjo, ne bo spremenila.

Tožnik se z 2., 3., 4. in 6. točko izpodbijane odločbe ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da vlagateljica zahteve za trajno omejitev lastninske pravice ni izkazala vseh zakonskih pogojev, ki tovrstni poseg utemeljujejo in dovoljujejo. Javna korist za omejitev lastninske pravice je namreč izkazana le, če so nepremičnine predvidene v ta namen v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), kar pa ni izpolnjeno v konkretnem primeru. Naslovno sodišče pa se je tudi že izreklo, da so Dolgoročni in Srednjeročni plan Mestne občine Nova Gorica ter Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini Nova Gorica prenehali veljati v letu 2007. V kolikor bi bilo, v primeru neobstoja državnega oziroma občinskega lokacijskega načrta, dopustno obstoj javne koristi ugotavljati v polni vsebini, kot to zatrjuje tožena stranka, pa je bila javna korist v tej zadevi ugotovljena pavšalno. Iz Načrta razvoja in Odloka o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče, na katera tožena stranka opira odločitev, javna korist v smislu drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 ne izhaja, prav tako tudi ne izhaja nujna potrebnost omejitve lastninske pravice za dosego javne koristi. Poudarja, da predstavlja Načrt razvoja le deklaracijo razvoja elektroenergetskega omrežja v Republiki Sloveniji, vprašljiva pa je tudi njegova veljavnost, saj morajo sistemski operaterji prenosnega in distribucijskega omrežja električne energije ter prenosnega omrežja zemeljskega plina po določbi 18. člena EZ načrte razvoja omrežij izdelati vsake dve leti, Načrt razvoja, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, pa je iz leta 2005. Sporna javna korist ni izkazana niti z Odlokom o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče, pri čemer še poudarja, da se 28. člen Odloka nanaša na obnovo daljnovoda Gorica – Divača in ne na njegovo rekonstrukcijo. Nadalje navaja, da omejitev lastninske pravice po prvem odstavku 92. člena ZUreP-1 ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Navedeni pogoj se v tej zadevi ni ugotavljal, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka tudi ni utemeljila sorazmernosti razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino, saj zgolj navaja, da se z ustanovitvijo služnosti širina koridorja ne bo spremenila. Ob tem poudarja, da na njegovih nepremičninah sploh ni daljnovoda in ne služnosti. Tožena stranka pri odločanju tudi ni upoštevala, da se bo zaradi posega povečalo elektromagnetno sevanje. V nadaljevanju tožbe citira določbi 4. in 5. člena Uredbe o energetski infrastrukturi in v zvezi z njima navaja, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti ali se daljnovod Gorica – Divača uporablja za prenos ali za distribucijo električne energije. Nadalje ugovarja vsebini služnosti, saj meni, da mora biti natančno določena že v odločbi o uvedbi postopka ustanovitve služnosti. Iz vsebine, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, pa njenega obsega ni mogoče natančno ugotoviti. Nasprotuje tudi ustanovitvi služnosti na njegovih celotnih nepremičninah, saj za takšno obremenitev ni pravne podlage, služnost pa se mora izvrševati tako, da se čim manj obremenjuje služeče zemljišče. Strinja se, da se lahko služnost po ZUreP-1 ustanovi tudi v korist določene osebe, opozarja pa, da je tožena stranka dovolila uvedbo postopka za ustanovitev služnosti v korist služnostne upravičenke ELEKTRO SLOVENIJA d.o.o., čeprav je ta predlagala ustanovitev služnosti v korist vsakokratnega lastnika zemljišča, ne da bi ji dala možnost, da se o tem izjavi. V nadaljevanju tožbe tožnik podaja navedbe v zvezi z delnim gradbenim dovoljenjem, št. 351-09-57/2004-TŠ/HČ z dne 21. 9. 2004, in z lokacijsko informacijo Mestne občine Nova Gorica, št. 350-1/2005-667/II z dne 24. 10. 2005, ter poudarja, da je občina Renče Vogrsko, na območju katere ležita njegovi nepremičnini, sprejela Odlok o omejitvah izgradnje in rekonstrukcije objektov namenjenih prenosu in distribuciji električne energije, ki v 5. členu prepoveduje gradnjo, nadgradnjo in rekonstrukcijo visokonapetostnih električnih prenosnih in distribucijskih omrežij – nadzemnih daljnovodov. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da odpravi 2., 3., 4. in 6. točko izreka izpodbijane odločbe ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je upravni organ druge stopnje dopolnil razloge izpodbijane odločbe, zato je sodišče izpodbijano odločbo presojalo tudi v okviru razlogov drugostopenjske odločbe. Pritožbeni organ ima namreč za tako ravnanje pooblastilo v prvem odstavku 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem lahko, v tam določenih primerih, sam dopolni postopek.

V tej zadevi je sporna dovolitev uvedbe postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, na zemljiščih s parc. št. 1267/1 in 2653, obe k.o. A., ki sta v lasti tožnika. Predlog je podala ELEKTRO B. d.o.o. za potrebe rekonstrukcije daljnovoda Gorica – Divača po obstoječi trasi.

Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji tudi v primeru, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje (drugi odstavek 110. člena ZUreP-1), pri čemer se glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti smiselno uporabljajo določbe ZUreP-1 o razlastitvi (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1). Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). V tej zadevi z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o omejitvi oziroma obremenitvi lastninske pravice tožnika, pač pa (le) o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, v kateri je bistveno, ali je izkazana javna korist (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1), izkazanost ostalih pogojev za omejitev lastninske pravice pa se bo ugotavljala v postopku, v katerem se bo odločalo o sami ustanovitvi služnosti v javno korist. Na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist izkazana, če je nepremičnina predvidena v državnem oziroma v občinskem lokacijskem načrtu. Med strankama ni sporno, da za konkretni nepremičnini ne obstaja noben izmed navedenih prostorskih aktov. Zmotno pa je tožnikovo stališče, da v takšnem primeru javna korist ne more biti izkazana na drug način, saj je v sodni praksi ustaljeno stališče, da mora upravni organ, če zgoraj navedenega prostorskega akta ni, v ugotovitvenem postopku ugotoviti obstoj javne koristi tako kot mu nalagajo določbe ZUreP-1 (primerjaj npr. sodbo in sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 46/2009 z dne 5. 10. 2009), ob upoštevanju določbe prvega odstavka 59. člena EZ, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, v javno korist. Iz podatkov v upravnem spisu, izhaja, da po delu zemljišč s parc. št. 1267/1 in 2653, obe k.o. A., ki sta predmet te zadeve, poteka trasa daljnovoda. Tožnik v tožbi sicer pavšalno navaja, da na njegovih nepremičninah ni daljnovoda, navedbe pa ne izkaže z nobenim dokazom, pa tudi sicer predstavlja ta navedba nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Iz predloga za omejitev lastninske pravice izhaja, da je daljnovod Gorica – Divača najstarejši še ne obnovljeni daljnovod (zgrajen je bil leta 1939), ki je potreben temeljite obnove in posodobitve. Navedeni daljnovod predstavlja glavno napajalno žilo za oskrbo severno primorske regije z električno energijo, zato je od njegovega nemotenega delovanja življenjsko odvisno celotno gospodarstvo in vsi prebivalci te regije. Iz Načrta razvoja, kateremu je Ministrstvo za gospodarstvo izdalo soglasje, št. 360-3/2005-16 z dne 14. 4. 2005, izhaja, da bo z rekonstrukcijo predmetnega daljnovoda povečana zanesljivost prenosa električne energije, znižane bodo izgube in znižali se bodo stroški vzdrževanja, pri čemer je objekt vključen v državni prostorski plan kot obstoječ objekt. Njegova rekonstrukcija pa je potrebna tudi zaradi vključitve črpalne HE Avče v prenosno omrežje, za gradnjo katere je bilo dne 21. 9. 2004 izdano delno gradbeno dovoljenje, ki je v upravnem spisu. Obveznost in nujnost obnove predmetnega odseka daljnovoda, pred priključitvijo črpalne HE Avče na slovenski elektroenergetski sistem, izhaja tudi iz 6. točke 28. člena Odloka o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno hidroelektrarno Avče. Ob vsem povedanem pa je tudi sicer, upoštevaje odločbo Inšpektorata RS za energetiko in rudarstvo, Inšpekcije za elektro in strojno energetiko, št. 06132-21/2008-24201 z dne 3. 3. 2008, s katero je bilo prizadeti stranki naloženo, da mora zaradi vse večjega rizičnega obratovanja takoj pristopiti k sanaciji spornega daljnovoda, rekonstrukcija potrebna in nujna. Na podlagi navedenih dejstev, ki izhajajo iz upravnega spisa in ki jih drugostopni organ navaja v svoji odločbi, ob upoštevanju bistvenega dejstva, da trasa daljnovoda že poteka čez tožnikovi zemljišči, je tudi po presoji sodišča, ne glede na veljavnost Dolgoročnega in Srednjeročnega plana Mestne občine Nova Gorica ter Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini Nova Gorica, v tej zadevi izkazana javna korist za omejitev oziroma obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča izkazana tudi nujna potreba obremenitve tožnikove lastninske pravice za dosego javne koristi ter sorazmernost razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino. Ker ležita tožnikovi nepremičnini pod že obstoječo traso daljnovoda, je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na določbo tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1, po kateri obremenitev lastninske pravice ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Tožena stranka je zato na podlagi navedenega, v skladu s citiranimi določbami EZ in ZUreP-1, odločila kot izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe in posledično, v skladu z določbama drugega in tretjega odstavka 100. člena ZUreP-1, določila pravne posledice uvedbe postopka (3. in 4. točka izreka izpodbijane odločbe).

Tožnik v tožbi oporeka veljavnosti Načrta razvoja iz leta 2005 z utemeljitvijo, da morajo sistemski operaterji prenosnega in distribucijskega omrežja električne energije, v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena EZ, načrte razvoja omrežij izdelati vsake dve leti. Predlog za omejitev lastninske pravice, o katerem se odloča v tem postopku, je bil vložen v letu 2007, pa tudi sicer sodišče dodaja, da naknadni načrti razvoja ne morejo javne koristi za omejitev konkretne lastninske pravice izkazovati v manjši meri kot Načrt razvoja iz leta 2005, ki je v upravnem spisu, glede na to, da sporni odsek daljnovoda še ni obnovljen.

V zvezi s tožbeno navedbo, da iz opisa služnosti v izpodbijani odločbi ni mogoče natančno ugotoviti njene vsebine, sodišče poudarja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno le o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice. V kolikor pa bo upravni organ ustanovil sporno služnost, bo moral v izreku akta, ki bo podlaga služnosti, njeno vsebino čim natančneje opisati (smiselno prvi odstavek 102. člena ZUreP-1).

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve obeh upravnih organov v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1. Do tožbenega ugovora, da je tožena stranka dovolila uvedbo postopka za ustanovitev služnosti v korist ELEKTRO B. d.o.o., čeprav je ta predlagala ustanovitev služnosti v korist vsakokratnega lastnika zemljišča, ne da bi ji dala možnost, da se o tem izjavi, se sodišče ni opredelilo, saj z njim tožnik ne varuje svoje pravice oziroma pravne koristi. Vse preostale tožbene navedbe pa sodišče ocenjuje kot pravno nepomembne za konkreten postopek.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Ker je dejansko stanje, ki sta ga upravna organa pravilno in popolno ugotovila v upravnem postopku, razvidno iz upravnih spisov in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.