Jedro

Če zapuščinsko sodišče že z uporabo prava samo ugotovi, da predložena oporoka ne ustreza predpisani obličnosti po 64. členu ZD, torej ugotovi, da ni veljavna, ni razlogov za napotitev na pravdo, saj gre v tem delu za spor o uporabi prava, o katerem odloči zapuščinsko sodišče in prekinitev postopka sploh ni potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojnemu R.V. in zapustnikovo izvenzakonsko partnerico M.K. napotilo na pravdo zoper zakonite dediče, zapustnikove nečake B.V., E.V., I.L. in D.K. ter V.K., zaradi ugotovitve veljavnosti zapustnikove pisne oporoke pred pričami z dne 15.6.1998. Proti navedenemu sklepu se je pritožila oporočna dedinja M.K.. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo zakonite dediče, zapustnikove nečake, saj so ti posplošeno in neargumentirano oporekali oporoki po obliki in vsebini. Zapustnikova oporoka, ki je bila v hrambi na sodišču ter razglašena, je po mnenju pritožnice klasična pisna oporoka pred pričami, kot je ta določena v 64. členu Zakona o dedovanju (ZD). Oporočitelj je znal brati in pisati, obe oporočni priči V.P. in T.P. pa sta s podpisom potrdili, da je oporočitelj lastnoročno podpisal oporoko pri polni zavesti in pameti. Sam datum zapisa oporoke ni bistven in na veljavnost oporoke ne vpliva. Zapustnikova oporoka ima vse formalne pogoje pisne oporoke pred pričami iz 64. člena ZD. Zakoniti dediči niso trdili, da oporočitelj ni znal pisati ali brati, če je oporoko težko podpisal, to ne pomeni, da je ni podpisal, niti ni s tem postavljena trditev, da na oporoki ni zapustnikov podpis, dvom v zapis oporoke, o skrbi oporočne dedinje za pokojnega pa tudi ni dvom o bistveni sestavini oporoke. Razlogi, zakaj se je zapustnik odločil kot se je odločil v oporoki, za veljavnost oporoke niso odločilni. Sicer pa so si izjave zakonitih dedičev same s seboj v nasprotju. Tako K. najprej trdi, da je zapustnik oporoko težko podpisal in dvomi, da je bila oporoka oporočitelju sploh prebrana, nato pa trdi, da je bil zapustniku podtaknjen podpis. B.V. pa izjavlja, da četudi je bila zapustniku oporoka prebrana, vsebine ni razumel. Ker pa zapuščinski postopek ni postopek za raziskovanje spornih vprašanj tako glede oblike, vsebine in volje zapustnika, mora te okoliščine dokazovati tisti, ki trdi, da take okoliščine, zaradi katerih oporoka naj ne bi bila veljavna, obstajajo. Dokazujejo se lahko le pozitivna objektivna dejstva, da nekaj je, ne pa, da nekaj ni, zato morajo zakoniti dediči dokazati vse tisto, kar si izmišljajo in trdijo, da oporoka nima resnične vsebine, da je bil podpis zapustnika podtaknjen, da so pri oporoki napake zapustnikove volje. Ob zapisani pisni oporoki pred pričami je dedna pravica oporočne dedinje bolj verjetna od nedokazanih navedb zakonitih dedičev, ki jih na zapuščinski obravnavi sploh ni potrebno ovreči, ker še dokazane niso. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da na pot pravde napoti zakonite dediče. Pritožba je utemeljena.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pravilno navedeno, da gre v obravnavani zadevi za spor o veljavnosti oporoke po obliki in vsebini, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasna ugotovitev sodišča prve stopnje, ali predložena oporoka ustreza predpisani obličnosti po 64. členu ZD, nasprotno, videti je, da sodišče prve stopnje v to dvomi. Na podlagi 1. odstavka 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Če pa gre za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku (3. odstavek 210. člena ZD). Če zapuščinsko sodišče že z uporabo prava samo ugotovi, da predložena oporoka ne ustreza predpisani obličnosti po 64. členu ZD, torej ugotovi, da ni veljavna, ni razlogov za napotitev na pravdo, saj gre v tem delu za spor o uporabi prava, o katerem odloči zapuščinsko sodišče in prekinitev postopka sploh ni potrebna. V obravnavani zapuščinski zadevi je zato potrebno najprej ugotoviti, ali predložena oporoka ustreza predpisani obličnosti, kot jo za veljavnost pisne oporoke pred pričami zahteva 64. člen ZD. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavlja spornost oziroma vsaj nepotrebnost dela izjave podpisanih prič, vendar so pravno odločilne okoliščine za veljavnost pisne oporoke pred pričami naslednje: pisno oporoko mora oporočitelj, ki zna brati in pisati, podpisati v navzočnosti dveh prič in hkrati izjaviti pred njima, da je to njegova oporoka (1. odstavek 64. člena ZD); priči se morata podpisati na sami oporoki, pri čemer pristavek, da se podpisujeta kot priči ter njun pristavek, da je oporočitelj podpisal pri polni zavesti in pameti, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ni pogoj za veljavnost oporoke; priči pri pisni oporoki pred pričami morata biti polnoletni, znati morata brati in pisati ter ne sme jima biti odvzeta opravilna sposobnost (1. odstavek 67. člena ZD). Funkcija prič pri sestavi oporoke je torej v tem, da potrjujeta dejstvo o lastnoročnem podpisu oporočitelja in njegovo pred njima dano izjavo, da gre za njegovo oporoko. Iz predložene oporoke (list.št. 13) je razvidno, da sta priči potrdili avtentičnost oporočiteljevega podpisa, ni pa razvidno, da sta potrdili tudi obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka. Eden od bistvenih pogojev za veljavnost pisne oporoke pred pričami je namreč ta, da oporočitelj pred dvema hkrati navzočima pričama izjavi, da je to njegova oporoka. Iz predložene listine pa to ni razvidno. Opozoriti je tudi potrebno, da oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko in podpisovanje obeh prič, predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno, zato je iz tega vidika tudi pomembno, ali je bilo v tej zadevi to storjeno 15.6.1998 ali 29.6.1998, saj sta v obravnavani listini navedena oba datuma. Tako se pokaže, da je potrebno najprej razrešiti spor o uporabi prava, o njem pa mora odločiti zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku (3. odstavek 210. člena ZD).

Ker je na podlagi zgoraj navedenega razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je v nasprotju z določili 210. člena ZD pritožnico preuranjeno napotilo na pravdo, pritožbeno sodišče pa je dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo iz tega razloga, pri tem pa ni presojalo pritožbenih navedb, o njih se bo po potrebi moralo izjasniti sodišče prve stopnje v ponovnem postopku (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.