Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo plačila prvih štirih izdanih računov, torej glavnice v skladu s prvim odstavkom 287. člena OZ, saj je upoštevalo trditve tožene stranke, kaj je plačala, in v tem obsegu tudi tožbo štelo za umaknjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 214,20 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112646/2016 z dne 8. 1. 2016 vzdržalo v veljavi za znesek 610,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 133,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2016 dalje (I. točka izreka). V II. točki izreka je zaradi umika tožbe za znesek 1.525,35 EUR sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 694,09 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. V pravočasni pritožbi graja materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o vrstnem redu vračunanja plačil. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka sama izpovedala, da zadnja dva meseca odpovednega roka za toženo stranko storitev več ni opravljala in zato ni upravičena do plačila teh stroškov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla, da je sodišče vračunalo plačila tožene stranke v skladu z 287. členom OZ, saj je tožena stranka sama navedla, katere račune je s plačilom dne 31. 3. 2017 plačala, prav tako pa je sodišče pravilno ugodilo zahtevku tudi za zadnja dva meseca, saj je opravljala storitve tudi v času odpovednega roka, vendar je le-te lahko opravila le delno, ker tožeča stranka namerno ni dostavila vse potrebne dokumentacije. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba s katero se konča spor v postopku v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V predmetni zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo računovodskih storitev, ki jih je opravila za toženo stranko.

8. Pritožba s tem, ko graja zaključek sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila storitev opravljenih v zadnjih dveh mesecih odpovednega roka, saj tožeča stranka v tem času ni več opravljala storitev za toženo stranko, graja ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 766. člena OZ, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačila tožene stranke, saj je tožena stranka ob plačilu štirih izdanih računov starejšega datuma izrecno navedla, da plačuje prve štiri račune ter da zadnjih dveh računov za storitev opravljeno avgusta in septembra ne priznava in da jih zato ne bo plačala. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačila prvih štirih izdanih računov, torej glavnice v skladu s prvim odstavkom 287. člena OZ, saj je upoštevalo trditve tožene stranke, kaj je plačala, in v tem obsegu tudi tožbo štelo za umaknjeno.

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), saj je tožeča stranka na pritožbo obrazloženo in konkretizirano odgovorila.

12. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške nagrade za postopek v višini 375 točk, materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV. Glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,20 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od priznanih stroškov tožeče stranke je v skladu z določili 299. in 378. člena OZ in načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 1. 2006, saj je zakonsko določen rok za povrnitev stroškov (po 4. odstavku 458. člena v zvezi s 313. členom ZPP) tudi rok za izpolnitev obveznosti.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).