Jedro

Sodišče ni moglo upoštevati navedb tožnice, da sta dve od njenih sodelavk neutemeljeno zadržali delo, ker tožnica ni navedla, za kateri delavki gre, niti predlagala izvedbe dokazov za potrditev teh navedb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 24.6.1993 in sklepa komisije za varstvo pravic z dne 31.8.1993 o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki v laični pritožbi navaja, da je ostala brez sredstev za preživljanje in brez prihodnosti, ima pa dva šoloobvezna otroka. Njuna prihodnost je močno odvisna od njenega socialnega položaja. Po 23 letih delovne dobe bi ji morali dati prednost pri določitvi trajno presežnih delavcev. Sama ni kriva, da je bila ukinjena delovna enota, v kateri je delala. Kljub temu je nekaj sodelavcev ostalo na delovnih mestih, s tem, da so spremenili le njihove nazive. Med temi delavci sta tudi dve sodelavki. Zato sodišču predlaga, da pritožbo reši njej v korist, ker še vedno želi delati. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je obravnavalo tožničino pritožbo zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje z večjim zamikom, saj je po predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču zaradi reševanja pritožbe prišlo do stečajnega postopka zoper toženo stranko, iz teh razlogov za vrnitev spisa sodišču prve stopnje, ki je postopek najprej prekinilo, nakar se je tožnica zoper sklep o prekinitvi pritožila in je pritožbeno sodišče najprej reševalo to njeno pritožbo, naknadno pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje. V pritožbi tožnica ne navaja novih dejstev, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve v zadevi, pritožbeno sodišče pa je tudi ob reševanju pritožbe iz razlogov po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, tožnici pa je prenehalo delovno razmerje zaradi ukinitve cele organizacijske enote. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka niti ni mogla upoštevati kriterijev za določanje trajno presežnih delavcev v skladu z zakonom in podjetniško kolektivno pogodbo, torej tudi ni mogla upoštevati tožničinega socialnega stanja, na katerega se ponovno sklicuje v pritožbi. Tožnica v pritožbi tudi sama pritrjuje temu, da je postala trajno presežna delavka zaradi ukinitve delovne enote pri toženi stranki. Sklicuje se le na to, da sta dve od njenih sodelavk zadržali delo in se sprašuje zakaj. Pritožbeno sodišče teh navedb ni moglo upoštevati, saj ni navedla konkretno za kateri delavki gre, niti predlagala izvedbe dokazov za potrditev teh navedb. Glede na to pritožbeno sodišče lahko le na splošno pojasnjuje, da kljub ukinitvi določene delovne enote z zaposlenimi delavci v postopku določanja trajno presežnih delavcev prav vsem delavcem ne more prenehati delovno razmerje, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) določa več zaščitenih oz. delno zaščitenih kategorij delavcev, ki jim delovno razmerje kljub opredelitvi za trajno presežne delavce ne more prenehati, ali jim delovno razmerje preneha šele kasneje. Tako npr. 36.d čl. ZDR določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem, ..., da starejšemu delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do 5 let zavarovalne dobe, lahko preneha delovno razmerje le, če se mu zagotovi dokup zavarovalne dobe, če mu je zagotovljeno denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev, ali z njegovim soglasjem pravico do ustrezne odpravnine, samo s soglasjem delavca pa lahko preneha delovno razmerje delavcu z manj kot enim letom delovne dobe, obema zakoncema, ki sta zaposlena v isti organizaciji oz. pri istem delodajalcu in delavcu, katerega zakonec je bil kot nezaposlen prijavljen na zavodu za zaposlovanje, in delavki oz. delavcu samohranilcu z otrokom do dveh let starosti. Tako pritožbeno sodišče, kljub temu, da ne more upoštevati navedb tožnice o dveh delavkah, ki sta ostali na delu, saj te niso konkretizirane, dokazi pa niso predlagani, tožnici pojasnjuje, da tudi če so te navedbe resnične, načeloma še ni mogoče trditi, da je tožena stranka s tem kakorkoli kršila določbe ZDR v zvezi z ohranitvijo zaposlitve trajno presežnih delavcev in tožnico obravnavala neenakopravno. Sodišče lahko celo pritrdi navedbam tožnice o težjem socialnem položaju njene družine zaradi prenehanja delovnega razmerja, vendar se obenem pri presoji konkretne zadeve lahko omeji le na ugotavljanje zakonitosti odločb delodajalca - tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Kot že navedeno pa sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb ni ugotovilo nepravilnosti. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.